Kako določiti, kdo bo sedel v državnem zboru?

Volilni sistemi

Odkar so ljudje ugotovili, da morda ni najbolje, če državne posle urejajo kar vsi po malem, so te posle začeli prepuščati izvoljenim predstavnikom. Iznašli so volitve. Toda kako število glasov, ki so jih volivci zaupali posameznemu kandidatu ali stranki, pretvoriti v število sedežev in določiti, kdo bo na tem sedežu sedel?

Preveri svoje znanje

176

Preveri svoje znanje o volilnih sistemih!

Če pravilno odgovoriš na vsaj 5 od 8-ih vprašanj, na koncu lahko prejmeš potrdilo.

1 / 8

1. Katera vrsta volilnega sistema v sodobnih demokratičnih družbah NI prisotna?

2 / 8

2. Volilni sistem absolutne večine je tisti, v katerem:

3 / 8

3. V Sloveniji po večinskem volilnem sistemu, pri katerem mora izvoljeni kandidat prejeti več kot polovico vseh glasov volivcev, potekajo:

4 / 8

4. Proporcionalni (sorazmernostni) volilni sistem pomeni, da:

5 / 8

5. Poslance Državnega zbora volivci v Republiki Sloveniji izvolimo na podlagi:

6 / 8

6. V Republiki Sloveniji se v Državni zbor uvrstijo stranke, ki na volitvah dosežejo vsaj:

7 / 8

7. V večini demokratičnih držav je danes pri volitvah v parlament najbolj zastopan:

8 / 8

8. Razlog za najpogostejšo zastopanost proporcionalnega (sorazmernostnega) volilnega sistema v demokratičnih družbah je:

Ti je šlo dobro?
Vpiši svoj e-naslov, na katerega boš prejel/-a potrdilo o opravljenem kvizu. Prejmeš ga, če si pravilno odgovoril/-a na vsaj 5 vprašanj.

Ne potrebuješ potrdila?
Preskoči vnašanje podatkov in klikni na Poglej rezultat!

Bodi na tekočem, ko izide nov kviz, lekcija ali video. Z novic se je mogoče kadar koli odjaviti.
0%

Odkar so ljudje ugotovili, da morda ni najbolje, če državne posle urejajo kar vsi po malem, in so te posle sklenili prepustiti izvoljenim predstavnikom, se je takoj začela zastavljati določena vprašanja:

  • Koliko naj teh predstavnikov bo?
  • Kdo lahko voli (samo moški ali tudi ženske, samo bogati ali vsi državljani, ki so dovolj stari, ipd.)?
  • Kako naj se glasovi volivcev pretvorijo v oblazinjene fotelje v predstavniških telesih, ki jim s skupno besedo običajno pravimo parlamenti?

Odgovore na zadnje vprašanje nam ponujajo različni volilni sistemi.

Volilni sistemi so pravila, po katerih določimo, kako naj se glasovi volivcev pretvorijo v imena demokratično izvoljenih predstavnikov.

Dve vrsti volilnih sistemov

V grobem razdelimo volilne sisteme na večinske in sorazmernostne (bolj znani po tujki proporcionalni).

Večinski sistemi so precej manj zapleteni, zato ni nič čudnega, da so se začeli uporabljati najprej. Sorazmernostni sistemi so v nekaterih vidikih pravičnejši, zato so danes boljk v modi (imamo ga tudi pri nas). Med obema temeljnima modeloma pa obstajajo še tako imenovani kombinirani sistemi.

Večinski sistem in njegove podvrste

Po večinskem sistemu praktično povsod volijo tiste funkcionarje, kjer je na razpolago samo eno mesto. V Sloveniji se to nanaša na volitve predsednika republike in županov. Na podoben način so svoje funkcionarje volili že v rimski republiki.

