Ko nekaj ni narejeno, pa bi moralo biti ...

Odgovornost

Ko se srečamo z vprašanji: »Kaj mora posameznik narediti?« in »Kdo je tisti, ki naj bi nekaj naredil?«, govorimo o odgovornosti. Ta postane pereča tema še posebej takrat, ko nekaj, kar bi moralo biti, ni bilo narejeno. V takšnih primerih še posebej pogosto vprašamo: »Kdo je za to odgovoren?« Ko posameznik ne izpolni svoje odgovornosti, ga morda peče vest, morda so nezadovoljni ali jezni ljudje okrog njega, morda pa se celo znajde pred sodiščem.

Preveri svoje znanje

267

Preveri svoje znanje o odgovornosti!

Če pravilno odgovoriš na vsaj 6 od 9-ih vprašanj, na koncu lahko prejmeš potrdilo.

1 / 9

1. Katere so tri ravni odgovornosti?

2 / 9

2. Kako razumeti odgovornost na osebni ravni? 

3 / 9

3. V čem se razlikuje odgovornost otrok in odraslih? 

4 / 9

4. Kako na posameznikovo odgovornost vplivajo njegovi talenti, pridobljeno znanje in veščine? 

5 / 9

5. Kakšen je odnos med odgovornostjo in svobodo? 

6 / 9

6. Za kakšnega človeka rečemo, da je neodgovoren? 

7 / 9

7. Kakšen je najboljši način za razvijanje odgovornosti? 

8 / 9

8. V čem se družbena odgovornost podjetja razlikuje od osebne odgovornosti? 

9 / 9

9. To, da smo lahko za nekaj kazensko odgovorni, pomeni, da 

Ti je šlo dobro?
Vpiši svoj e-naslov, na katerega boš prejel/-a potrdilo o opravljenem kvizu. Prejmeš ga, če si pravilno odgovoril/-a na vsaj 6 vprašanj.

Ne potrebuješ potrdila?
Preskoči vnašanje podatkov in klikni na Poglej rezultat!

Bodi na tekočem, ko izide nov kviz, lekcija ali video. Z novic se je mogoče kadar koli odjaviti.
0%

Odgovornost je osebna (etična), skupnostna (organizacijska) in pravna kategorija.

Tri ravni odgovornosti.

Pri osebni (etični) kategoriji odgovornosti gre za to, kar posameznik čuti, da mora narediti zase, za druge in v odnosu do višje kategorije. Pogosto gre pri tem za občutek klica in odgovora na ta klic.
Pri skupnostni ali organizacijski kategoriji odgovornosti gre za delitev nalog med posameznike v organizaciji ali v skupnosti. Na tak način dodeljenim nalogam rečemo odgovornosti posameznika.
Ko pa govorimo o pravni kategoriji odgovornosti, mislimo na to, kdaj in kako je posameznik odgovoren za svoja dejanja v skladu z zakonskimi predpisi.

Na odgovornost lahko gledamo z osebnega vidika, z vidika organizacije ali s pravnega vidika.

Vse te tri kategorije so močno prepletene. Oglejmo si vsako posebej.

Osebna odgovornost

Ko razmišljamo o odgovornosti z osebnega vidika, se hitro odpre več vprašanj: Ali smo vsi enako odgovorni ali bi morali nekateri na svojo odgovornost paziti bolj kot drugi? Komu sploh odgovarjamo? V katerih primerih lahko rečemo, da za neko dejanje nismo bili odgovorni?

Odgovornost – komu ali čemu?

Koren besede »odgovornost« se skriva v besedi »odgovor«. Če gre za odgovor, pa je moralo verjetno pred tem obstajati neko vprašanje, nek klic.

Kdo je tisti, ki kliče in mu dajemo odgovor? Odgovor lahko dajemo drugemu človeku: vodji, možu, ženi, staršem, učiteljem. Odgovor lahko dajemo tudi skupnosti, samemu sebi in seveda nekomu ali nečemu, kar nas presega. Slednjemu lahko rečemo Bog, Vesolje, višja sila ali kaj drugega.

