Fake news ali lažne novice?
Besedo »fake« Oxfordski slovar anglešlkega jezika razlaga kot »nepristen; viden kot nekaj, kar ni.« Tako bi angleški izraz »fake news« v slovenščino najbolje prevedli kot »nepristne novice«. Vendar se je kot njegov prevod na splošno prijel izraz »lažne novice«. Sicer izraz »fake news« ne vključuje le laži ampak tudi ostale oblike nepristnosti, kot so razna zavajanja ali potvorbe. Tako bomo pod izrazom lažne novice govorili o dejansko lažnih, pa tudi o potvorjenih in zavajajočih novicah.
Prav tako se občasno napačno uporablja izraz »novica«. Novica je informacija o nečem, kar se je dogodilo ali je prišlo na dan v zadnjem času, torej je novo. Novice navadno najdemo v medijih. Izraz »Fake news« ali »lažne novice« pa se pogosto uporablja tudi v drugih situacijah, kjer bi bil primernejši širši izraz informacija. V tem besedilu bomo pri uporabi teh terminov govorili o tem bolj splošnnem pojmu, torejo informacijah, vse zapisano pa bo seveda veljalo tudi za novice.
Izraz informacija je širši od izraza novica. Vsaka novica je tudi informacija – informira nas o dogodkih, ki so se pravkar zgodili. Ni pa vsaka informacija tudi novica.
Štiri vrste informacij
Pomembna lastnost vsake informacije je resničnost. Lahko je resnična ali neresnična. Neresnični informaciji rečemo tudi lažna.
Druga pomembna lastnost informacije pa je namen, ki se skriva za njo. Tisti, ki je informacijo posredoval v javnost, je imel s tem ali dober (na primer: informirati) ali pa slab namen (na primer: lagati ali razkriti nekaj, kar bi moralo ostani skrito).
Uporabniki si seveda želijo resničnih in dobronamernih informacij. A niso vse takšne. Glede na resničnost in namen poleg slednjih poznamo še dezinformacije, misinformacije in malinformacije.
Primera dezinformacije:
Politična stranka ponavlja informacijo, da so njihovi nasprotniki, ko so bili na položajih, nakradli ogromno javnega denarja. Ugotovi se, da to ni bilo res. Gre le za načrtno zavajanje, s katerim želi stranka nasprotnike očrniti.
Na internetu najden posnetek znane osebe nas prepričuje, da se udeležimo neke družbene akcije. Na prvi pogled je povsem pristen, a je v celoti ustvarjen s pomočjo računalnika. Dejanje, ki ga gledamo na posnetku, se v resnici ni zgodilo, njegov namen pa je lažno zavesti gledalca v mišljenju, da ta znana oseba to akcijo podpira.
Primera misinformacije:
Prijatelj trdi, da je neka vlada za gospodarstvo države naredila veliko dobrega. Poglobljene analize pa kažejo, da je bil razcvet gospodarstva v njenem mandatu bolj plod zunanjih dejavnikov kot pa aktivnosti te vlade. Prijatelj nas ni hotel zavesti, le njegove informacije so temeljile na slabih virih.
Sodelavec nas prepričuje, da bo nova tehnologija povzročila odpuščanja v podjetju. Sodelavec nas ni hotel zavesti, a se je motil. Do odpuščanj ni prišlo kljub uvedbi nove tehnologije. Možnost, da bi do odpuščanj prišlo, je obstajala, a informacija ni bila resnična.
Malinformacije so povsem resnične, vendar so dane v javnost z izključnim namenom, da nekomu škodujejo.
Primera malinformacij:
Izpostavljena oseba je v preteklosti večkrat plačala kazen zaradi vožnje pod vplivom alkohola, zdaj pa že več let ne pije več. Nasprotnik vseeno širi te sicer resnične informacije o njej z namenom, da bi ji škodoval.
Na neki zabavi politik izrazi manjše nestrinjanje z vodstvom stranke, katere član je. Izjava pride v javnost, kjer jo mediji nasprotnikov namenoma razpihujejo z namenom škodovanja zunanjemu ugledu stranke.
Ločiti velja med dezinformacijo, misinformacijo in malinformacijo!
Zavajanje
Včasih avtorji informacij ocenijo, da z lažjo ne bodo mogli doseči svojega namena. Takrat se morda zatečejo k zavajanju oziroma k manipulaciji.
Zavajanje je taktika, ki uporablja katerega koli izmed tipov informacij, vključno s tistimi, osnovanimi na resnici, vendar na način, ki zavestno pripelje tistega, ki informacijo prejema, do neresnične predstave o tem, kar želi izvedeti.
