Začelo se je že v antiki
Zamisel, da je delitev oblasti nujna, se je porodila že v antiki. Grški in rimski misleci so menili, da se lahko vsaka »čista« oblika vladavine, za kakršne so šteli monarhijo (vlado enega samega), aristokracijo (vladavino tako ali drugače najboljših) in demokracijo (vladavino ljudstva), izrodi. Monarh lahko postane tiran, vladavina najboljših se lahko sprevrže v vladavino požrešne peščice, vladavina ljudstva pa v vladavino drhali. Podrobneje o tem govori tudi lekcija o Platonovi Državi.
Zato so stari Grki in Rimljani najbolj cenili tako imenovano mešano ustavo. V njej so se vse tri oblike vladanja (monarhija, aristokracija in demokracija) med seboj dopolnjevale.
Med drugim so takšno ureditev uresničevali v rimski republiki, kjer so imeli sledečo ureditev:
- monarhično komponento sta predstavljala konzula, najvišja funkcionarja z enoletnim mandatom,
- aristokracijo je predstavljal senat, zbor nekdanjih funkcionarjev z dosmrtnim članstvom,
- demokratično prvino pa so zastopale različne skupščine, v katerih so lahko glasovali vsi polnopravni meščani.
V idealnem primeru so tako te tri komponente druga drugi učinkovito gledale pod prste.
Tudi na podlagi svoje vednosti o rimski republiki je najvplivnejšo utemeljitev nujnosti treh vej oblasti v svojem spisu Duh zakonov iz leta 1748 podal francoski baron, Charles-Louis de Montesquieu. Glavna tarča njegove kritike je bil takratni absolutizem francoskih kraljev, kateremu je Montesquieu želel natakniti uzdo v podobi med seboj neodvisnih vej oblasti.
Zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti
Danes je v vsaki državi, ki je vsaj približno demokratično urejena, uresničeno tako imenovano načelo treh vej oblasti. To pomeni, da naj si v zelje ne bi hodili predstavniki in predstavnice zakonodajne, sodne in izvršilne oblasti.
Zakonodajna veja oblasti ima pravico sprejemanja zakonov. V demokratičnem svetu je skoraj povsod neposredno izvoljena.
Izvršilna veja oblasti sprejete zakone izvršuje. Njene nosilce ponekod neposredno izvolijo volivci, drugod, tudi v Sloveniji, pa jo voli telo zakonodajne oblasti.
Tretja veja oblasti je sodna. Ta preverja pravilnost izvrševanja zakonov. Njene predstavnike ponekod, recimo v ZDA, volijo neposredno, v glavnem pa te prakse ni.
Ni prav, da bi zakone tisti, ki jih izvršuje, tudi sprejemal in jih sproti prilagajal svojim potrebam, nazadnje pa še sam bdel nad tem, kako jih izvaja. Zato velja načelo, da morajo biti zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti nmed seboj ločene.
Načelo delitve oblasti lahko med drugim prepoznamo tudi v društvih.
Vsako v Sloveniji ustanovljeno društvo pozna:
- zbor članov, ki je zakonodajna veja, saj voli predsednika in spreminja statut,
- predsednika in predsedstvo, ki sta izvršilna veja, ter
- nadzorni odbor, ki nadzoruje funkcionarje in je tako sodna veja »oblasti« v društvu.
Razmerja med tremi vejami oblasti so opredeljena v ustavi
Razmerja med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti so običajno opredeljena v temeljnem političnem besedilu vsake države, ki mu pravimo ustava.
Prva znana še zmeraj veljavna ustava je ameriška, ki je bila sestavljena leta 1787 in uveljavljena dve leti pozneje. Obsega sedem členov in je doslej doživela sedemindvajset dopolnil ali amandmajev.
Danes imajo ustave praviloma celo države, ki se v vsakdanu požvižgajo na pravice in na sodelovanje ljudi pri oblikovanju življenja v njih. Pogosto so ustavni dokumenti slednjih celo bistveno bolj obsežni kot tisti, ki jih imajo demokratične skupnosti.
