Skupnost

Kaj je in kaj ni skupnost?

Pojem skupnost se uporablja v različnih kontekstih in na različnih ravneh – od krvnih, sorodstvenih, geografskih, interesnih, duhovnih,  narodnih, jezikovnih, organizacijskih, virtualnih, socioloških pa vse do pravnih in političnih. Razumevanje skupnosti je zato močno odvisno od zornega kota, iz katerega gledamo nanjo.

Kot drugo pa SSKJ pove, da je skupnost skupina ljudi, organizirana za zadovoljevanje določenih splošnih družbenih potreb.

S tega vidika so skupnosti tudi države in narodi ki jih povezujejo skupni interesi oziroma cilji.

Nekatere značilnosti skupnosti oziroma vezna tkiva, ki se v različnih skupnostih  prepletajo v različnih deležih, so skupno dobro in skupni interesi, prepričanja, vrednote, cilji, medsebojna povezanost, okolje, pripadnost in identiteta.

Geografsko okolje, ki je bilo v preteklosti pogosto odločilno za nastanek skupnosti, danes marsikje ni več nujna sestavina, saj poznamo tudi virtualne ali interesne skupnosti, ki niso vezane na lokacijo.

Skupnost in sorodni pojmi

Za boljše razumevanje tega, kaj skupnost je, si poglejmo nekaj primerjav in razlik med pojmom skupnosti in ostalimi sorodnimi pojmi:

• Družba: Za družbo je značilna organiziranost ter bolj razumski, pogodbeni in instrumentalni odnosi, v skupnosti pa so odnosi bolj organski, intimni, osebni in trajni. Družba je kar se tiče članov zelo številčna, je pa tudi sestavljena iz velikega števila skupnosti.
• Skupina: Vsaka skupnost je tudi skupina, a vsaka skupina še zdaleč ni skupnost. Skupnost je tista skupina, v kateri se ustvarja globlji občutek pripadnosti in višji nivo zaupanja.
• Tim ali ekipa: V timu se skupina oseb zavzema za učinkovito doseganje ciljev (npr. športna ekipa), v skupnosti pa so bolj kot zgolj cilji poudarjeni globlja povezanost, pripadnost in širina medsebojnih vezi, ki izhajajo iz globljih človeških potreb.
• Družina in sorodstvo: Družina kot temeljna skupnost in sorodstvo temeljita na bioloških, socialnih in kulturnih vezeh ter na skupnem življenju, pri drugih skupnostih pa je večji poudarek na prostovoljnem združevanju.
• Občestvo: Gre za pojem, ki izhaja iz glagola »občevati« in se ga pogosteje uporablja za skupnosti v verskih kontekstih. V teoriji temelji na močni povezanosti z Bogom, iz tega pa tudi na večji medsebojni povezanosti ter na močnejših čustvenih in osebnih razmerjih.

Nekateri pojmi, sorodni skupnosti, označujejo manj intenzivne odnose (na primer družba in skupina), drugi pa bolj intenzivne (na primer občestvo).

Od kod potreba po skupnosti?

Skupnosti so za človeka izjemno pomembne, saj se vanje rodimo, v njih se učimo, delamo, izoblikujemo svoje osebnosti, praznujemo, zabavamo, živimo in na koncu tudi umremo.

»Človeku ni dobro samemu biti,« pravi znana misel iz Svetega pisma.

Raziskave potrjujejo, da je ena od ključnih človeških značilnost ta, da smo družbena bitja. Ljudje smo prvaki v socialnem učenju. V izpolnjujočih odnosih z drugimi se namreč naše zmožnosti in motivacija za učenje povečajo, pri čemer pride do izraza moč sodelovanja. Govorimo o sinergiji, kjer je izkupiček skupnosti, ki res dobro sodeluje, veliko večji, kot pa je vsota vložkov posameznikov. To zakonitost lahko ponazorimo z »enačbo«, npr. 1+1=3, 2+2=10 ali celo 3+3=33.