Atenci in številni drugi Grki so bili prepričani, da je najbolj demokratičen način izbire funkcionarjev žreb, saj je volivce mogoče podkupiti. Zato so v zlati dobi atenske demokracije volili samo tiste nosilce oblasti, ki so morali imeti specifična znanja, recimo vojaške poveljnike.

Ko so se ljudje odločili, da se bodo šli volitve z več kandidati, in ko so se domenili, koliko bo predstavnikov ljudstva, so tudi za pretapljanje glasov v poslanske sedeže izbrali najpreprostejši način, ki so se ga spomnili. Deželo so razdelili na toliko volilnih okrajev, kolikor je bilo poslancev v parlamentu, in iz vsakega okraja so v parlament izvolili enega poslanca; kajpak tistega, ki je v okraju prejel največ glasov.

Tak sistem je ostal v rabi vse do danes v Veliki Britaniji in v večini njenih nekdanjih kolonij, recimo v Kanadi, ZDA, na Jamajki in na Bahamih. Uporabljajo ga tudi v nekaterih drugih državah, bistveni elementi pa ostanejo isti: okrajev je toliko, kolikor je članov parlamenta; v vsakem okraju zmaga in je izvoljen tisti kandidat, ki dobi največ glasov – četudi le en glas več. Po pravici povedano, Angleži so sicer začeli svoj sistem s po dvema poslancema na vsak okraj, šele pozneje so stvar poenostavili.

Na ozemlju današnje Slovenije takšnega volilnega sistema za volitve poslancev nismo nikoli uporabljali. A čeprav je danes v uporabi proporcionalni volilni sistem, je država kljub temu razdeljena na 88 volilnih okrajev, to je toliko, kolikor je članov našega Državnega zbora. Omenjeno varovalko so snovalci razdeljevanja sedežev verjetno vgradili zato, da bi bili izvoljeni poslanci bolj povezani s svojim lokalnim okoljem. Volilne okraje nato uvrstimo v osem večjih volilnih enot (v vsaki je po 11 okrajev).

Delovanje najpreprostejše oblike večinskega sistema si oglejmo ob zgledu druge med osmimi volilnimi enotami v Sloveniji, ki ima sedež v Postojni. V njej je enajst okrajev, ki pokrivajo večino Primorske, zato segajo od Tolmina do Pirana. Če bi torej v Sloveniji res uporabljali večinski sistem, bi bila slika naslednja. (Moramo se seveda zavedati, da rezultati dejansko ne bi bili taki, saj bi se stranke organizirale in predvsem povezale drugače.)

Ker so kandidati SDS kar v devetih od enajstih okrajev dobili največ glasov, bi leta 2018 z manj kot 22 % glasov pobrali več kot 80 % sedežev. Stranke, ki so skupaj dobile več kot 50 % glasov, bi ostale povsem praznih rok. Kar je po eni strani prednost večinskega sistema – da kljub sorazmerno majhnim razlikam v številu glasov ustvari precejšnjo večino ene stranke – je po drugi strani njegova velika slabost.

Sistem absolutne večine

Zato so že zgodaj vgradili v večinski sistem varovalko in rekli, naj ogrodje sistema ostane, vendar ni bilo več vseeno, koliko glasov je dobil kandidat, ki je zmagal. Zmagoviti kandidati v naši volilni enoti so vsi po vrsti zmagovali z relativno nizkimi odstotki; nekateri so komaj presegli 15 odstotkov glasov. Običajno so – tako v Avstro-Ogrski ali Franciji – predpisali, da mora kandidat, če želi biti izvoljen, zbrati vsaj polovico vseh glasov in en glas. Temu sistemu se reče sistem absolutne večine.

Če v nekem okraju nobeden od kandidatov ne doseže več kot 50 % glasov, morajo volivci ponovno na volišča. Po navadi v drugo izbirajo le med kandidatoma, ki sta v prvem krogu dobila največ glasov (V Franciji lahko v drugi volilni krog napredujejo vsi kandidati, ki so zbrali vsaj osmino glasov vseh volilnih upravičencev).

