Ustava Republike Slovenije je na vrhu piramide pravnih aktov. Pod njo so zakoni, ki jih sprejema Državni zbor RS, še nižje pa so podzakonski akti (uredbe, odloki in pravilniki), ki jih izdajajo Vlada RS, ministrstva ali lokalne skupnosti.
Nastanek slovenske ustave
Slovenija je po razglasitvi neodvisnosti potrebovala nov temeljni dokument, ki bi nadomestil ustavo nekdanje socialistične republike in vzpostavil samostojno, demokratično in pravno državo. Ustava Republike Slovenije je bila sprejeta na seji Skupščine Republike Slovenije 23. decembra 1991 in je začela veljati isti dan, le nekaj mesecev po osamosvojitvi naše države.
Poglej si posnetek 2. dnevnika TV Slovenija z dne 23. 12. 1991.
Naša ustava je bila sprejeta 23. decembra 1991.
Pripravo besedila je od leta 1990 vodila parlamentarna Komisija za ustavna vprašanja (t. i. Ustavna komisija), ki jo je vodil takratni predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar (1923 – 2015). V komisiji so bili po načelu sorazmerne zastopanosti prisotni predstavniki vseh treh zborov tedanje skupščine (družbenopolitični zbor, zbor občin, zbor združenega dela) in vseh parlamentarnih strank, prav tako predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Ustavna komisija je oblikovala več strokovnih podskupin za posamezna področja (npr. za človekove pravice, državno ureditev, ustavnost in zakonitost), v katere so bili poleg poslancev vključeni tudi zunanji pravni strokovnjaki. Besedilo je bilo pred sprejetjem v javni razpravi, na kateri so pripombe in predloge podale občine, univerza, sindikati, gospodarska združenja, verske skupnosti in posamezniki.
Ker je za sprejem ustave veljala zahteva po dvotretjinski večini poslancev v vseh treh zborih skupščine, je bilo doseganje soglasja med različnimi političnimi opcijami izredno pomembno. Prav to široko soglasje je bilo za mlado državo pomembno sporočilo enotnosti. Dr. Bučar je končno besedilo slovenske ustave pozneje označil za moderno in solidno ustavo, ki po njegovi oceni marsikje prekaša ureditve nekaterih zahodnoevropskih držav.
Za sprejem ustave je bilo ključno široko soglasje med različnimi političnimi opcijami.
Kako se ustavo lahko spremeni?
Za spremembo Ustave RS je potrebna dvotretjinska večina vseh poslancev Državnega zbora. Postopek spreminjanja je zapleten in je urejen v posebnem poglavju ustave. To ni naključje, gre za namerno oviro, ki preprečuje, da bi trenutna politična večina po svoji volji spreminjala temeljna pravila delovanja Republike Slovenije. Prav zaradi toge narave spreminjanja ustave država lažje ohranja pravno stabilnost in predvidljivost, tudi ko se menjajo vlade in parlamentarne sestave.
Kljub tem togim pravilom, ki otežujejo spreminjanje, slovenska ustava ni okamenel dokument. Od leta 1991 do danes je bila dopolnjena in spremenjena že več kot desetkrat z ustavnimi zakoni.
Struktura ustave
Vsaka ustava, tudi slovenska, ima normativni del (člene), pred njim pa preambulo. Preambula je slovesen uvod v ustavo in izraža cilj ustave, temeljna načela, ki naj usmerjajo njeno uporabo, in razloge, ki so zahtevali njeno pripravo.
Normativni del ustave sestavlja deset poglavij s 174 členi (sprejeti 1991.), do danes (2026) pa so bili dodani štirje novi členi. Med drugim opredeljuje temeljne določbe o državi (npr. da je Slovenija demokratična republika), človekove pravice in temeljne svoboščine, gospodarska in socialna razmerja, ureditev državne oblasti (zakonodajne, izvršilne in sodne veje), samoupravo lokalnih skupnosti ter postopek za njeno spreminjanje.