Vsaka oseba nosi v sebi napetost med dvema usmeritvama: zaprtostjo vase in odprtostjo, usmerjeno v odnos. Vsak to napetost doživlja drugače, saj smo si različni po značajih in temperamentu. Zelo pomembno pa je, da znamo med časom zase in za druge najti in loviti ravnotežje.

Biti pristni in edinstveni je naša temeljna usmeritev – smo unikatne osebe s svojimi potrebami, v notranji samoti spoznavamo same sebe, s samoaktivnostjo delujemo in zorimo.

Po drugi strani pa smo tudi neprestano v odnosu do drugih, odprti svetu. Smo družabno in socialno bitje, ki mu je mar. »Biti za druge« in odprtost za sprejemanje bližnjega je temelj solidarnosti in človeškosti.

Dandanes pozabljamo, da človekova dolgotrajna zgodovina razvoja ni zgolj evolucijska teorija, ampak gre za nekaj, kar je zapisano v našem jedru, »v kosteh«. Brez skupnosti in sodelovanja  posameznik v prazgodovini ni imel možnosti za preživetje. Če smo se hoteli ubraniti pred živalmi in drugimi nevarnostmi, če smo se hoteli ogreti in imeti občutek varnost, če smo hoteli ujeti večje živali, smo morali stopiti skupaj.

Brez skupnosti in sodelovanja  posameznik v daljni preteklosti ni imel možnosti za preživetje.

Preden smo postali naseljenci, smo bili nomadi in smo se premikali ter selili v skupnostih. Ko se pojavijo naselbine in lastnina (in s tem delitev fizičnih predmetov na »naše« in »vaše«) ter prvi konflikti med človeškimi skupnostmi, ko je prihajalo do vedno večje potrebe po obrambi in zaščiti, je bil odgovor ponovno povezovanje v skupnost.

Zakaj bi danes, v dobi ekranov, supertehnološkega razvoja in globalnega potrošništva bilo kaj bistveno drugače? Kaj predstavlja 150 let hitrih sprememb, izumov in iznajdb na časovni premici razvoja človeštva, ki je dolga vsaj 200.000 let?

Elementi skupnosti

Poglejmo nekaj elementov, ki tvorijo uspešno skupnost.

1. Skupna identiteta

Opredelitev skupnih vrednot, norm in verovanj je za skupnost pomembna, saj so le-ta izhodišče za »mi« občutek, ki je osnova za oblikovanje skupne identitete in močne zavesti pripadnosti. Vse to se poraja v procesih in odnosih, pogosto na dolgi rok in nezavedno, »pod gladino«, podobno pri kot ledeni gori, ki je iz morja gleda samo desetina. Če skupnost deluje pravilno in v njej prihaja do predanosti soobstoju, se sčasoma v njej razvija skupna kultura (običaji, obredi).

2. Varnost in zaupanje

Na podlagi skupne identitete in pripadnosti se gradi varnost in zaupanje med člani. Člani se v skupnosti počutijo varne, če je skupnost »laboratorij osebnega razoroževanja«. To pomeni, da si vsi v njej prizadevajo opuščati strahove, predsodke, jezo, obrambne mehanizme in vse, kar jih ločuje od drugih in od sebe. Zaupanje je nujen predpogoj za odprto sodelovanje in ranljivost, gradi pa se skozi transparentnost, doslednost in spoštovanje, tako oseb kot pravil.

Zaupanje je nujen predpogoj za odprto sodelovanje.

3. Odgovor na potrebe članov skupnosti

Potrebe članov skupnosti se lahko med seboj precej razlikujejo. Skupnost na nekatere potrebe odgovarja neposredno (s svojim poslanstvom, dejavnostjo in zavzemanjem za skupne cilje), na druge pa posredno, neformalno, preko povezav med člani, ki se ustvarijo skozi čas. Pri tem prideta do izraza vzajemna pomoč in solidarnost: kar potrebuje en član, lahko ponudi drugi s svojimi talenti in močmi, in obratno.