Omenjeni model je danes doma v Franciji in v nekaterih francoskih kolonijah v Afriki in v Belorusiji. Polovico poslancev po njem izvolijo tudi v Litvi. Posebno obliko večinskega sistema z absolutno večino poznajo tudi v Avstraliji.

Slovenci smo po njem volili v časih življenja v Habsburški monarhiji, od leta 1861 do leta 1918. Deloma se je uporabljal še na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni, leta 1990.

Če bi v Sloveniji poznali sistem absolutne večine, v II. enoti leta 2018 ne bi bil v prvem krogu izvoljen nihče. Najbolj bi se izvolitvi približala kandidatka SDS v volilnem okraju Ajdovščina na severu volilne enote, a tudi ta bi bila s 30,14 % glasov precej daleč od petdesetodstotne meje. V vseh okrajih bi bil torej potreben drugi krog. V desetih okrajih bi se vanj uvrstili kandidati Janševe stranke. Le v okraju Koper I na obali bi se v drugo pomerila kandidata Levice in socialnih demokratov. Tekmeci SDS pa bi bila v treh okrajih kandidati Nove Slovenije, v enem kandidat Liste Marjana Šarca, v dveh okrajih kandidata Levice, v preostalih štirih pa kandidati socialnih demokratov.

V prid večinskemu sistemu običajno navajamo, da preprečuje razdrobljenost strank in da praviloma omogoča stabilno vlado z zagotovljeno večino.

Načeloma naj bi večinski sistem spodbujal tudi politično zmernost, saj se volitve praviloma dobivajo v sredini, ne na robovih.

Sorazmernostni (proporcionalni) modeli

Ker se je izkazalo, da tudi večinski sistem z absolutno večino povzroča veliko nesorazmerje med številom glasov, ki jih stranka prejme, in med številom pridobljenih sedežev v parlamentu, so že konec 19. stoletja začeli delati reklamo za sorazmernostni (proporcionalni) volilni sistem.

Njegova temeljna ideja je, da naj bi posamezna stranka dobila tisto število sedežev, ki se kar najbolj približa njenemu deležu v skupni volilni pogači. Odstotek sedežev naj bi bil karseda najbolj sorazmeren (proporcionalen) z odstotkom dobljenih glasov. Tega večinski sistem – kot smo videli – ni zagotavljal.

Temeljna ideja proporcionalnega volilnega sistema je, da naj bi bilo število sedežev posamezne stranke v parlamentu sorazmerno s številom njenih dobljenih glasov.

Pozneje se je sicer večinoma izkazalo, da bi popolno upoštevanje sorazmernosti privedlo do kaosa, saj bi bilo v parlamentu preveč strank, nemogoče bi bilo kakorkoli doseči večino. Zato so se spet lotili vgrajevanja varovalk, ki jim pravimo prag za vstop v parlament. V Sloveniji tako stranke, ki ne dosežejo 4 % vseh glasov v državi, vanj ne pridejo. Volilni prag se drugače giblje od nizkih 0,67 % na Nizozemskem do visokih 8 % v Liechtensteinu ali celo 10 % v Turčiji. Države so pogosto tudi razdeljene na manjše volilne enote, kjer manjše stranke težje pridejo do sedežev, za kar je dober primer Hrvaška.

Uveljavili sta se dve glavni različici tega modela. Pri prvi gre za to, da število glasov za stranko v volilni enoti ali celotni državi delimo z različnimi delitelji. V tej podskupini je daleč najbolj razširjena t. i. D’Hondtova metoda, ki je dobila ime po belgijskem pravniku Victorju D’Hondtu.

Druga podskupina proporcionalnih sistemov temelji na takšnem ali drugačnem izračunu volilnega količnika, tj. števila glasov, ki jih stranka potrebuje, da v enoti ali v državi doseže en sedež.