Komu ali čemu smo odgovorni? Komu ali čemu dajemo odgovor?

V zadnjem obdobju smo v zahodnih civilizacijah vedno bolj občutljivi tudi na odgovornost do narave, ki pa je lahko tudi ena od oblik odgovornosti do drugih.

Na mestu je razmislek o hierarhiji odgovornosti. Aktualna je misel Dostojevskega: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Verjetno velja tudi, da če nisem odgovoren do sebe, bom težko odgovoren do drugih.

Odgovornost kot življenjsko poslanstvo

Klic, ki pričakuje naš odgovor, s tem pa tudi odgovornost, lahko slišimo, ali pa tudi ne. Nanj se lahko odzovemo, ali pa tudi ne.

Odgovornost v tem smislu pomeni vzporednico z življenjskim poslanstvom, ki ga posameznik išče in postopoma odkriva. Čuti ga kot klic, na katerega mora odgovoriti.

Osebna odgovornost pa ni vedno nekaj tako vzvišenega. Lahko je povezana tudi zgolj z različnimi problemi, ki jih imamo – bodisi osebno ali pa v skupnostih, v katerih delujemo.

Ameriški psihiater in pisec Morgan Scott Peck pravi, da preden lahko problem rešimo, moramo zanj prevzeti odgovornost. Problema ne moremo rešiti, če upamo, da ga bo rešil nekdo drug oziroma če mislimo, da sami nismo soodgovorni za njegovo rešitev. Takšno mišljenje se pogosto pojavlja v posameznikovem družbenem življenju: imamo veliko problemov, še več jih vidimo, a tako pogosto se nam zdi, da so za njihove rešitve odgovorni drugi.

Besedo odgovornost na osebni ravni lahko povezujemo s klicem ali poslanstvom, lahko pa jo razumemo tudi veliko manj vzvišeno.

Odgovornost raste z osebo

Otrok ima odgovornosti malo. Te, ki jih ima, so tudi manjše. Vendar pa se z odraščanjem postopoma veča tudi obseg posameznikovih odgovornosti. Ta se prav tako veča s talenti posameznika in z znanjem ter veščinami, ki jih je pridobil.

»Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« – Lukov evangelij 12,48

Hkrati pa lahko rečemo tudi, da odgovornost raste z odnosom. Ko se npr. fant in dekle spoznata, je njuna odgovornost drug za drugega še manjša. Ko zaživita skupno življenje, se ta zveča.

»Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil.« – Antoine de Saint-Exupéry, Mali princ

mala oseba (otrok) – manjši nahrbtnik odgovornosti; večja oseba (odrasle) – večji nahrbtnik odgovornosti;

Meje odgovornosti

Meje odgovornosti so povezane s svobodo. Odgovorni smo znotraj našega polja svobode. Če je naša svoboda večja, bo večja tudi naša odgovornost – in obratno.

»Med dražljajem in našim odzivom nanj obstaja vmesni prostor. V tem prostoru se nahaja naša moč za izbiro odziva. V našem odzivu pa se nahajata naša rast in svoboda.« – Viktor E. Frankl

Če se ozremo na zgornjo Franklovo misel, ki jo je avtor izkusil celo skozi trpljenje v koncentracijskih taboriščih, je jasno, da se lahko pri izpolnjevanju odgovornosti le redko zares izgovarjamo na nesvobodo. Seveda obstajajo izjeme. Huda bolezen nam lahko onemogoča določena dejanja, povezana z našo odgovornostjo. Tudi prisila pod grožnjo za življenje onemogoča svobodno delovanje.

Dražljaj (levo), naš odziv (desno), prostor izbire (v sredini).

Večja kot je svoboda, večja je tudi odgovornost.

