Združimo se in spremenimo svet na bolje!

Civilna družba

Ljudje se radi združujemo, posebno tisti s podobnimi interesi, idejami, potrebami in identitetami. Povezujejo nas podobni hobiji, politična prepričanja ali podobne nadloge, s katerimi se srečujemo.
Skupnosti, ki jim z združevanjem pripadamo, so raznolike. Države in mednarodne povezave so najširše, družine in prijateljske skupine pa najožje oblike skupnosti. Med tema dvema prostoroma pa je vmesni prostor - prostor civilne družbe.

Pojem civilna družba danes pogosto enačimo tudi s pojmom nevladni sektor. V njem delujejo akterji, ki jih imenujemo nevladne organizacije. Vendar je sam pojem civilne družba nekoliko širši.

Zakaj se sploh združujemo?

V skupine se združujmo predvsem iz dveh razlogov: zaradi nas samih in zaradi družbe kot celote.

  • Posamezniki, ki se združujemo, čutimo potrebo po združevanju. Kdor rad poje, obišče pevski zbor. Kdor rad igra na odru, se udejstvuje v gledališki skupini, kdor rad pomaga bližnjim, pa s svojimi talenti prispeva v karitativni skupini.
  • S tem pridobi celotna družba. Pevski zbor obogati javno prireditev. Gledališka skupina obuja kulturno dediščino. Društvo bolnikov ne lajša zdravljenja le njegovim članom ampak tudi tistim, ki bodo za to boleznijo zboleli naknadno.

Govorimo o zasebnem interesu tistih, ki se združujejo, in pa o javnem interesu, ko tisti, ki se združujejo, naredijo nekaj dobrega ne le zase, ampak tudi za širšo okolico.

V Sloveniji lahko nevladne organizacije pridobijo status delovanja v javnem interesu. Pogoji za pridobitev tega statusa so različni glede na področje delovanja, ena od prednosti takšnega statusa pa je, da jim lahko državljani po tem namenijo del svoje dohodnine.

Vsaka organizacija v civilni družbi ima, npr. v statutu, zapisano svoje poslanstvo. Poslanstva nekaterih so usmerjena pretežno v zadovoljevanje potreb članov, poslanstva drugih pa pretežno v dobrobit celotne družbe.

Kako civilna družba izgleda v praksi?

V ožjem smislu v Sloveniji poznamo tri glavne pravne oblike, pod katerimi deluje civilna družba:

  • društva (in zveze društev),
  • zavodi in
  • fundacije.

Te tri pravne oblike običajno naslavljamo tudi s terminom nevladne organizacije. V širšem pogledu lahko v civilno družbo štejemo tudi verske skupnosti, mladinske svete, medije, politične stranke, sindikate in preostale vrste organizacij.

Ločimo članske (društvo, sindikat, zveza društev) in nečlanske (zavod, fundacija) tipe organizacij. V članske oblike se je mogoče včlaniti, v nečlanske pa ne – z njimi upravljajo ustanovitelji.

Planinska zveza Slovenije, ena največjih civilnodružbenih organizacij pri nas, je članska. Posameznik se včlani v društvo, društvo pa voli ali imenuje organe Zveze. Teoretično lahko k upravljanju sčasoma pristopi vsak njen član.

Zavod svetega Stanislava, eden največjih zavodov pri nas, je nečlanska organizacija. Državljani so lahko deležni njegovih storitev, glavno besedo pri upravljanju pa imajo njegovi ustanovitelji.

Razlikovati je smiselno med civilnodružbenimi organizacijami, katerih cilj je dolgotrajno delovanje in uresničevanje njihovih poslanstev, ter med civilnimi iniciativami (pobudami), ki se formirajo zgolj za naslavljanje določenega (enkratnega) primera.

Meja med tema dvema oblikama družbenega udejstvovanja ni popolnoma ostro začrtana. Civilnodružbena organizacija lahko ob pojavitvi nekega problema sproži civilno pobudo, prav tako pa lahko civilna pobuda sčasoma preraste v organizacijo.

Tako organizacije kot civilne pobude se lahko organizirajo na različnih področjih. Med najbolj znanimi so sociala, kultura, šport, človekove pravice, varovanje okolja in mladi.

Funkcije civilne družbe

Če si družbo predstavljamo kot piramido, katere spodnjo raven tvorimo vsi državljanke in državljani, vrhove pa tisti, ki odločajo o pomembnih stvareh, ločimo dve glavni funkciji civilne družbe:

Storitvena funkcija je delovanje civilne družbe v odnosu do uporabnikov oz. gre za nudenje storitev uporabnikom.

