Jedrna, razširjena, velika, ...

Družina, osnovna celica družbe

Na vprašanja tipa: »Kaj je za vas najpomembnejša vrednota v življenju, za kaj se splača najbolj truditi ali kateri ljudje so vam najbližji?« večina odgovori z besedo »družina«.
Nič čudnega. Z družino, osnovno celico družbe, so povezani temeljni medčloveški odnosi, prva in odločilna spoznanja o svetu, oblikovanje zavesti o dobrem in zlu, moralne vrednote, posredovanje kulturne dediščine in še marsikaj.
Kar je po eni strani prostor dobrega, pa je po drugi strani lahko tudi prostor drame, ranjenosti, bolečin, trpljenja in razočaranj.

Definicije družine

Ljudje in institucije imajo na družino različne poglede. Odgovori na vprašanje, kdo ali kaj tvori družino, so različni. Osnovna opredelitev družine v vsakdanjem razumevanju, v raziskovanju in v pravni ureditvi (države) pa uporablja dve definiciji. Prva temelji na vsaj dvogeneracijski skupnosti staršev in otrok, druga pa izhaja iz gospodinjstva in odnosov med starši in otroki oziroma zakoncema ali partnerjema.

V nadaljevanju so naštete in opisane nekatere najbolj prepoznavne opredelitve družin.

Antropološka, sociološka, pa tudi pravna definicija družine le-to vidi kot vsaj dvogeneracijsko skupnost in družbeno institucijo, v kateri je udeležen vsaj en starš in vsaj en otrok.

Čeprav večina družin živi v istem gospodinjstvu, skupno gospodinjstvo po tej definiciji ni zavezujoč dejavnik. Ta definicija se predpostavlja na primer pri (anketnih) raziskovanjih družinskih vidikov vsakdanjega življenja.

Družinski zakonik Republike Slovenije družino opredeljuje kot življenjsko skupnost otroka, ne glede na njegovo starost, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta zanj skrbi in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice.

Po tej definiciji uživa družina posebno varstvo države prav zaradi koristi otrok.

Organizacija združenih narodov v okviru splošne deklaracije o človekovih pravicah poudarja, da je družina življenjska skupnost starša/-ev in otrok/-a, ki je deležna skrbi družbe in države (zakonodaja) in živi glede na navade (kulturo) članice.
Statistični urad Republike Slovenije pri svojem delu uporablja naslednjo definicijo: »Družina je življenjska skupnost najmanj dveh oseb v okviru zasebnega gospodinjstva. To je lahko skupnost staršev (obeh ali enega) in otrok ali skupnost poročenih zakoncev ali para, ki živi v zunajzakonski skupnosti. V gospodinjstvih, v katerih prebivajo tri ali več generacij, se družine začnejo statistično tvoriti pri najmlajši generaciji. V gospodinjstvu, v katerem prebivajo oče, njegova hči ter vnukinja, pripadata enostarševski družini hči in vnukinja, oče pa statistično ni družinski član.«

Definicije družine delimo na dve vrsti: prve temeljijo na prisotnosti vsaj dveh generacij (ki ne živijo nujno v skupnem gospodinjstvu), druge pa na odnosih znotraj enega gospodinjstva, ne glede na to, koliko generacij v njem biva.

Tipi družin

Družine lahko razlikujemo glede na različne vidike. Osnovna tipologija družin je lahko:

  • Jedrna ali nuklearna družina: družina, v katerih živijo otroci skupaj z obema staršema.
  • Razširjena družina: družina, v kateri živijo skupaj tri ali več generacij, ali pa družina, ki vključuje druge sorodnike (npr. tete, strice).
  • Velika družina: družina s tremi ali več otroki.
  • Modificirana razširjena družina: družine (bratov in sester) živijo geografsko ločeno, vendar vzdržujejo redne stike med sorodniki in si nudijo vzajemno podporo.
  • Enostarševska družina: družina, v kateri živijo otroci samo z enim staršem.
  • Reorganizirana ali na novo vzpostavljena družina: družina, v kateri se starša ločita in se eden izmed njih ponovno poroči. Otroci so lahko lastni ali posvojeni.
  • Istospolna družina: družina dveh istospolno usmerjenih staršev in njunih otrok.

Spodnja tabela s podatki iz Statističnega urada RS prikazuje število družinskih gospodinjstev in število otrok v njih v Sloveniji v letu 2021.