4. Uspešno komuniciranje

Učinkovita komunikacija je nujna za delovanje skupnosti. Biti mora stalna, večsmerna in realistična. Pri komunikaciji v skupnosti je zelo pomembno poslušanje, jasna pravila za dialog in predvsem velika pogostnost. Raziskave kažejo, da fizična in duševna bližina med člani skupnosti pripomoreta k bolj poglobljeni komunikaciji in k boljšemu pretoku informacij. Več stikov, bolj intenzivna izmenjava idej in dialoški proces pripomorejo k boljšemu sodelovanju. Zelo pomembno vprašanje je tudi, kako hitro in učinkovito se v skupnosti rešujejo nastali konflikti.

Pri večini skupnosti, ki imajo element odprtosti, je pomembna tudi komunikacija navzven, in sicer  zaradi grajenja odnosov z drugimi, mreženja in predstavljanja skupnosti v javnosti.

5. Struktura in vloge

Ko skupnost postaja večja, se znotraj nje povečuje tudi potreba po delitvi del, odgovornosti in vlog – v nekem trenutku moramo »pravila igre« zapisati in strukturirati. S tem postane komunikacija še bolj pomembna, saj dobi nove dimenzije.

Komunikacija v večjih skupnosti poteka:

• horizontalno med člani na isti ravni,
• vertikalno po strukturi, od vodstva do članov in nazaj.

6. Vodenje in cilji

Vodenje je neločljivo povezano z usmerjanjem, določanjem in doseganjem ciljev skupnosti, pa tudi s podpiranjem posameznikov pri doseganju le-teh. Ko je potrebno, vodja usmerja skupnost in podpira posameznika.

V povezavi s skupnostmi se uporablja tudi izraz »služeči vodja«, ki nakazuje, da vodja ni tisti, ki v prvi vrsti prepoznava pot in deluje ukazovalno, pač pa pomaga članom razvijati njihove potenciale in s tem tudi njih spodbujati, da skupaj iščejo pot.

Dober vodja pomaga skupnosti prepoznavati cilje, izzive in probleme ter iskati poti delovanja.

V skupnostih, v katerih so člani proaktivni, je voditelj lahko predvsem moderator procesa. V takšnih skupnostih se odločitve sprejemajo z večjim soglasjem, poveča se zavzetost članov, odgovornosti pa se porazdelijo bolj enakomerno. V skupnostih, kjer pobud ni veliko, pa je bolj v ospredju voditeljeva spretnost uspešnega delegiranja in poverjanja nalog.

7. Vključevanje različnosti

Vključujoča različnost bogati kulturo, krepi zaupanje in izboljšuje komunikacijo v skupnosti. Vključevanje različnih perspektiv, izkušenj in veščin nas ohranja budne in nas spodbuja, da razmišljamo izven okvirjev.

Različnost v skupnosti spodbuja inovativnost, odpornost in odzivnost. Toda različnosti ne sme biti preveč. Obstaja meja, kjer lahko ta postane hromeča. Skupnost sama in njeni člani so tisti, ki določajo, koliko vključevanja različnosti ima še pozitiven učinek in od kje naprej ta postaja razdiralna. Več o tem je zapisano v lekciji medkulturni dialog.

8. Prilagodljivost in ustvarjalnost

Sposobnost spreminjanja in prilagajanja je ključna za preživetje in razvoj skupnosti na dolgi rok. Okolje se namreč neprestano spreminja in dobro je, da skupnost to zaznava in se na te spremembe tudi ustrezno prilagaja

Kako si v skupnostih prizadevamo za učenje iz izkušenj ter prilagajamo svoje delovanje? Prilagodljiva skupnost je vitka – s seboj ne nosi veliko nepotrebne prtljage, birokracije, neproduktivnih navad. Hitro se odziva na notranje in zunanje izzive. Še več: sama spodbuja spremembe, saj se zaveda pomena proaktivnosti in odprtosti za novo.