Do izvajanja te funkcije pride na primer, ko Rdeči križ ali Karitas delita hrano, ko turistično društvo vodi turiste po lokalnih znamenitostih ali ko klub ljubiteljev Lego kock pripravi dan Lego robotike.

Zagovorniška funkcija pa predstavlja delovanje civilne družbe v odnosu do odločevalcev, ko si na primer prizadeva za spremembo določene zakonodaje ali za izboljšanje razmer večjega števila oseb naenkrat.


Po zagovorniških dejavnostih so na primer prepoznane okoljevarstvene organizacije, društva malih delničarjev, Amnesty International, opravljata pa jo tudi Rdeči križ in Karitas, ko v informativnih oddajah predstavita, kaj bi bilo dobro storiti za rešitev določenega problema.

Poleg liberalnega pogleda na civilno družbo, v katerem civilna družba zagotavlja pluralizem, človekovo avtonomijo in svobodo povezovanja, obstajajo tudi drugačni.

Antonio Gramsci (1891-1937), italijanski politični teoretik in ustanovitelj tamkajšnje komunistične partije, je civilno družbo opredelil kot nasprotje politične družbe, torej vladajočega razreda, vojske, policije ali pravnega reda.Njegova vizija je bila, da komunizem kapitalizma ne bo mogel premagati z revolucijo ampak predvsem s civilno družbo, v kateri bo vodenje mehkejše, udejanjalo pa se bo skozi privolitev posameznika. Civilna družba je bila zanj druga pot, uporabna predvsem v okoljih, v katerih komunistična revolucija ni uspela.

Civilno družbo nekateri še danes razumejo v Gramscijevem smislu, torej kot alternativo obstoječemu redu. Tak pogled prepoznamo takrat, ko se določena in pogosto mala skupina ljudi okliče kot glas ljudstva, ne da bi pri tem upoštevala pravico do drugačnega mišljenja tistih, ki se jim niso priključili.

Kljub zgoraj omenjenemu na splošno prevladuje pojmovanje, ki upošteva pluralnost civilne družbe in pri katerem sprememba sistema ni njena edina funkcija.

Storitvena in zagovorniška funkcija pa še zdaleč nista edini funkciji, s katerima civilna družba bogati sodobno demokratično družbo. Med drugim prinaša tudi naslednje pozitivne učinke:

  • krepitev solidarnosti: ta se kaže skozi zbiranja donacij, prostovoljstvo;
  • socialna kohezija zagotavljanje družbene povezanosti;
  • socializacija in razvoj identitete posameznika: v mnogih primerih je civilna družba tista, ki posamezniku ponudi varen prehod iz družine (npr. skavtske in taborniške skupine) ali ga podpre v njegovi identiteti (npr. klekljarica, tekač, prostovoljka, gasilec …);
  • zaščita tistih, ki se sami ne morejo zaščititi;
  • krepitev družbene participacije: s tem, ko delujemo v civilni družbi, se učimo tudi javnega delovanja v družbi nasploh; spoznavamo, kako družba deluje, kako doseči spremembo;
  • inovativnost: civilnodružbene organizacije so pogosto nosilke družbenih inovacij;
  • monitoring: opazovanje družbenega dogajanja in informiranje javnosti o njem, npr. spremljanje, kako o določeni zadevi pišejo mediji, spremljanje dela sodišč;
  • demokratizacija družbe: zagotavljanje več raznolikih glasov pri odločanju, raznolikost nazorov, ki jih lahko slišimo, npr. ko se odločamo o tem, kakšen tip elektrarn bi postavljali.

 

Posamezna organizacija seveda praviloma opravlja več zgoraj naštetih funkcij. Poglejmo na primer gasilce: s svojim delovanjem krepijo družbeno povezanost, spodbujajo našo dobrodelnost, v primeru nesreče so nas pripravljeni zaščititi, občinske oblasti pa opozarjajo na potencialna tveganja, ki bi se jim bilo z investicijami dobro izogniti.