Moja svoboda in svoboda drugih. V svoji svobodi sem odgovoren, da ne ogrožam svobode drugih. Včasih se zazdi, da skoraj ne moremo napraviti koraka in prevzeti odgovornosti, ne da bi ogrožali svobodo drugih. Kljub temu pa neprevzemanje kakršnekoli odgovornosti lahko včasih celo ogroža dobrobit drugega ali celo njegovo življenje in ne samo njegove svobode.

Obstaja polje skupnega dobrega, kjer sobivajo moja svoboda ter svoboda in odgovornost vseh, ki na določenem skupnem prostoru živijo. Za to skupno dobro pa je odgovoren vsak v dani skupnosti.

Odgovornost kot značajska lastnost

Za nekoga rečemo, da je odgovoren. S tem običajno mislimo, da pričakujemo, da bo ta oseba naredila tisto, kar je bilo dogovorjeno – ali pa morda še kaj več: naredila bo celo tisto, za kar misli, da je dolžna narediti in kar celo presega dogovorjeno.

Nasprotno lahko za koga tudi rečemo, da je neodgovoren, kar pomeni, da je naredil nekaj, česar ne bi smel ali da ni naredil nečesa, kar bi moral. (Ne)odgovornost je na ta način lahko značajska lastnost oziroma značajska hiba.

Veliko teoretikov verjame, da se pri otrocih odgovornost še razvija in je zato šele na določeni razvojni stopnji. Pri odraslih pa pričakujemo, da temu ni več tako. Morgan Scott Peck v svoji knjigi Ljubezen in duhovna rast neodgovornost opiše kot osebnostno motnjo. Pravi, da človek z osebnostno motnjo prevzema premalo odgovornosti, ker je prepričan, da je za njegove probleme kriva okolica.

Nekaj, kar se lahko kaže tudi kot neodgovornost, je tudi nezmožnost posameznika, do katere pride zaradi njegovega neznanja, neizkušenosti ali zaradi zunanjih omejitev.

Ko smo v vlogi na primer vodje ali starša, se je smiselno vprašati, ali nekdo nečesa: 1) ne zna oziroma ne zmore ali 2) noče.

Če ne zna ali ne zmore, mu pomagajmo: naučimo ga in ga opolnomočimo. Če noče, ga motivirajmo in morda prebudimo odgovornost v njem. Prebujena odgovornost je pogosto najboljša motivacija.

V neki tovarni medicinskih pripomočkov za otroke z astmo so se začele pojavljati napake na izdelkih in tako je kakovost izdelkov padala. Vodstvo je organiziralo ekskurzijo vseh zaposlenih v ustanovo, kjer so bivali otroci z astmo. Zaposleni so se dalj časa družili z otroki, se z njimi igrali in tudi spoznavali njihove težave. Po tem obisku se je kakovost dela in s tem tudi kakovost izdelkov poskočila. Motivacija za večjo kakovost je bila povečana odgovornost, ki se je razvila ob stiku z otroki.

Vzgoja za odgovornost

Ker je razvoj odgovornosti pri otrocih (in delno tudi pri odraslih) daljši proces, lahko govorimo tudi o vzgoji za odgovornost. Razpravljamo lahko o tem, koliko je odgovornost dedno pogojena in koliko je naučena oziroma privzgojena. Zagotovo drži, da se posameznik lahko nauči odgovornosti le tako, da mu je dodeljena, da jo sprejme in tudi nosi posledice za svoja dejanja. Na ta načina se kaže odgovornost staršev in tudi vzgojno-izobraževalnih ustanov za vzgojo odgovornih mlajših generacij.

Posameznik se lahko odgovornosti nauči le tako, da mu je ta dodeljena.

Ob tem nas lahko nagovori znana prispodoba o tem, da moramo človeka naučiti loviti ribe, namesto da mu ribe zgolj dajemo.