Pravo nasprotje ameriške ustave so bile ustave nekaterih komunističnih držav. Celo predsednik SFRJ, Josip Broz – Tito, naj bi se hudoval nad svojim sodelavcem, Edvardom Kardeljem, ki je bil kot vesten socialistični birokrat najbolj zaslužen za to, da je imela zadnja ustava Jugoslavije leta 1974 več kot šeststo členov.
Zakonodajna veja oblasti (legislativa)
Za zakonodajno označujemo tisto vejo oblasti, ki ji pripada pravica sprejemanja zakonov. Njena moč v demokratičnih ureditvah izvira predvsem iz tega, da člane neposredno izvolijo polnoletni državljani.
Osrednja ustanova te veje se običajno označuje kot parlament. Kljub romanskim koreninam te besede pa so za razširitev izraza najbolj zaslužni Angleži, ki to ustanovo volijo neprekinjeno že od visokega srednjega veka.
Osrednjo ustanovo zakonodajne oblasti imenujemo parlament. Parlamenti so praviloma izvoljeni neposredno.
Iz Združenega kraljestva izvira še ena značilnost sodobnega parlamentarizma. Angleži so svoj parlament že od nekdaj delili na dva dela ali domova, na spodnjega in zgornjega. Od začetka pomembnejši zgornji dom se je imenoval »House of Lords« (lordska zbornica), spodnji pa »House of Commons« (poslanska zbornica). Čeprav slednja v nasprotju z lordi zveni kot »zbornica navadnih ljudi«, gre za zbornico predstavnikov občin, ki je skozi zgodovino postajala čedalje bolj pomembna.
Takšen model dveh domov se je prijel tudi drugod po svetu. V svojo osamosvojitveno ustavo so ga prevzele ZDA. Ker tam niso imeli lordov, je zgornji dom postal »senat«, v katerega vsaka zvezna država pošlje po dva predstavnika. To pomeni, da imata v njem Kalifornija s štiridesetimi milijoni in Wyoming z dobrega pol milijona prebivalcev enako težo.
Ameriški senat se od večine drugih zgornjih domov razlikuje po tem, da je pomembnejši od spodnjega doma. V njem namreč sprejemajo za državo najbolj pomembne odločitve in hkrati potrjujejo člane vlade in vrhovnega sodišča, ki jih predlaga predsednik.
Senate imajo med drugim še v Italiji, Franciji, Španiji, na Poljskem, Češkem in Irskem, v Belgiji, Romuniji, Kanadi, Avstraliji, Kazahstanu in v velikem številu afriških držav. Z izjemo italijanskega (in že prej omenjenega ameriškega) imajo bistveno manj pristojnosti kot spodnji domovi: običajno lahko zgolj zadržijo sprejetje zakonov, ki jih je izglasoval spodnji dom.
V Sloveniji zgornji dom predstavlja Državni svet, spodnji dom pa Državni zbor.
Mnogo držav je že v osnovi izbralo enodomni sistem ali pa je nanj presedlalo pozneje. Po en parlamentarni organ imajo danes med drugim Hrvaška, Srbija, Portugalska, Ukrajina, Madžarska, Slovaška, Nova Zelandija in Venezuela.
V preteklosti so v nekaterih komunističnih državah pomanjkanje demokracije prikrili z inflacijo zakonodajnih organov. Tako je na primer nekaj časa Zvezna skupščina SFRJ štela kar pet domov. Številka se je pozneje znižala na tri.
To število domov je na začetku prevzela tudi prva demokratično izvoljena slovenska skupščina. Med letoma 1990 in 1992 je tako bila trodomna.
Parlamenti so običajno dvodomni, nekaj je enodomnih, kakšen pa ima tudi več kot dva domova.