Definicija družine, ki se v tem primeru uporablja, je statistična (temelji na gospodinjstvu in ne na večgeneracijskosti). Iz tabele tako na primer ne moremo sklepati, koliko otrok se je v določeni družini dejansko rodilo. Mnogi starejši pari, katerih otroci so dom že zapustili, so v njej npr. opredeljeni kot pari brez otrok.

Funkcije družine

Družina je najbolj multifunkcionalna celica naše družbe in zato kot taka bistvena.

Nobena izmed drugih družbenih oblik ali institucij ne skrbi za toliko različnih nalog kot to počne družina. Z njo so že od nekdaj povezane mnoge družbene funkcije, na primer reproduktivne in vzgojne, izobrazbene in ekonomske, pa kulturne, narodne in religiozne.

Z družinskim življenjem so danes povezane mnoge »podporne« institucije (npr. vrtci, šole, popoldanske dejavnosti itd.), vendar družina še vedno ostaja ključen dejavnik vseh zgoraj omenjenih družbenih funkcij.

Mnogi raziskovalci poudarjajo, da je družina prvi prostor čustvenega življenja in da se v njih učimo moralne usmerjenosti in solidarnosti. Z družino je povezana skrb za telesno, duševno in duhovno razsežnost osebnega razvoja. Je tudi temeljni prostor medosebnih odnosov. Kako pomemben je vidik odnosov, pove tudi dejstvo, da nas rane v družinskih odnosih pogosto prizadenejo bolj kot rane v drugih vidikih življenja.

Temeljne družbene funkcije družine so reproduktivna, socializacijska, ekonomska in čustvena.

V družini se posameznik razvija na različnih področjih: ne le kot biološko in socialno bitje, temveč tudi kot duhovno bitje, skratka kot celostna osebnost.

V družini si otrok pridobi tudi prvo izkušnjo o vrednotah življenja, ljudeh, njihovem ravnanju, predstave o življenjskih problemih, o dajanju in sprejemanju, pravicah in dolžnostih, enakopravnosti in nenazadnje o lastni vrednosti. Prav tako v njen gradi svoj temeljni odnos do ljudi in do življenja v človeški skupnosti. To je njegova prva in zelo pomembna šola življenja. Večina družin otroku daje okrilje, v katerem lahko doživlja ljubezen in sprejemanje, v katerem se počuti zaželenega in varnega.

Z družino in družinskim življenjem pogosto povezujemo ljubezen. V takšnih družinah se učimo ljubiti in biti ljubljeni, si odpuščati in prositi odpuščanja. V njej doživljamo in spoznavamo bistvene elemente smisla človekovega življenja. Osnova družine je medsebojni odnos med možem in ženo oziroma med partnerjema, ki je odprt življenju.

Odnos med družino in državo

Prek družine se družbe nadaljujejo. Večini ljudi je družina bolj pomembna kot širša družba ali država.

Ljudje živimo na več ravneh družbe, od družine in prijateljev preko malih skupin, soseske, civilnih združenj in gibanj, pa do države in širše. Vsaka raven ima svoj pomen in svojo le težko nadomestljivo vlogo.

Odnos med družino, sosesko, civilno družbo in državo morajo biti zato nekaj dopolnjujočega, ena raven ne sme biti nadrejena ali podrejena drugi (npr. država družini ali družina državi).

Zdi se, da je najboljše vodilo načelo subsidiarnosti: da so z vsako družbeno ravnijo povezane specifične naloge in da naj se te naloge najprej rešuje na tej ravni.

Za vzgojo otrok je najprej odgovorna družina sama, država, civilna družba, vrtci, šole itd. pa le-tej pri tem pomagajo. Država, na primer, skrbi za skupne zadeve kot so splošno šolanje, zdravstveni sistem, družinski prejemki in pomoč družinam v ekonomski stiski, npr. s socialno politiko.

Drugače je, če v družni pride do alkoholizma, nasilja ali do hujših psihičnih težav. Tedaj je naloga države, da neposredno ukrepa in s pomočjo različnih institucij (kot so materinski domovi, krizni centri, varne hiše, centri za družino) poskrbi za družinske člane, zlasti za najbolj ranljive.

Družinska politika

Za državo odnos do družine predstavlja zelo pomembno področje njenega delovanja. Država se namreč zaveda, da je njen vpliv na to »srčiko« človekovega razvoja bistvenega pomena za njen obstoj.

Odnos države do družine se skozi čas spreminja. Pogled na družino se razlikuje tudi glede na politično pripadnost oziroma na vrednostni sistem vladajoče politike.