V zavajanje lahko uvrstimo polresnice, izpuščanje nasprotnih pogledov, dodajanje čustvenega naboja ter mnoge druge taktike. Pogosto je zavajanje povezno s kontekstom, v katerem je informacija posredovana. Informacija, ki smo jo slišali, je morda resnična, a le v zelo ozkem in neuporabnem kontekstu.
Oglejmo si nekaj primerov zavajanja, nato pa dodajmo kontekst:
Izpuščanje nasprotnikovih pogledov
- Informacija: Novinarji po obisku gradbišča prikažejo izgradnjo velikega novega objekta kot nekaj pozitivnega. O mnenjih protestnikov, ki bi ga morali vključiti, da prikažejo drugo plat zgodbe, pa ne povedo veliko.
- Kontekst: N dan protesta je močno deževalo. Investitorji so novinarje povabili v svoje suhe prostore, kjer jih s podrobnimi opisi pozitivnih pogledov novogradnje zadržijo dalj časa. Pri protestnikih, ki stojijo na dežju, pa se novinarji ustavijo le mimogrede, ko se jim že mudi.
Polresnica
- Informacija: Politik trdi, da se je cena goriva v njegovem mandatu znižala. To podkrepi z grafom, ki kaže, kako cena skozi čas pada.
- Kontekst: Če bi poznali celotno gibanje cene goriva v mandatu politika, bi videli, da se je v prvih letih močno zvišala, v zadnjih mesecih pa se je res rahlo znižala. Ravno na to zadnje obdobje se politik sklicuje, ne da bi to jasno pokazal.
Dodajanje čustvenega naboja
- Informacija: Javno mnenje o podpori neki strani v vojni se močno okrepi po izidu dokumentarne oddaje, ki kaže eno stran v izjemno dobri luči.
- Kontekst: Dokumentarno oddajo so posneli propagandisti ene izmed vojskujočih se strani in v njej načrtno poudarili zločine nasprotnikov. Pri tem so igrali na čustva gledalcev z uporabo spremljajoče glasbe in drugih učinkov. V resnici je dejanska slika precej bolj kompleksna.
Zavajajoča informacija je morda resnična, a le v zelo ozkem kontekstu, ki ga tisti, ki zavaja, običajno ne razkrije.
Zakaj lažne novice?
Laži in zavajanja so mehanizmi, s katerimi se neka skupina ljudi lahko okoristi, finančno ali pa kako drugače. Poglejmo nekaj primerov:
- Zanikanje odgovornosti. Nekdo skuša z lažjo prikriti svoje slabo dejanje in se tako izogniti posledicam.
- Sprememba javnega mnenja. Propagandna kampanja, ki vključuje lažne informacije, lahko spremeni javno podobo o neki osebi, politični stranki, podjetju, ustanovi ali izdelku.
- Vpliv na življenjske navade. Informacije lahko okrepijo potrebe potrošnikov v zvezi z nakupomdoločenega produkta.
- Povzročanje razdvajanja. Lažne novice lahko zanetijo spor in razdvojijo neko populacijo, da se ta ne more braniti pred izkoriščanjem.
- Preusmeritev pozornosti. Zavajanja in laži lahko zavzamejo velik del medijskega prostora. Včasih tako lahko zmanjka prostora za resnične in potrebne informacije.
Nekateri izraz lažne informacije uporabljajo tudi za očrnitev druge osebe. S tem priljubljenim izrazom, ki ga pripišejo nasprotniku, želijo očrniti tistega, ki je informacijo podal. Zato moramo biti, ko slišimo take obtožbe, previdni. Preveriti velja, ali gre res za lažno informacijo ali je ta vendarle resnična.
Preveriti velja obe strani: tisto, ki je obtožena, da širi lažne novice, pa tudi tisto, ki je takšno obtožbo podala.
Lažne informacije na različnih kanalih
Mediji so kanali, preko katerih informacije pridejo do nas. Nekateri zaupajo le tradicionalnim medijem, drugi le določenim profilom nadružbenih omrežjih. Dejansko stanje pa je bolj zapleteno. Temu priča že dejstvo, da je veliko tradicionalnih medijev prisotnih tudi na družbenih omrežjih.
Poglejmo si nekaj načinov, kako so lahko lažne informacije prisotne na različnih kanalih.
- Družbena omrežja (na primer Facebook, X, Instagram, Telegram, TikTok, YouTube) so zelo dober vir dostopa do hitrih in nefiltriranih informacij. Ker so najmanj regulirana, lahko na njih kdor koli hitro objavi kakršnokoli informacijo. Te pogosto ustvarjajo posamezniki, ki se lahko zdijo in velikokrat tudi so avtentični, vsebina, ki jo ustvarijo, pa ni nujno preverjena. Po drugi strani pa so v določenih delih sveta nekatera družbena omrežja pravzaprav edini vir informacij, ki niso filtrirane s strani vladajočih.