Zaporedje poglavij – najprej vrednote in človekove pravice, šele nato »mehanika« oblasti – je značilno za sodobne demokratične ustave in sporoča: oblast obstaja zato, da služi posamezniku in njegovim pravicam, ne obratno.
Če si ustavo predstavljamo kot zgradbo,
- so temeljne določbe njeni temelji (kdo smo, kakšna država smo),
- človekove pravice so nosilni zidovi (kaj ščitimo),
- ureditev oblasti pa je razporeditev prostorov (kdo v tej stavbi kaj počne in kako so posamezni prostori v stavbi oziroma veje oblasti med seboj povezani).
Ustava RS je zasnovana tako, da najprej postavi temeljne vrednote in pravice posameznika, šele nato pa uredi konkretno delovanje državne oblasti.
Osrednji del ustave: človekove pravice in temeljne svoboščine
Drugo poglavje Ustave RS je najobsežnejše in eno najpomembnejših v celotnem besedilu, saj ureja temeljne pravice posameznika v razmerju do države in obratno.
Izhodiščno načelo tega poglavja je zapisano v 14. členu Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enake pravice ne glede na narodnost, spol, vero, prepričanje ali kateri koli drug osebni položaj.
Poglavje varuje vrsto osebnih svoboščin, med njimi nedotakljivost človekovega življenja in prepoved smrtne kazni, osebno svobodo in varstvo pred samovoljnim odvzemom prostosti, nedotakljivost stanovanja ter varstvo osebnih podatkov in tajnosti pisem. Poleg tega ureja politične in izrazne svoboščine (svobodo vesti, svobodo izražanja, zbiranja in združevanja ter pravico do peticije), ki državljanom omogočajo, da dejavno sodelujejo v javnem življenju in kritično presojajo delo oblasti, ne da bi jim zato grozile posledice.
Sklop členov zagotavlja pravno varstvo posameznika: pravico do sodnega varstva, pravnega sredstva in povračila škode, domnevo nedolžnosti ter načelo zakonitosti v kazenskem pravu. To so mehanizmi, s katerimi lahko državljan uveljavlja svoje pravice, če jih država krši. Poglavje se dotika tudi širših, gospodarsko-socialnih vprašanj, kot so svoboda dela, pravica do zasebne lastnine in dedovanja ter varstvo družine, materinstva in otrok, s čimer ustava povezuje klasične državljanske svoboščine s temelji socialne države.
Človekove pravice in svoboščine podrobneje predstavljamo v samostojni lekciji, ki jo pripravljamo – kmalu bo na voljo na tej spletni strani.
Poglavje z največ členi: državna ureditev Republike Slovenije
Ustava RS v poglavju IV. Državna ureditev opredeljuje tri veje oblasti: zakonodajno (Državni zbor in Državni svet), izvršilno (Vlada RS in predsednik republike) ter sodno (sodišča). Te veje delujejo neodvisno druga od druge, hkrati pa se medsebojno nadzorujejo in uravnotežujejo, kar preprečuje kopičenje oblasti na enem mestu in posledično zlorabo oblasti.
Državni zbor je osrednja »delavnica« slovenske zakonodaje: tu poslanke in poslanci sprejemajo zakone, po katerih se moramo ravnati v Sloveniji. Ob njem deluje Državni svet, ki je glas tistih, ki jih v parlamentu sicer težko slišimo: delojemalcev, delodajalcev, kmetov, obrtnikov, zdravnikov, učiteljev in lokalnih skupnosti. Če se mu zdi, da je Državni zbor sprejel zakon prehitro, lahko zahteva, da o njem odloča še enkrat.
Vlada, ki jo sestavljajo predsednik vlade in ministri, je »motor« izvršilne oblasti. Zakone, ki jih sprejme Državni zbor, uresničuje v vsakdanjem življenju, pripravlja predloge novih zakonov in sprememb zakonov, sprejema in dopolnjuje vladne uredbe ter vodi notranjo in zunanjo politiko države. Predsednik republike ima drugačno vlogo. Državo predstavlja doma in v tujini, kot vrhovni poveljnik vodi obrambne sile, pri nekaterih imenovanjih ima pomembno besedo, razpisuje pa tudi volitve.
