Kako do denarja za svojo idejo?

Financiranje nevladnih organizacij

V zvezi s financiranjem nevladnih organizacij (NVO) se v Sloveniji pojavlja kar nekaj vprašanj in predsodkov. Zakaj so financirane s strani vlade, če jim pravimo nevladne? Zakaj potrebujejo denar, če so neprofitne?

V delu javnosti velja celo prepričanje, da se v NVO steka veliko denarja, vse kar delajo, pa je »mešanje megle«. A kot vsako zelo poenostavljeno stališče, tudi to v sebi skriva veliko napačnih predpostavk.

Kaj so NVO?

Nevladne organizacije ali NVO so bile s tem terminom prvič poimenovane leta 1945 v 71. členu Ustanovne listine Organizacije združenih narodov. Čeprav ta pojem nima enotne definicije, so NVO običajno opredeljene kot neprofitni subjekti, neodvisni od vladnega vpliva, pri čemer pa lahko prejemajo vladna sredstva.

71. člen Ustanovne listine OZN: »Ekonomski in socialni svet lahko poskrbi za posvete z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z zadevami iz njegove pristojnosti. Po posvetu s samo članico Organizacije združenih narodov se lahko posvetuje tudi z mednarodnimi in po potrebi državnimi organizacijami.«

V Sloveniji NVO opredeljuje Zakon o nevladnih organizacijah, in sicer v 2. členu. Tam so kot NVO opredeljene tiste organizacije, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

Nevladna organizacija:

je pravna oseba zasebnega prava s sedežem v Republiki Sloveniji,
ustanovile so jo izključno domače ali tuje fizične ali pravne osebe zasebnega prava,
je nepridobitna,
je neprofitna,
je neodvisna od drugih subjektov,
ni organizirana kot politična stranka, cerkev ali druga verska skupnost, sindikat ali zbornica.

Pri zadnji točki je sicer dovoljena izjema. NVO je lahko tudi pravna oseba, ki je sestavni del registrirane cerkve ali druge verske skupnosti na podlagi zakona, ki ureja versko svobodo, če v Poslovnem registru Slovenije njena glavna dejavnost ni določena kot dejavnost verskih organizacij. Tak primer je na primer mreža Karitas (slovenska, škofijske in župnijske enote).

Najpogostejše pravne oblike NVO so zavodi, društva in fundacije. Dve njihovi glavni funkciji sta storitvena in zagovorniška. Njihove bistvene lastnosti pa so formaliziranost, neprofitnost in zasebnost.

Več o pomenu civilne družbe in NVO je predstavljeno v lekciji Civilna družba.

Zakaj NVO potrebujejo denar?

Delovanje nekaterih NVO temelji na redno zaposlenih, delovanje drugih pa na prostovoljstvu. Primer NVO, katere delovanje temelji na redno zaposlenih, je Zavod sv. Stanislava, ki že nekaj let velja za NVO z največ zaposlenimi v Sloveniji (zapisano leta 2024). Kot primere NVO, katerih delo temelji na prostovoljstvu, pa lahko naštejemo veliko večino lokalnih gasilskih, kulturnih ali planinskih društev.

Ne glede na to, ali delovanje določene NVO temelji na redno zaposlenih ali na prostovoljstvu, pa je njeno delovanje utemeljeno z reševanjem določenega družbenega problema.

Družbeni problemi, s katerimi se ukvarjajo NVO, so na primer brezdomstvo, pojav zasvojenosti, pomanjkanje varnosti, izzivi javnega zdravja, kršenje človekovih pravic, pasivnost mladih, izključenost starejših, neprimeren odnos do kulturne dediščine, …

Za reševanje družbenih problemov, ne glede na to, ali rešitve temeljijo na prostovoljstvu ali zaposlenih, NVO običajno potrebujejo denar. Z denarjem morda kupijo hrano za brezdomce, šotore za organiziranje taborov, objavo v tiskanem mediju, narodne noše, kostume za gledališke predstave ali gasilski avto.