Izvršilna veja oblasti (eksekutiva)
Na čelu izvršilne oblasti sta običajno šef oziroma šefica države ali šef oziroma šefica vlade, pri čemer gre lahko ali za monarha ali za predsednika. Danes večina evropskih monarhov sicer nima pravih izvršilnih pristojnosti, pogosto pa to velja tudi za predsednike.
V Evropi nosilcev izvršilne oblasti večinoma ne volimo neposredno. V Evropski uniji je izjema zgolj Francija, kjer ima neposredno izvoljeni predsednik republike veliko pristojnosti.
Predsednika s skoraj absolutno močjo sicer, vsaj na papirju, izvolijo tudi v Rusiji in Belorusiji.
Predsednik vlade
V veliki večini evropskih držav je najmočnejša politična figura v izvršilni veji oblasti predsednik vlade, ki pa ga volivci izberejo zgolj posredno – z volitvami za člane parlamenta. Za to funkcijo se uporabljata tudi izraza ministrski predsednik, v angleščini pa tudi »prime minister« (prvi minister). Prvi izraz poudarja, da ta funkcionar vodi ministre, drugi pa izhaja še iz časov, ko je bil predsednik vlade predvsem desna roka monarha. Pogosto je slišati tudi francoski prevod besede »prvi«, »premier«.
Predsedniku vlade pogosto rečemo tudi ministrski predsednik ali premier.
V Sloveniji postopek imenovanja predsednika vlade poteka v dveh fazah.
V prvi fazi predsednik republike po posvetu s predstavniki strank določi mandatarja – osebo, za katero meni, da bo lahko sestavila ministrsko ekipo, ki bo dobila večino glasov v parlamentu. O mandatarju nato odločajo poslanci.
Če mandatar dobi zadostno večino, v drugi fazi začne z oblikovanjem vladne ekipe. O tej ekipi nato znova glasujejo poslanci v parlamentu.
V zgodovini Slovenije se je do leta 2023 zgolj enkrat zgodilo, da predsednikov kandidat za mandatarja ni dobil zadostne podpore, vladi pa je pri glasovanju spodletelo dvakrat.
Vlada
Tudi za organ, ki je nosilec izvršilne oblasti, so izrazi različni. »Vladi« delata konkurenco izraz »svet ministrov«, ki je bil posebej priljubljen v nekdaj socialističnih državah, in izraz »državni svet« oziroma »svet«, kakor ga imenujejo na primer v Italiji.
Vlado običajno ob predsedniku vlade sestavljajo še ministri. Pojem »minister« sicer v latinščini označuje služabnika. Do tega poimenovanja je prišlo, ker so bili prvotni ministri služabniki monarhov pri opravljanju njegovih vladarskih dolžnosti, pozneje pa se je izraz obdržal, saj je mišljeno, da služijo državi oziroma ljudstvu.
V večini demokratičnih držav od konca 19. stoletja do danes je razvoj izvršilne oblasti potekal v smeri, da je ta postala odvisna od naklonjenosti zakonodajne veje.
To pomeni, da mora v parlamentarnih republikah in monarhijah imeti podporo večine članov zakonodajnega telesa. Izjema pri tem so skandinavske in še nekatere druge države. Tam velja načelo negativnega parlamentarizma. Vlada ne potrebuje večine »za«, a hkrati ne sme imeti večine »proti«, kar pomeni, da ne sme večina poslancev glasovati proti njej.
Sodna veja oblasti
Sodna veja oblasti preverja pravilnost izvrševanja zakonov. Posreduje v sporih in med drugim tudi skrbi za skladnost sprejetih zakonov z ustavo.
Na vrhu sodne veje oblasti je v večini držav vrhovno sodišče.
Večina držav ima v svojem sodnem sistemu še poseben organ, ki nadzoruje skladnost dela preostalih dveh vej oblasti s tem, kar ima država zapisano v ustavi. Ta se imenuje ustavno sodišče.