Za vzgojo za odgovornosti pa niso pristojne zgolj vzgojne institucije. Še pomembnejše so morda vloge, ki jih zavzemajo starši do otrok in vodje do podrejenih. Starši in vodje v svoji odgovornosti ne smejo narediti vsega za otroke ali podrejene, še manj pa namesto njih. Njihova odgovornost je, da jima omogočijo učenje, rast, vedno večjo samostojnost ter tudi rast lastne odgovornosti.

Tudi zakonodaja, posebej tista s socialnega področja, lahko odgovornost posameznika krepi ali pa jo hromi. Če so socialni transferji v primeru brezposelnosti le malo nižji od zajamčene plače, bo takšna zakonodaja verjetno ustvarjala več odvisnikov od socialne pomoči, kot če bi se posamezniku bolj »splačalo delati«. Več o tem v razdelku Solidarnost.

Skupnostni ali organizacijski vidik odgovornosti

Pogosto se nam zdi, posebej pri večjih in težjih izzivih, da sami nismo dovolj sposobni, da bi zanje prevzeli odgovornost. To seveda pogosto drži. Skoraj vsi družbeni izzivi in z njimi povezane naloge so tako obsežne, da jih noben posameznik ne more obvladati, prevzeti zanje odgovornosti in dejansko upati, da bo lahko kaj bistvenega rešil sam.

S tem stopamo na področje odgovornosti za sodelovanje. Kot posamezniki prepoznamo potrebe in prevzamemo odgovornost, del te odgovornosti pa je tudi iskanje sodelavcev, s katerimi bomo skupaj iskali rešitve.

Za prepoznavanje in prevzemanje odgovornosti za zadeve v družbi pogosto uporabljamo izraz družbena participacija.

Mnogi izzivi so tako obsežni, da zanje ne moremo prevzeti odgovornosti sami. Potrebno je sodelovanje.

O odgovornostih se med seboj dogovarjamo

Kdo pravzaprav določa, za kaj smo odgovorni? Pogosto skupaj določimo neko spodnjo mejo, lahko pa jo določa tudi nekdo drug: šef, delodajalec, učitelj, voditelj, država, zakonodaja. Drugo mejo določimo sami. Ta je lahko višja, ali pa tudi nižja od meje, ki je določena v skupnosti.

Ko je naša osebna meja odgovornosti nižja od tiste, ki jo določa konsenz v skupnosti, z drugimi pridemo v nasprotje.

»Če mislimo, da smo za nekaj odgovorni, potem tudi smo za tisto res odgovorni.«  – Ichak Adizes, strokovnjak za vodenje

Statusi in vloge

Različni ljudje v skupnosti, podjetju ali organizaciji nosijo tudi različne vloge.

V tem kontekstu za posamezno osebo rečemo, da je odgovorna za opravljanje določene naloge, na primer za računovodstvo, za kakovost, za prodajo in podobno. V tem primeru beseda »odgovornost« označuje posamezno nalogo ali sklop nalog, ki jih mora ta oseba opravljati.

Odgovornosti so določene z našim statusom in vlogami. Če smo v družini starši, imamo že samo zaradi tega statusa določene odgovornosti. Enako velja, če smo sinovi ali hčere, učitelji ali poštarji. Kaj vse lahko pomeni pomembno pismo, ki ne pride pravi čas na cilj!

Pri nekaterih statusih in vlogah so odgovornosti jasno določene in zapisane, pri drugih pa stvari niso tako jasne.

Različni statusi in vloge v skupnosti s seboj prinašajo tudi različne odgovornosti.

Odgovorna oseba v podjetju ali organizaciji

Eden od statusov v podjetju ali drugi organizaciji je tudi odgovorna oseba tega podjetja ali organizacije. To je oseba, ki mora poskrbeti, da se tam izvajajo ključne naloge. Lahko za to poskrbi sama, ali pa za to zadolži druge. Pravno formalno pa ostaja ta oseba moralno in tudi kazensko odgovorna za izvedbo teh ključnih opravil.