Delovanje NVO temelji na reševanju družbenih problemov in za to, tudi če njihovo delo ne temelji na zaposlitvah, običajno potrebujejo denar.

Ljudje imamo do različnih družbenih problemov različne odnose. Nekatere probleme ignoriramo, druge priznavamo, a za njihovo reševanje ne storimo ničesar, do nekaterih problemov pa smo tako strastni, da smo pripravljeni za njihovo reševanje nameniti ogromno časa in tudi prispevati denar.

Ljudje se razlikujemo tudi v načinih, kako posamezne družbene probleme rešujemo.

Problem zlorabe drog med mladimi bi nekateri reševali z vzpostavljanjem odnosov z mladimi iz rizičnih skupin, drugi s spremembo zakonodaje, tretji z informiranjem mladih o škodljivosti drog, četrti pa z usposabljanjem staršev, da bodo ti ustrezneje vzgajali svoje otroke. Zato se tudi NVO, ki rešujejo enak problem, med seboj lahko precej razlikujejo po strategijah reševanja le-tega.

Demokratična ureditev države s seboj prinaša tudi svobodo državljanov, da sami izbirajo, kateri problemi se jim zdijo vredni reševanja ter tudi načine, kako se bo določen problem reševal.

Zakaj so NVO financirane z denarjem občine, države ali Evropske unije?

Nekateri družbeni problemi so tako široko prepoznani, da so sčasoma dobili mesto v različnih političnih dokumentih in tudi v splošni zavesti državljanov. Veliki večini državljanov se zato zdi samoumevno in racionalno, da organizacijam, ki te probleme rešujejo, nekaj sredstev namenimo tudi iz državne blagajne ali iz občinskih blagajn.

Problem spopadanja z revščino je v Sloveniji prepoznan do te mere, da zanj dobivata denar tako Karitas kot Rdeči križ ter seveda tudi druge NVO.

Podobno je v Sloveniji s problemom prenizke participacije mladih v družbi prepoznan do te mere, da poleg manjšihza njegovo reševanje prejemeta sredstva dve večji NVO: skavti in taborniki.

Velik del nezadovoljstva z javnim financiranjem NVO pri nas, državljanih, po raziskavi portala razgledan.si izhaja iz prepričanja, da preveč javnega denarja namenjamo za reševanje napačnih družbenih problemov. Nekateri bi zato radi kar ukinili financiranje vseh NVO, drugi pa bi radi ukinili javne razpise ter ohranili le financiranje NVO iz deleža dohodnine.

Ukinitev financiranja vseh NVO bi izgledala približno tako, kot če bi ukinili financiranje vseh zdravstvenih posegov zato, ker se ne strinjamo, da bi morali biti določeni zdravstveni posegi financirani iz javnih sredstev. S tem bi stroške zdravstvenega sistema prenesli samo na tiste, ki ga potrebujejo: ob bolezni, pri porodu ali ob avtomobilski nesreči bi vsak plačal iz svojega žepa, pri čemer bi imeli zaradi nižjih davkov višjo plačo. Podobno bi, če bi ukinili financiranje vseh NVO, stroške njihovega delovanja prenesli le na tiste, ki jim je pač to delovanje v interesu.

Ohranitev zgolj financiranja NVO iz deleža dohodnine, ne pa tudi iz javnih razpisov, pa bi izgledala približno tako, kot če bi se državljani odločali, katere zdravstvene ustanove želijo (iz svojega davka) podpreti, katerih pa ne. Tisti, ki plačajo več davka (in so finančno močnejši), bi seveda imeli pri tem tudi več moči. Nekatere zdravstvene ustanove bi tako propadle, ker jih pač ne bi podprlo dovolj ljudi. Podobno bi brez javnih razpisov propadle tudi nekatere NVO, ki delujejo bolj »v ozadju« in ne zmorejo dovolj strastno nagovarjati prebivalstva.

Če se nam, državljanom, delovanje določenih skupin NVO ne zdi upravičeno do javnega financiranja oziroma če menimo, da družbeni problem, ki ga rešujejo, ni tako pomemben, rešitev ni v prenehanju financiranja vseh NVO, ampak se skriva v aktivni participaciji pri oblikovanju političnih dokumentov in odločitev.