V nadaljevanju bo predstavljena D’Hondtova metoda ter dve metodi, temelječi na izračunu volilnega količnika: Harejeva in Hagenbach-Bischoffova metoda.

D’Hondtova metoda

D’Hondtova metoda je sorazmerno preprosta in, kar je še pomembneje, pri njej nie pride do ostankov glasov, saj že v prvo razdelimo vse sedeže, ki jih je treba zasesti.

Postopek je tak, da število glasov, ki so jih prejele posamezne stranke, po vrsti delimo z delitelji od 1 do največ števila sedežev v enoti/državi (v praksi se bo pokaže, da po navadi lahko z deljenjem nehamo že precej prej, razen če so odstotki glasov, ki so jih prjele stranke, izjemno visoki).

V primeru zgoraj prežvekovane II. volilne enote v Sloveniji in leta 2018 bomo število glasov za posamezne stranke (upoštevali bomo le stranke, ki so dobile vsaj 4 % glasov) delili z delitelji od 1 do 11. Nato bomo enajst sedežev, ki jih je potrebno zasesti, podelili strankam, ki bodo imele zaporedoma največje količnike (ti so v spodnji tabeli podčrtani).

Zdaj je za razdelitev enajstih sedežev potrebno poiskati 11 največjih količnikov. Sedeže dobijo stranke, ki imajo te najvišje količnike. Prvega dobi SDS (količnik 22.523), drugega SD (13.484), tretjega Levica (12.035), četrtega SDS (11.262), petega LMŠ (10.020), šestega SMC (8.915), sedmega NSI (7.879), osmega SDS (7.508), devetega SD (6.742), desetega SAB (6.638) in zadnjega, enajstega, Levica (količnik 6.018). DESUS ostane brez sedeža – vse ostale stranke z manjšim številom glasov seveda tudi.

Razmerje med odstotkom glasov in sedežev bi bilo torej bistveno drugačno kot pri večinskem sistemu, še vedno pa bi pri vseh strankah – razen pri LMŠ – delež sedežev presegal delež glasov.

D’Hondtovo metodo v Sloveniji uporabljamo za izračun sedežev na državni ravni. V rabi je tudi na Hrvaškem, v Srbiji, v Španiji, na Poljskem, v Luksemburgu, v Belgiji, v Argentini in še marsikje. Na Madžarskem s pomočjo te metode izvolijo nekaj manj kot polovico poslancev.

Harejeva metoda

Prvi in najpreprostejši med sorazmernostnimi modeli je poimenovan po angleškem matematiku, Thomasu Hareju. Ti modeli temeljijo na načelu volilnega količnika. Pri njih pred delitvijo mandatov namreč izračunamo volilni količnik, tj. število glasov, potrebno za pridobitev enega poslanskega sedeža. Nato število glasov za posamezne stranke zaporedoma delimo z dobljenim količnikom. Celo število, ki ga pri tem dobimo, ustreza številu sedežev za stranko.

Slabost Harejevega in vseh ostalih sistemov v tej podskupini je, da ne razdelimo vseh sedežev takoj. Vedno nam jih nekaj ostane.

Poglejmo zgled. Skupno število veljavnih glasov v II. volilni enoti leta 2018 je bilo 103.380. Po Harejevi metodi ga delimo s številom sedežev, ki so v tej enoti na voljo (11). Po deljenju (103.380 : 11) dobimo volilni količnik, ki je 9.398. Z njim moramo zdaj deliti glasove za posamezne stranke:

Po tej metodi smo uspeli razdeliti le 2 + 1 + 1 + 1 = 5 sedežev. Ostalo je kar šest nerazporejenih sedežev. Po najenostavnejši metodi jih zaporedoma dodelimo strankam z največjim ostankom glasov; to so v našem primeru SMC, NSI, SAB, DESUS, SD in SDS.

