Kako deluje spodnji dom slovenskega parlamenta?

Državni zbor

Spregovorimo o državnem zboru in o njegovih poslancih. Verjetno ima vsak svojo mnenje o njihovem delu – nekatera so morda pozitivna, še pogostejše so kritike. Nekateri dvomijo o njihovi potrebnosti, smiselnosti in učinkovitosti. Tokrat pa bomo mnenja o učinkovitosti delovanja ter o prevelikih poslanskih plačah odrinili na stran in se posvetili osnovam: kaj je državni zbor, kakšno moč ima in kako sploh deluje celoten sistem sprejemanja zakonov?

Preveri svoje znanje

218

Preveri svoje znanje o državnem zboru!

Če pravilno odgovoriš na vsaj 8 od 13-ih vprašanj, na koncu lahko prejmeš potrdilo.

1 / 13

1. Kaj sestavlja slovenski parlament?

2 / 13

2. Katere so tri glavne naloge Državnega zbora?

3 / 13

3. Kateri dve glavni skupini se izoblikujeta v Državnem zboru?

4 / 13

4. Katere pomembne državne funkcije volijo poslanci v državnem zboru?

5 / 13

5. Koliko poslancev izvolijo državljani na državnozborskih volitvah?

6 / 13

6. Koliko časa normalno traja mandat poslancev v Državnem zboru?

7 / 13

7. Kakšna je vloga poslancev v Državnem zboru; čigave interese uresničujejo?

8 / 13

8. Kaj pomeni, da imajo poslanci imuniteto?

9 / 13

9. Ali so v parlamentu zastopani samo predstavniki slovenskega naroda?

10 / 13

10. Kaj pomeni »volilni prag«?

11 / 13

11. Kako Državni zbor običajno sprejema odločitve?

12 / 13

12. Kdo vse lahko predlaga nove zakone, ki jih nato lahko obravnava in potrdi Državni zbor?

13 / 13

13. Kaj je »interpelacija« vlade ali posameznih ministrov?

Ti je šlo dobro?
Vpiši svoj e-naslov, na katerega boš prejel/-a potrdilo o opravljenem kvizu. Prejmeš ga, če si pravilno odgovoril/-a na vsaj 5 vprašanj.

Ne potrebuješ potrdila?
Preskoči vnašanje podatkov in klikni na Poglej rezultat!

Bodi na tekočem, ko izide nov kviz, lekcija ali video. Z novic se je mogoče kadar koli odjaviti.
0%

Osnovna naloga Državnega zbora je opravljanje zakonodajne funkcije. V okviru te poslanci sprejemajo najpomembnejše pravne akte države. Opravlja pa tudi volilno, nadzorno in druge funkcije.

Državni zbor je najvišji predstavniški in zakonodajni organ v Republiki Sloveniji. Skupaj z državnim svetom sestavlja dvodomni slovenski parlament.

Poslanci – predstavniki državljanov

Državni zbor sestavlja 90 poslancev, ki jih državljani Slovenije izvolijo neposredno na podlagi splošne volilne pravice s tajnim glasovanjem na državnozborskih volitvah. Poslanci tako v svojih službah predstavljajo državljane Republike Slovenije.

Člani državnega zbora so v to svojo funkcijo izvoljeni za določen čas, saj morajo imeti volivci možnost, da od časa do časa ponovno odločijo o tem, kdo je tisti, ki najbolje predstavlja njihove interese. Zato je čas, v katerem imajo predstavniki mandat za opravljanje svojih funkcij, vnaprej določen, in sicer ta v slovenskem sistemu traja štiri leta.

Državni zbor sestavlja 90 poslancev, ki so izvoljeni za štiri leta.

Ta tako imenovana mandatna doba je lahko tudi krajša. To se zgodi, če pride do razpusta državnega zbora in posledično do predčasnih volitev.

V prvih 30-ih letih, kar obstajajo volitve v Državni zbor (1992-2022), je bilo od skupno devetih volitev troje razpisanih predčasno, in sicer v letih 2011, 2014 in 2018.

Za poslance v državnem zboru od potrditve do prenehanja mandata velja poslanska imuniteta. To pomeni, da posamezen poslanec ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora. Prav tako brez dovoljenja državnega zbora ne sme biti priprt oziroma se ne sme zoper njega začeti kazenski postopek. Izjema so kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen, večja od petih let.

Pri priznanju imunitete gre po večini za kazniva dejanja, kot so razžalitev, žaljiva obdolžitev ali zloraba uradnega položaja, vendar se je v preteklosti imuniteta priznala tudi že za »kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in razstrelivnih snovi«.

Na kakšen način so izvoljeni poslanci?

Redne volitve potekajo vsaka 4 leta, če se državni zbor razpusti pred potekom štiriletne mandatne dobe, pa pride do predčasnih volitev.

V vsakem mandatnem obdobju je izvoljenih 90 poslancev, izmed katerih sta dve mesti rezervirani za predstavnike  pripadnikov priznanih narodnih skupnosti, in sicer je zagotovljeno po eno poslansko mesto za italijansko in za madžarsko manjšino.

Za preostalih 88, t. i. »nacionalnih« poslancev pa se mandati delijo po proporcionalnem sistemu.

Listo s kandidati za poslance v državnem zboru lahko predlaga politična stranka ali skupina ljudi.

Mesta v državnem zboru dobijo tiste liste, ki so prejele zadostno število glasov, in sicer je volilni prag, torej minimalno število prejetih glasov za vstop v državni zbor, 4 % vseh oddanih glasov.