Sodišča so tretja veja oblasti. V demokratični državi je njihova največja vrednota neodvisnost: sodnik je pri odločanju vezan samo na ustavo in zakon. Vlada, parlament ali predsednik mu ne smejo reči, kako naj razsodi v posamezni zadevi, prav zato lahko državljani zaupajo, da pred sodiščem odloča pravo in ne politična moč.
Varuh ustavnosti: Ustavno sodišče Republike Slovenije
Poglavje VIII z osmimi členi opredeljuje Ustavno sodišče Republike Slovenije. To je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti, zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sestavlja ga devet sodnikov, ki jih na predlog predsednika republike izvoli Državni zbor za dobo devetih let, brez možnosti ponovne izvolitve. Omejitev naj bi zagotavljala njihovo neodvisnost od trenutnih političnih razmerij.
Ustavno sodišče presoja skladnost zakonov in drugih predpisov z ustavo – če sodišče ugotovi neskladnost, lahko akt razveljavi ali odpravi. Poleg tega odloča o ustavnih pritožbah: če posameznik meni, da mu je bila s posamičnim aktom državnega organa kršena ustavna pravica in so bila izčrpana vsa druga pravna sredstva, se lahko obrne na Ustavno sodišče RS.
Ustavno sodišče RS je zadnja instanca varstva ustavnosti in človekovih pravic v Sloveniji – njegovih devet sodnikov lahko razveljavi neustavne zakone in obravnava pritožbe posameznikov, ko so izčrpane vse druge pravne poti.
Izbrane podrobnosti iz časa nastajanja Ustave RS
Izbrane podrobnosti iz časa nastajanja Ustave RS
Leta 1988 — še preden je bilo o slovenski osamosvojitvi sploh uradno govora — sta Društvo slovenskih pisateljev in Slovensko sociološko društvo objavila neuraden osnutek z naslovom »Teze za Ustavo Republike Slovenije«, ki so ga predstavili na javni tribuni v ljubljanskem Cankarjevem domu. Ta »pisateljska ustava« je pozneje služila kot eno od izhodišč za Ustavo RS.
Grad Podvin, v katerem je nastal prvi osnutek Ustave RS
Avgusta 1990 je majhna strokovna skupina (vodil jo je dr. Peter Jambrek, med člani so bili še Tine Hribar, France Grad, Matevž Krivic, Ivo Perenič in Lojze Ude, tajnik skupine pa je bil Miro Cerar) v gradu Podvin pri Radovljici v enem tednu pripravila prvi celoviti delovni osnutek ustave, kasneje znan kot »Podvinska ustava«.
Leto in pol priprav
Skupina, ki je pisala Podvinsko ustavo, se je s Francetom Bučarjem dogovarjala, da bi ustavo sprejeli že 23. decembra 1990, na dan plebiscita. Zaradi osamosvojitvenih dogodkov in vojne se je sprejetje zavleklo natanko za eno leto, do 23. decembra 1991. Priprava besedila je zaradi ideoloških razlik med političnimi strankami trajala več kot leto dni. Četudi je bil slovenski narod na plebiscitu decembra 1990 soglasen glede osamosvojitve, enotnost pri cilju ni pomenila tudi enotnosti politične volje pri podrobnostih.
Amandmaji do zadnjega dne
Stenogrami Ustavne komisije kažejo, da so poslanci pod vodstvom Franceta Bučarja formulacije posameznih členov usklajevali še na dan sprejetja, 23. decembra 1991 – do zadnje ure ni bilo povsem jasno, kakšna bo končna vsebina nekaterih določb.
Koliko členov?
Čeprav Ustava RS vsebuje 174 oštevilčenih členov, jih je zaradi kasneje dodanih »a-členov« (npr. 62.a o znakovnem jeziku ali 74.a o gotovini) sedaj že 178
Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].