Družinska politika je skupek vseh ukrepov na ravni države in njenih podisitemov, ki se nanaša na družine.

Pomembno je, da so vse politike, ki vplivajo na družino, skrbno premišljene, da sledijo smernicam in zasledujejo končne cilje, ki jih kot družba prepoznavamo kot potrebne za polno življenje posameznika ter za njegovo aktivno udejstvovanje v družbi. Pomembno je tudi, da se čim širša politična večina glede le-teh uskladi, saj ni dobro, da se politike na tem področju menjavajo z menjavo oblasti.

Težnje politike v zadnjih letih so predvsem v smeri, da se socialna politika loči od družinske (prejemki niso odvisni od privarčevanih sredstev članov družine, temveč od števila otrok).

Pomemben vidik, na katerega želi država vplivati, je nataliteta.

Stopnja rodnosti, to je število rojenih otrok na žensko v rodnem obdobju, je bila leta 1976 okoli 2,2, leta 1996, po dveh desetletjih padanja, pa že manj kot 1,3. Kasneje se je stopnja rodnosti sicer nekoliko povečala; dvignila se je na okoli 1,5.

Sedanje stanje kaže, da v kratkem času ne bo prišlo do povečanja natalitete, ki bi zagotavljala da se število v Sloveniji rojenih Slovencev ne bi zmanjševalo. Demografska slika Slovenije je ena izmed najslabših v Evropi in svetu, tako da se politika tudi s tega vidika vedno bolj ukvarja z podporo družinam na različne načine.

V zadnjih letih so izpostavljena naslednja področja, na katera se osredotoča družinska politika: različni programi za podporo družinam, starševsko varstvo in družinski prejemki, nadomestno varstvo otrok, socialno varstvo družine, usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, trg dela in zaposlovanje, področje zdravstva oz. zdravstvenega varstva, področje vzgoje, varstva in izobraževanja ter stanovanjska politika.

Je tradicionalna družina danes ogrožena?

Tradicionalno družbeno stanje je poznalo dva tipa družin, in sicer jedrne in razširjene.

Delež teh tipov družin se v zadnjih desetletjih stalno zmanjšuje, med tem pa se povečuje število preostalih tipov. Vzrokov za ta pojav je vsekakor več, med drugim je to spremenjen način in tempo življenja.

Dolga obdobja v preteklosti je bilo v družbi splošno sprejeto, da družina, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci, dodatno lahko tudi še stari starši, otrokom zagotavlja najbolj optimalen osebnostni razvoj. V takšni družini sta imela tako sin kot hči možnost identifikacije z mamo ali očetom, ki sta jima nudila oporo v različnih življenjskih situacijah.

Danes, ko hitreje prihaja do razpada družin, pa se ta »ideal« počasi krha. Posledično se v večji meri vzpostavljajo novi tipi družin. Pri tem so najbolj prizadeti otroci. S tem namreč izgubijo osnovno varnost, ki jim pomaga tudi pri vzpostavljanju drugih odnosov v družbi.

Za obstanek jedrnih družin je poleg ljubezni potrebnega precej vloženega truda, potrpežljivosti in zrelosti posameznikov. Družba oziroma država bi lahko v večji meri podpirala ohranitev tovrstnih družin in s tem omogočala kvalitetnejši otrokov razvoj, a se v zadnjem času le prilagaja novim razmeram in celo spreminja definicijo družine, da bi vanjo zajela čim več oblik tovrstnih skupnosti.

Razpad jedrnih in razširjenih družin ustreza tudi različnim družbenim in ekonomskim skupinam, saj imajo na ta način možnost večjega vpliva na posameznike in s tem na uresničevanje svojih ciljev. Funkcionalna jedrna ali razširjena družina namreč med drugim zagotavlja varno navezanost in prostor, kamor se vsak izmed njenih članov v vsakem trenutku lahko zateče in dobi tisto, kar resnično potrebuje. Vse potrebe, ki jih oblikuje današnja potrošniška družba, so tako za te člane manj pomembne.

Zaključek

Družina je temeljni in bistveni element družbe. Naloga države je, da zagotavlja pogoje, da lahko družina v polnosti uresničuje svoje naloge oz. poslanstvo.

V kolikor bo država in družba kot celota na različne načine spodbujala razvoj družin ter v kolikor bodo družine hkrati svoje člane vzgajale za odgovorne državljane, lahko v prihodnost naše družbe gledamo z optimizmom.


Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].