Prizadevajmo si, da bodo politiki reševali najpomembnejše družbene probleme in v reševanje vključili tudi nevladne organizacije.

Trije viri, pri katerih lahko NVO dobijo denar

V lekciji o civilni družbi smo spoznali trikotnik države blaginje. Ta NVO oziroma celotno sfero civilne družbe prikazuje kot lepilo med sfero skupnosti (v katero sodijo na primer družine in prijateljske skupine), javno sfero (država, občine) in sfero trga (v katero sodijo predvsem podjetja).

Od tega, kje v tem trikotniku se posamezna NVO nahaja, ter tudi od vprašanja, kateri družbeni problem rešuje in kako, je v veliki meri tudi odvisno, na kakšne načine bo NVO lahko pridobivala sredstva za svoje delovanje.

NVO, ki organizira seminarje za zakonske pare, se financira pretežno iz dveh virov: s kotizacijami (prodaja storitev na trgu) in z donacijami tistih, ki se jim zakon zdi pomembna vrednota ter so za to pripravljeni tudi darovati sredstva (fizične osebe). Takšna organizacija se veliko teže financira iz javnih sredstev, saj izzivi zakoncev v javnih politikah niso prepoznani kot družbeni problem in posledično za to področje ne obstaja veliko javnih razpisov.

NVO, ki otrokom in mladim iz socialno ogroženih družin nudi poletne tabore, se financira pretežno iz javnih sredstev, saj je blagostanje otrok in mladih prepoznano kot pomemben problem na državni in mednarodni ravni. Delno se financira tudi z donacijami podjetij, ki za rizične skupine otrok donirajo kakšen evro. Težje pa se financira iz donacij fizičnih oseb, saj otroci, mladi in njihovi starši, ki so ciljna skupina, pogosto niso dovolj premožni, da bi lahko darovali visoke zneske.

Glede na tri sfere trikotnika države blaginje, viri pridobivanja sredstev prihajajo s treh strani:

s strani fizičnih oseb (sfera skupnosti): na primer s pomočjo članarin ali donacij fizičnih oseb;
s strani javnih institucij (javna sfera): na primer preko javnih razpisov, ki jih objavijo občine, država ali EU, na katere se organizacije prijavijo in v primeru uspeha izvajajo določene projekte;
s trga (sfera trga): na primer z donacijami s strani podjetij ali s prodajo lastnih izdelkov in storitev.

V nadaljevanju se bomo vsakemu od teh virov financiranja še nekoliko bolj podrobno posvetili.

V grobem lahko NVO sredstva pridobivajo od fizičnih oseb, podjetij ali javnih institucij.

Prvi vir: financiranje NVO s strani fizičnih oseb

Fizične osebe NVO namenjajo sredstva predvsem takrat, ko so močno povezani z njihovim poslanstvom ali pa ko v sodelovanju z NVO vidijo osebne koristi.

Starši pogosto namenijo denar za NVO, ki podpira starše otrok z redkimi boleznimi. Morda iz hvaležnosti za lastne otroke, ki so se rodili zdravi, morda pa tudi zato, ker so tudi sami prestali podobne stiske in vedo, koliko staršem v stiski takšna pomoč pomeni.

Prebivalci kraja namenjajo denar lokalnemu prostovoljnemu gasilskemu društvu, ker »nikoli ne veš, kdaj jih boš potreboval«.

NVO donacije fizičnih oseb zbirajo na več načinov, na primer preko SMS sporočil, preko spleta (skeniranje QR kode, Paypal, …), kot prostovoljne prispevke na dogodkih, z obiskovanjem gospodinjstev, z organizacijo gala večerje, z dobrodelno dražbo umetnin ali kosov opreme znanih športnikov.