9. Viri

Vsaka skupnost ima določene vire, s pomočjo katerih lahko dosega svoje cilje oziroma opravlja svoje naloge. Ti viri so lahko finančni (na primer članarina), lahko so materialni, na primer zemljišče, nepremičnine, naprave, … Lahko pa so tudi nematerialni, na primer baza podatkov članov, ugled skupnosti, pozitivne reference, kultura in tradicija.

Velik del konfliktov v skupnostih se zgodi prav zaradi virov. Kako torej z njimi upravljati?

Kako upravljati s skupnimi viri?

Kdo lahko v skupnosti odloča o porabi denarja? Kdo odloča o čem drugem? Do katere mere je skupnost lahko odprta in daje opremo na razpolago komur koli? Kje se ta odprtost neha? Kaj storiti z nekom, ki škoduje skupnosti? Kdo ga lahko kaznuje ali izloči?

Ameriška znanstvenica, Elnior Olstrom, Nobelova nagrajenka na področju ekonomije, se je veliko ukvarjala z upravljanjem s skupnimi viri. Prepoznala je 8 pravil, na podlagi katerih bo to upravljanje uspešno. Ta pravila so:

• Jasno določene meje. Jasno je, kdo lahko dostopa do virov in kdo ne.
• Prilagojena pravila upravljanja. Ni univerzalnega pristopa, kdaj bo upravljanje najbolj učinkovito, vsaka skupnost določa pravila glede na svoje posebnosti.
• Participativno odločanje o pravilih. Ljudje bodo pravila spoštovali v večji meri, če bodo pri vzpostavljanju le-teh sodelovali.
• Nadzor nad spoštovanjem pravil. Ko so pravila vzpostavljena, mora skupnost najti načine, kako preverjati, kdo se pravil drži in kdo ne.
• Sankcije za tiste, ki se pravil ne držijo. Nadzor ni namenjen samemu sebi – kršitelje je potrebno kaznovati, pri čemer morajo biti kazni postopne.
• Dostopno reševanje sporov. Ko pride do težav, morajo obstajati organi, ki pri tem pomagajo.
• Pravica do samoorganizacije. Določene stvari se veliko laže rešijo v manjših skupinah, kar mora širša skupnost upoštevati.
• Sodelovanje z drugimi skupnostmi. Upravljanje z viri deluje bolje, če je vpeto v širše mreže. Nekatere stvari je mogoče upravljati lokalno, druge pa zahtevajo pristop, ki je tudi širši od posamezne skupnosti.

Skupnostno delo – delo s skupnostmi

Posameznik lahko v določeni skupnosti deluje v različnih vlogah. Opravlja različne naloge, je v večji ali manjši meri vpet v odločanje, na različne načine sodeluje z drugimi člani skupnosti.

Nekatere osebe pa ne delujejo le v skupnostih, ampak tudi s skupnostmi. Načrtno skrbijo, da se skupnosti razvijajo kar najbolj celostno.

Takšne posameznike imenujemo skupnostne delavce in delavke. Pogosto so tudi sami del teh skupnosti, vendar v njih nimajo le neke partikularne vloge, ampak skušajo delovati z mislijo na celoto in na prihodnost.

Področje, ki se ukvarja z razvojem skupnosti, je skupnostno delo. Skupnostni delavci in delavke potrebujejo določene kompetence za skupnostno delo.

Nekatere osebe pa ne delujejo le v skupnostih, ampak tudi s skupnostmi. Imenujemo jih skupnostni delavci oziroma skupnostne delavke.

Besedilo lekcije izraža mnenje avtorjev in ne predstavlja uradnega stališča MJU.