Tri značilnosti civilnodružbenih organizacij

Ne glede na vso pestrost pravnih oblik in področij delovanja imajo organizacije civilne družbe naslednje tri skupne lastnosti:

  1. Formaliziranost. To pomeni, da ima vsaka organizacija določeno pravno obliko, izvoljene organe, notranja pravila delovanja, pa tudi da njeno delo narekujejo zunanja pravila (npr. računovodski standardi). V tej lastnosti se organizacije razlikujejo od civilnih pobud ali neformalnih prijateljskih skupin, za katere ta lastnost ni nujna.
  2. Neprofitnost ne pomeni, da organizacije civilne družbe ne morejo ustvarjati dobička. Lahko ga, vendar so ga dolžne usmeriti nazaj v primarno dejavnost, ne pa ga izplačevati ustanoviteljem (npr. v obliki dividend).
Športno društvo organizira športno prireditev, na kateri proda tudi lepo količino hrane in pijače. S tem ustvari dobiček, s čimer ni nič narobe, je pa dolžno ta dobiček usmeriti v nadaljnje, druge dejavnosti s svojega področja.
  1. Zasebnost ne pomeni, da tovrstne organizacije delujejo skrito. Pomeni, da niso javne kot so javne strukture kot na primer država ali občina: niso v upravljanju vseh, ampak jih upravljajo zgolj ali njihovi člani ali pa ustanovitelji. Občinsko ali državno oblast volimo vsi občani oz. državljani, organov društva pa ne – te volijo le člani društva. Enak princip velja tudi za zavode, kjer organe imenujejo »le« njegovi ustanovitelji.

Tri skupne značilnosti civilnodružbenih organizacij so formaliziranost, neprofitnost in zasebnost.

Zgornje tri značilnosti lahko vidimo tudi na skici. Te značilnosti (samo če so vse tri skupaj) organizacije civilne družbe ločijo od ostalih družbenih subjektov: od podjetij, javnih institucij in zasebnih skupnosti.

Civilna družba je vmesni prostor med javno sfero, družino in trgom.
Iz skice je razvidno tudi, da ima civilna družba pomemben potencial, da povezuje vse ostale družbene sfere. Mladinsko društvo v neki občini na primer »poveže« mlade iz tiste občine z odločevalci v njej ter olajša dialog med tema dvema skupinama.

Kako se civilna družba financira?

Trikotnik države blaginje (zgornja skica) namiguje, da se lahko civilna družba financira vsaj iz treh smeri:

  • s trga: na primer z donacijami s strani podjetij ali s prodajo lastnih izdelkov in storitev;
  • s strani fizičnih oseb: na primer s pomočjo članarin ali donacij posameznikov;
  • s strani javnih institucij: na primer preko javnih razpisov, ki jih objavijo občine, država ali EU, na katere se organizacije prijavijo in v primeru uspeha izvajajo določene projekte.

Lokalno kulturno društvo ima lahko naslednje vire financiranja:

  • dotacija s strani lokalnega podjetja: 1.000 €,
  • prodaja kart za lastne kulturne prireditve: 650 €,
  • članarina (45 članov po 15 €/člana): 675 €,
  • donacija gospe Mete Vodopivec: 200 €,
  • občinski razpis na področju kulture: 1.600 €,
  • partnerstvo v mednarodnem razpisu za spodbujanje kulturne dediščine, 3.000 €.

Ena od pomembnih lastnosti, za katero si demokratična civilna družba prizadeva, je neodvisnost od oblasti.

O popolni neodvisnosti sicer težko govorimo, saj je civilna družba vedno od nekoga odvisna, če ne od oblasti pa morda od kakšnega podjetja, zasebnega donatorja ali osebnih preferenc voditelja. Vendar pa je prav neodvisnost od oblasti tisto, kar civilno družbo v demokratičnih sistemih loči od tiste v totalitarnih ali avtoritarnih sistemih.

Vendar pa je potrebno omeniti, da je skušnjava oblasti, da bi si s pomočjo financiranja podredila civilno družbo, velika tudi v demokracijah.

Zaključek

Organizacijam civilne družbe pogosto pravimo tudi tretji sektor, nevladne organizacije ali intermediarne (oz. vmesne) institucije. S tem želimo nakazati njihovo drugačno naravo od ostalih treh sfer družbe: družin, podjetij in javnih institucij.

Meje med njimi se v današnjem času čedalje bolj brišejo. Civilna družba se mora obnašati vse bolj podjetno, če želi dolgoročno preživeti. PO drugi strani pa morajo tudi nekatera podjetja v določenem delu staviti na dobrodelnost in doseganje družbenega učinka poleg zgolj ustvarjanja dobička.

Nekakšen hibrid med civilno družbo in podjetji predstavljajo tako socialna podjetja. Ta se po eni strani obnašajo kot podjetja (zaposlujejo, prodajajo na trgu), po drugi pa, pogosto ob pomoči države, prinašajo tudi druge učinke na družbo, npr. zaposlujejo osebe s posebnimi potrebami, udejanjajo globalno pravično trgovino. Ta so v različnih državah zelo različno definirana.

Ostaja pa eno: ljudje smo se in se še naprej bomo združevali z namenom pustiti svet boljši, kot smo ga prejeli. To je civilna družba.


Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].