Posebna oblika zbiranja sredstev fizičnih oseb je tudi članarina. Gre za posebno obliko donacije, ki jo plačujejo zgolj člani. Vendar pa članov pa nima vsaka NVO. Nekatere organizacije so namreč članske (te običajno nosijo pravno obliko društva) in druge pa nečlanske (te običajno nosijo pravno obliko zasebnega zavoda). Članarino seveda lahko zbirajo le članske NVO.

Člani društva »v zameno« za članarino volijo tudi organe društva, na primer predsednika, podpredsednika, upravni odbor, nadzorni odbor, …) in so v organe lahko tudi izvoljeni. Žal v zadnjih desetletjih pripadnost društvom vedno manj izražamo preko članarin, razen ko je to povezano z določenimi ugodnostmi.

Posebna oblika zbiranja sredstev od fizičnih oseb je tudi donacija 1 % dohodnine. V Sloveniji in v še nekaterih drugih državah lahko namreč tisti, ki plačujejo dohodnino, prispevajo en odstotek tega davka eni ali več NVO po lastni izbiri. Nekatere NVO iz tega vira prejemajo pomembne dele svojih proračunov, hkrati pa dobijo tudi neformalno potrditev, da zavezanci za dohodnino cenijo njihovo delo.

V letu 2024 je bilo z naslova dohodnine v Sloveniji podeljenih 641.238 donacij v skupni višini nekaj več kot 15 milijonov evrov.

Osrednji viri pridobivanja sredstev s strani fizičnih oseb so donacije, članarine in dohodnina.

Drugi vir: financiranje NVO iz javnih sredstev

Vse ravni javne sfere, občine, država in Evropska unija, del svojih nalog predajajo drugim subjektom. Vsega enostavno ne morejo izvajati same, saj to, konec koncev, niti ne bi bilo učinkovito.

Tako gradbena podjetja za občine ali državo zgradijo ceste, šole in bolnišnice. Mizarji izdelajo novo pohištvo za javni vrtec. Zasebni zdravniki s koncesijo izvajajo zdravstvene storitve, ki jih javni zdravstveni sistem ne. Domovi starejših občanov za občine izvajajo oskrbo starejših.

Nekatere naloge pa javna sfera preda tudi nevladnim organizacijam. To običajno poteka preko javnih razpisov. Ker v Sloveniji javna sfera pretežno deluje na treh ravneh (lokalna, nacionalna in evropska), tudi javne razpise lahko delimo na te tri vrste: lokalni, nacionalni in mednarodni.

Če bi delovala tudi pokrajinska oz. regijska raven, bi verjetno poznali tudi več razpisov na tej ravni.

Neka občina vsako leto objavi razpis za krepitev športa na svojem ozemlju. Nanj se prijavijo športna društva s sedežem v občini, ki lahko s pridobljenimi sredstvi nadgradijo tamkajšnje športne prireditve.

Urad RS za mladino (državna raven) vsaki dve leti objavi razpis za sofinanciranje programov mladinskega dela. Nanj se lahko prijavijo organizacije, ki imajo status delovanja v javnem interesu na področju mladine in jih je v Sloveniji nekaj več kot 100. S temi sredstvi organizacije spodbujajo mlade k pridobivanju kompetenc, pobudništvu, življenju v skupnosti, …

Eden od najbolj prepoznanih mednarodnih programov (organizira ga Evropska unija) pa je Erasmus+. Ta program različnim družbenim segmentom, predvsem pa mladim, omogoča pridobivanje sredstev za izmenjave, prakse v tujini, dolgoročno prostovoljstvo v drugi državi in podobno. V programu med drugimi prijavitelji sodeluje tudi veliko nevladnih organizacij.

Čeprav so za deljenje teh sredstev odgovorni tisti, ki vodijo občino, državo ali Evropsko unijo, pa vsakokratni trenutni oblastniki vendarle nimajo povsem prostih rok pri oblikovanju javnih razpisov za NVO. Vsak javni razpis sloni na predhodno sprejetih strategijah, priporočilih in drugih političnih dokumentih s področja, ki ga pokriva.