Če se na primer zgodi delovna nesreča, je odgovorna oseba v podjetju (vodja, direktor) tista, ki najprej odgovarja za ustrezno izvedbo vseh potrebnih varnostnih ukrepov.

Družbena odgovornost podjetij

Moč podjetij, s tem pa tudi možnosti za njihovo neodgovorno ravnanje, postaja čedalje bolj  pomembna tema. V prizadevanjih za doseganje lastnih ciljev podjetja marsikaj poskušajo – določena celo ravnajo neodgovorno do svojih zaposlenih, strank, lokalnega okolja in družbe kot celote.

V zadnjem času pogosto govorimo tudi o družbeni odgovornosti podjetij. V osnovi je sicer posameznik tisti, ki se odgovorno odloča. Kaj torej mislimo, ko govorimo o odgovornosti celotnega podjetja?

Družbena odgovornost podjetja je zaveza podjetja, ki usmerja delovanje posameznikov v njem, da podjetje kot celota deluje odgovorno.

Družbena odgovornost podjetja se pogosto kaže skozi odnose tega podjetja do različnih deležnikov, na primer:

  • do zaposlenih, ki imajo lahko boljše ali slabše pogoje dela,
  • do okolja, ki mu lahko podjetje bolj ali manj škoduje,
  • do države, ki jih lahko podjetje plača več ali manj davkov,
  • do kupcev, do katerih je lahko podjetje bolj ali manj pošteno in transparentno.

V konceptu družbene odgovornosti podjetja je pogosto tudi veliko lepih besed, za katerimi pa se ne skrivajo ravno tako odgovorne prakse. V zvezi s tem se uveljavlja pojem zeleno zavajanje (angl.: »greenwashing«). Gre za zavajanje različnih deležnikov, predvsem kupcev, na področju ekologije, predvsem o okolijski sprejemljivosti izdelkov.

V sredini podjetje, iz njega pa štiri dvosmerne puščice, do štirih različnih deležnikov: zaposleni, okolje, država, kupci.

Pravni vidik odgovornosti

Različne skupnosti za svoje delovanje vzpostavljajo različna pravila, s pomočjo katerih skušajo v čim večji meri zmanjšati neodgovorna (družbeno nesprejemljiva) dejanja.

Tudi država je takšna skupnost posameznikov. Pravila so opredeljena v različnih pravnih aktih: v ustavi, zakonih in ostalih oblikah predpisov.

Delodajalec mora poskrbeti za varstvo pri delu, kar je delno opredeljeno tudi z različnimi zakoni. V primeru nesreče se pojavi civilna ali pa celo kazenska odgovornost. Če delodajalec ni naredil vsega, kar je predpisano, se lahko znajde na sodišču.
Kazenska odgovornost je odgovornost vsake pravne in fizične osebe, ki je storila kaznivo dejanje – vsako dejanje, ki je kot takšno opredeljeno v zakonu.

Sklep

Ko se v posamezniku porajajo vprašanja »Kdo bo to storil?«, »Ali naj to naredim jaz?«, »Kaj bi bilo dobro ali celo kaj moram narediti?«, se ta dotika osebne odgovornosti. Mimo teh vprašanj ne more nihče, ki živi v kakršnikoli skupnosti.

Mimo odgovornosti ne more niti nekdo, ki živi sam. Tudi samotar se sreča z odgovornostjo, vsaj do sebe. Soočiti se mora s vprašanji, kaj bo jedel, kje bo živel, koliko se bo gibal, pa tudi s kazensko odgovornostjo države, v kateri prebiva.

Tako tista odgovornost, ki jo do sebe in drugih čuti vsak sam, kot tudi skupne, dogovorjene odgovornosti, predstavljajo vezivo družbe. Omogočajo, da družba deluje predvidljivo in da posamezniki v njej ohranjamo temeljno zaupanje v sisteme, v katerih živimo in delujemo.

Odgovornost je vezivo skupnosti in družbe.


Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].