V večini držav sicer ostanke iz različnih volilnih enot seštejejo in sedeže nato delijo na državni ravni, kar je pravičneje do manjših strank. Bilanca glasov in sedežev je torej naslednja:

Če sta bila večinski izrazito in d’Hondtov sistem v nekaj manjši meri naklonjena večjim strankam, je opisani sistem (zlasti, če uporabljamo za dodeljevanje preostalih sedežev metodo največjega ostanka glasov) prijaznejši manjšim strankam, saj je Levica dobila manjši delež sedežev od deleža glasov, DESUS pa precej večjega (le 5,6 % glasov in 9,1 % sedežev).

V Nemčiji uporabljajo različico Harejevega sistema, ki kljub drugačni izhodiščni formuli daje povsem enake rezultate. Število glasov, ki jih doseže posamezna stranka, najprej pomnožimo s številom sedežev, ki so na voljo, nato pa delimo s številom vseh oddanih glasov (seveda le tistih strank, ki presežejo prag za vstop v parlament; ta v Nemčiji znaša 5 %). Sicer pa je največja država, kjer za razdeljevanje sedežev uporabljajo Harejevo metodo, Brazilija.

Hagenbach-Bischoffova metoda in Droopov količnik

Da bi omogočili takojšnjo razdelitev večjega števila sedežev, so si matematiki izmislili nekaj zvijač. Eden izmed njih je bil Švicar Eduard Hagenbach-Bischoff. Predlagal je, naj se volilni količnik izračuna tako, da se število vseh glasov (v enoti/državi) ne deli s številom sedežev, marveč s številom sedežev, povečanim za ena.

V našem primeru bi morali skupno število glasov (103.380) torej deliti z 12. Tako bi pridelali nižji volilni količnik, in sicer 8.615. Preostali postopek bi bil enak kot prej:

Kljub manjšemu količniku bi razdelili le en sedež več, ki bi ga v našem primeru dobila SMC, pet pa jih bilo treba razdeliti v drugem krogu. Spremenili so se ostanki: tako bi dodatne sedeže prejele NSI, SAB, DESUS, SDS in SD. Skupna razdelitev sedežev se ne bi spremenila.

Končno omenimo še zelo podoben model, ki ga na prvi stopnji uporabljamo tudi v Sloveniji. Imenuje se Droopov količnik po angleškem matematiku Henryju Richmondu Droopu (1831-1884). Edina razlika med to in Hagenbach-Bischoffovo metodo je v tem, da količniku, ki ga dobimo, ko število glasov delimo s številom vseh sedežev v enoti, povečanim za 1, prištejemo še ena. V našem primeru bi bil volilni količnik tako 8.616 (= 8.615 + 1).

Na naš primer razdelitve sedežev Droopov kolilčnik ne bi imel vpliva.

Zakaj je danes proporcionalni sistem bolj razširjen od večinskega?

Proporcionalni sistem naj bi zagotavljal pravičnejšo zastopanost mnenj in interesov v parlamentu in preprečeval nastanek preveč umetnih političnih večin. Po drugi strani tak sistem, kajpak, prav oblikovanje takih večin velikokrat znatno oteži.

Na pozitivni strani naj bi omenjeno stranke bolj sililo k sklepanju kompromisov. Seveda pa noben volilni sistem ne more sam po sebi ustvariti politične kulture tam, kjer je ni.

Kombinirani volilni sistemi

V nekaterih državah, recimo v Italiji, na Madžarskem, v Litvi in v Ukrajini, za razdeljevanje sedežev uporabljajo modele, ki povezujejo večinski in proporcionalni sistem. Gre za kombinirane volilne sisteme. Običajno se polovica sedežev razdeli po enem in polovica po drugem modelu.

Kako deluje značilen kombinirani volilni sistem, si bomo ogledali ob izidu parlamentarnih volitev v Litvi leta 2020. 71 sedežev so razdelili po večinskem sistemu (model absolutne večine), 70 pa po proporcionalnem sistemu (D’Hondtova metoda, 5-odstotni volilni prag).

Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].