V zvezi z javnimi razpisi za NVO se včasih pojavlja očitek o neracionalni porabi javnega denarja. Podrobnejših raziskav ni, vendar je verjetnost, da v nevladnem sektorju prihaja do neracionalne porabe javnega denarja v večjem obsegu, kot se to dogaja v drugih sektorjih (na primer pri gradbenih ali zdravstvenih poslih), zelo nizka.

Očitek, da se v NVO javni denar porablja manj racionalno kot na primer v gradbenih poslih ali v zdravstvu, verjetno ni resničen.

Utemeljenih razlogov za tezo, da NVO javni denar porabljajo bolj neracionalno kot ostali deležniki, ni prav dosti. Nekoliko bolj utemeljeni so lahko očitki, da NVO s tem, ko dobivajo javni denar, postajajo bolj odvisne od države, kot če javnega denarja ne bi prejemale. Morda tudi drži, da so nekatere NVO zaradi tega tudi manj pogumne in posledično ne predstavljajo prav dobro mnenja civilne družbe.

Tretji vir: financiranje NVO na trgu

NVO lahko pridobivajo sredstva od podjetij.

Zbiranje donacij za nov kombi

Jožica dela v nevladni organizaciji, katere glavna ciljna skupina so invalidi. Organizacija za svoje delovanje nujno potrebuje nov kombi, a tega denarja ne zmore dobiti preko nobenega javnega razpisa.

Zato se Jožica odloči, da bo za donacije prosila podjetja. Nekaj podjetij je sredstva nakazalo brez vsake želje po kakršni koli »protiuslugi«, druga pa so predlagala, da bi bila na kombiju nalepka z njihovim logotipom. Jožica je zato sestavila kratek pravilnik, ki ureja, kako velika nalepka pripada določenemu podjetju glede na količino donacije.

Če podjetje NVO podari sredstva brez želje po kakršni koli povrnitvi, gre za donacijo. Če podjetje od NVO »v zameno« kaj pričakuje, pa gre s strani NVO za prodajo izdelkov ali storitev. Ena najpogostejših takšnih oblik je sponzorstvo, kar smo videli tudi v zgornjem primeru. Pri sponzorstvu NVO podjetju proda promocijske storitve. Ni pa to edina možnost: NVO lahko podjetjem »prodajo« tudi druge vrste izdelkov ali storitev, kot so na primer izvedba timbilding aktivnosti, novoletna darilca ali izobraževanje zaposlenih.

Nekaterim podjetjem je sodelovanje z NVO v interesu, saj na ta način gradijo svojo podobo v luči družbene odgovornosti.

Nekatera, predvsem večja, podjetja pa sredstev za NVO ne razdajajo sama, ampak za ta namen ustanovijo fundacije. V takšnih fundacijah se lahko odnosov z NVO in s tem doseganja želenih družbenih učinkov lotijo veliko bolj profesionalno, saj so v njih zaposleni poznavalci teh področij z izključno tovrstnimi nalogami.

Žal v Sloveniji, delno zaradi šibke kulture na tem področju, delno pa zaradi šibkih davčnih spodbud, fundacij, ki bi jih ustanovila podjetja, ni veliko.

Nekatera podjetja, predvsem v tujini, za sodelovanje z NVO ustanovijo fundacije.

Da bi NVO sredstva pridobivala v sferi trga, pa seveda ni nujno potrebno, da sodeluje s podjetji ali njihovimi fundacijami. Izdelke ali storitve lahko prodaja tudi sama, na primer fizičnim osebam. Tipična primera sta trženje delavnic ali pa prodaja majic in ostalih oblačil s tematskimi napisi.

Zbiranje sredstev je gradnja odnosa!

Zbiranja sredstev se NVO ne morejo lotiti kar »iz danes na jutri«. Če zbiralci sredstev (angl.: »fundraisers«) niso izkušeni, je za to potrebno kar nekaj vztrajnosti. Odnosi s financerji, naj bodo ti fizične osebe, javne institucije ali podjetja, se gradijo postopoma in dolgo časa. A ko so sistemi financiranja vzpostavljeni, lahko ob predpostavki, da je družba vsaj približno stabilna, organizaciji zagotavljajo določeno trajnost.