Več o sodni veji oblasti v Sloveniji, vrstah in pristojnostih sodišč ter vlogi ustavnega sodišča najdete v posebnem poglavju tega portala.
Kako si veje oblasti med seboj »gledajo pod prste«?
Oblast je ena sama, a jo z ustavo razdelimo v več funkcij ter jo damo v roke več nosilcem. Poleg te delitve je potrebno tudi preprečiti, da ne bi prevelik delež funkcij prišel v roke majhnemu številu med seboj povezanih oseb in da bi posamezna veja oblasti dobila preveliko moč. Sistemu, ki skrbi za to, pravimo sistem zavor in ravnovesij, v angleščini pa se uporablja izraz »checks and balances«. Ta zagotavlja, da veje oblasti ne morejo ravnati povsem samovoljno, ampak so druga od druge odvisne.
Sistem zavor in ravnovesij preprečuje, da bi ena veja oblasti dobila preveliko moč.
V tem sistemu ima zakonodajna veja oblasti pod nadzorom imenovanje nosilcev izvršilne oblasti. Prav tako lahko s sprejemanjem zakonov omeji njihovo samovoljo.
Seveda pa so lahko posamezni zakoni taki, da so pisani na kožo svojim predlagateljem, zakonodajni veji oblasti in ne prispevajo k skupnemu dobremu državljanov. V tem primeru nastopi sodna veja oblasti, natančneje Ustavno sodišče, ki lahko tak zakon razveljavi in zahteva, da se ga popravi.
Prav tako druga sodišča bdijo nad delom predsednika vlade, ministrov in poslancev v parlamentu. Da lahko sodna veja oblasti te svoje naloge opravlja, ne sme biti odvisna od vlade in od parlamenta.
Razmerja med vejami se v posameznih demokratičnih državah precej razlikujejo. V večini okolij ima sorazmerno največ moči izvršilna veja oblasti. Zakonodajna veja ji je sicer nadrejena, a v sodobnih ureditvah parlamentarna večina pogosto potrjuje tisto, kar si zamisli vlada. Najmočnejša je izvršilna veja seveda tam, kjer govorimo o predsedniških republikah.
V sodobnih demokracijah parlamentarna večina (zakonodajna veja oblasti) pogosto potrjuje tisto, kar si zamisli vlada.
Ponekod je iskanje ravnotežja med tremi vejami oblasti privedla do besednih, občasno pa celo do pravih vojn med njihovimi predstavniki.
Značilen primer tega je dogajanje v nekdanjih republikah Sovjetske zveze po letu 1990. V Rusiji se je (še v komunističnih časih izvoljeni) parlament upiral prizadevanjem takratnega predsednika Borisa Jelcina, da bi ta pridobil več pristojnosti.
Leta 1993 so se tako ruski poslanci zabarikadirali v stavbo parlamenta in predsednika odstavili. Ta je odgovoril z uporabo vojaške sile. Po porazu parlamentarcev je bila sprejeta nova ustava, ki je močno okrepila vlogo predsednika in izvršilne veje na račun drugih dveh.
Posledica takšne ureditve se kažejo še danes, z močjo oblasti Vladimirja Putina, ki je na račun svoje moči še bolj okrnil samostojnost zakonodajne in sodne veje oblasti.
Zaključek
Načelo, da funkcije oblasti opravljajo tri med seboj neodvisne veje, se je razvijalo postopoma. Danes je to v demokratičnih državah uresničeno tako, da sprejemanje zakonov, njihovo izvrševanje in nadzor nad tem izvrševanjem nista v enih samih rokah, marveč vsaki nalogi služi posebna veja oblasti.
Izvršilna oblast je običajno osredinjena v vladi in njenem šefu, zakonodajno funkcijo opravljajo parlamenti, najvišji organ sodne veje oblasti pa je običajno vrhovno sodišče. Ustavno sodišče v številnih državah bdi nad skladnostjo zakonodajne in tudi izvršilne veje oblasti z ustavo.
Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].