- Tradicionalni mediji (televizija, radio, časopis, njihove uradne spletne strani in njihove objave na družbenih omrežjih) si večinoma ne morejo privoščiti širjenja popolnoma lažnih informacij, ker bi s tem izgubili pomemben del svojega občinstva. Imajo pa svoje vire financiranja in interese, ki jih morajo zato ščititi. Če vemo, kdo nadzira nek tradicionalni medij, smo lahko bolj odporni na morebitno zavajanje, ki ga ta medij širi. Vprašajmo se: »Kakšen interes bi lahko imel lastnik tega medija v zvezi z dogodkom, o katerem ta medij poroča?«
- Uradni viri so tisti, ki jih neposredno nadzira oblasti v določeni državi, regiji ali občini. Tu gre predvsem spletne strani ministrstev in drugih državnih organov, katerih naloga ni primarno obveščanje (kot je to pri tradicionalnih medijih) ali strokovnost (kot na primer v znanstvenih člankih). Primer takšnih informacij so rezultati javnih razpisov ali razkritja prostorskih načrtov. Neresnica v teh virih bi običajno privedla do velikega škandala, zato so tovrstne informacije napisane zelo skrbno. Vendar pa te pogosto vsebujejo lahko zelo zapletene tematike in uradno terminologijo, kar zmanjšuje njihovo razumljivost.
- Informacije, podane s strani znanstvenikov in strokovnjakov so načeloma zelo specifične. Strokovnjak na določenem področju je običajno dobro izobražen o zelo ozki temi. Na tem področju je morda velika avtoriteta, o splošnih temah pa morda ve le toliko kot povprečna oseba, ki se s to ozko temo ne ukvarja strokovno. Znanstveniki in strokovnjaki so tudi financirani iz določenih projektov, zato velja informacije, ki jih posredujejo, preverjati tudi z vidika financerja.
- Reklame in oglasi so učbenik za preučevanje različnih oblik zavajanja. Vsaka podrobnost v njih (besedilo, barva glasu, prikazane situacije, osvetlitev, značaji nastopajočih, …) je skrbno premišljena in podana z namenom prepričati potencialnega kupca. Pogosto pa so vseeno zelo odkrite glede tehničnih specifikacij tistega, kar oglašujejo, saj bi neodkritost hitro privedla do nezadovoljnih kupcev.
Različni kanali so različno odporni na širjenje lažnih novic.
Kako iskati resnico?
Ko iščemo resnico, velja upoštevati nekaj priporočil.
- Čeprav morda misliš, da to ni mogoče, si verjetno tudi ti žrtev laži in zavajanj. Nekatere prepriča že vsak plakat ob cesti, drugega, pa kompleksna propagandna kampanja, v katero so bile vložene ogromne količine denarja. Vsakega se da zavesti v določeni situaciji, še posebej ranljivi pa so tisti, ki mislijo, da se jih ne da.
- Resnico gradi na resničnih spoznanjih, ki jih že imaš. Tudi povsem nepovezane informacije lahko oblikujejo neko sliko. Vsakdo morda razume le majhen del resnice, a ta resnična spoznanja so ključ za nadaljevanje iskanja resnice.
- Najdi nove informacije in bodi pripravljen/-a mnenje tudi spremeniti. Preverjaj resničnost informacij z iskanjem novih. Če o nečem nimaš dovolj informacij, poišči dokaze za določeno trditev in tiste proti njej. Ko se pojavijo novi močnejši dokazi, ki se ne skladajo s tistimi od prej, bodi pripravljen/-a na spremembo stališča.
- Poišči zaupanje vredne posameznike. Nekaterim ljudem lahko zaupamo na več področjih, drugim pa le pri določenih vprašanjih. Pomembno je, da vemo, komu in koliko lahko zaupamo.
- Poišči zanesljive ustanove. Enako kot za posameznike velja tudi za ustanove, naj gre za medijske hiše, znanstvene institucije ali uradne organe. Za kulturo resnicoljubnosti nekatere ustanove skrbijo bolje, druge pa slabše. Sestavljene so namreč iz posameznikov, od katerih nekateri za resnicoljubnost skrbijo bolj, drugi pa manj.
Začni pri sebi in se zavedaj svojih šibkih točk. Na podlagi spoznanj, ki jih že imaš, oziroma informacij, ki jih najdeš sam/-a, si ustvari del resnice. Ker sam/-a velikokrat ne moreš uvideti celotne slike, jo širi s pomočjo zaupanja vrednih posameznikov in zanesljivih ustanov.
Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].