Pri državnozborskih volitvah je Slovenija razdeljena v 8 volilnih enot. Vsaka izmed njih je nato razdeljena na še 11 volilnih okrajev, ki bi morali imeti približno enako število prebivalcev. Ustava namreč določa, da mora biti izvoljen 1 poslanec na približno enako število volivcev (iz večine okrajev je izvoljen 1 poslanec). Tudi skupnosti, ki izvolita manjšinska poslanca (madžarska in italijanska), sta obravnavani kot posamezni volilni enoti.

Zaradi kompleksnega razdeljevanja poslanskih mest ne velja vedno, da je iz vsakega volilnega okraja izvoljen po 1 poslanec.  Včasih se zgodi, da je iz enega izvoljenih več poslancev, iz drugih pa nobeden. Leta 2018 se je tako zgodilo, da je imel majhen okraj, in sicer Ormož, kar tri poslance.

Mandate se razdeljuje na dveh ravneh: najprej na ravni volilnih enot, tiste ki niso bili razdeljeni na ta način, pa na ravni države, a o tem več v poglavju Volilni sistemi.

Vendar imajo tudi tiste stranke in liste, ki so ostale pod volilnim pragom, nekaj koristi. Če kandidati neke stranke skupaj v državi dosežejo vsaj 1 % glasov, so namreč upravičeni do sredstev iz državnega proračuna. Če listo kandidatov sestavljata dve stranki, je ta meja 1,2 %, za tri ali več pa 1,5 %.

Delovanje državnega zbora

Poslanke in poslanci Državnega zbora so pri opravljanju svojega dela vezani na Ustavo, zakone in Poslovnik Državnega zbora. Slednji je poleg Ustave glavni dokument, s katerim se ureja delovanje državnega zbora.

Delo Državnega zbora poteka v obliki zasedanj in sej.

Zasedanje pomeni daljše časovno obdobje delovanja, in sicer poznamo spomladansko in jesensko zasedanje, v okviru katerih potekajo posamezne seje. Te potekajo na določene dneve v mesecu, in sicer zadnji teden. Državni zbor se lahko skliče tudi na izrednih zasedanjih.

Redna in izredna zasedanja sklicuje predsednik državnega zbora, pri čemer mora imeti za slednja zahtevo ali četrtine poslancev ali predsednika republike.

Kako se sprejemajo odločitve?

Odločitve Državni zbor sprejema z javnim glasovanjem, kar v praksi pomeni, da se da vedno preveriti, za in proti katerim glasovom je posamezen poslanec glasoval. Glasovanje je izjemoma lahko tudi tajno, če je tako določeno v ustavi, v drugih zakonih ali v poslovniku Državnega zbora.

Poslanke in poslanci odločitve običajno sprejemajo z relativno navadno večino. Gre za večino opredeljenih glasov poslancev, ki so navzoči na glasovanju. To v praksi pomeni, je lahko relativna večina za sprejem odločitve že 24 glasov poslancev, saj mora biti na seji navzočih najmanj 46 poslancev, da je zbor sklepčen.

Z ustavo ali z zakonom pa je za posebne primere določena tudi drugačna večina, ki jo je težje doseči. Tako je na primer za sprejem nekaterih odločitev potrebna:

  • večina glasov vseh poslancev, tako imenovana absolutna navadna večina: med drugim se tako voli predsednika vlade (na tajnem glasovanju) in vladi podeljuje nezaupnico;
  • dve tretjini glasov navzočih poslancev oziroma relativna kvalificirana večina: na ta način se sprejema poslovnik DZ, poslovnik parlamentarne preiskave, pričetek postopka za spremembo ustave, zakon o referendumu in zakon o ustanovitvi pokrajin;
  • dve tretjini glasov vseh poslancev, ki ji pravimo tudi absolutna kvalificirana večina: spremembo ustave, ustavni zakon, ratificiranje mednarodne pogodbe, zakon o volilnem sistemu, zakon o volitvah v državni svet.

Sodelovanje: koalicija in opozicija

Po volitvah stranke, ki so uspešno prešle parlamentarni prag, čaka včasih težka naloga iskanja zaveznikov in oblikovanja koalicije (ali opozicije) ter sestava Vlade (a o tem več v drugih poglavjih)

Eden izmed pogojev razreševanja konfliktov v sodobnih parlamentih je povezan s sposobnostjo sodelovanja strank, ki med seboj usklajujejo stališča glede bistvenih vprašanj, sklepajo pragmatična zavezništva ter na tak način stopajo v bolj ali manj stabilne koalicije.

V evropskih državah, ki imajo parlamentarno ureditev, poteka oblikovanje koalicije na osnovi ustaljenih modelov, in sicer večinoma med programsko sorodnimi strankami. To je včasih precej težka naloga, saj morajo imeti članice koalicije podobno vizijo kar se tiče razvoja države in da le-to konkretizirajo v obliki konkretnejših projektov.

Koalicija (iz lat. »coalitio«: zveza, sporazum) je več političnih strank z določenim političnim ciljem,  ki politično nadzoruje mesto, regijo, državo ali drugo politično telo.
Opozicija (iz lat. »oppositio« oz. »oppositus«: odpor, nasprotnen) obsega eno ali več političnih strank ali drugih organiziranih skupin, ki so, predvsem ideološko, nasprotne vladavini. Del opozicije je lahko tudi stranka, ki ni del vlade, a ji tudi ne nasprotuje

Funkcije državnega zbora

Funkcije državnega zbora lahko razdelimo na:

  • zakonodajno,
  • volilno,
  • nadzorno in
  • druge.

Poglejmo si vsako malce bolj podrobno.

Zakonodajna funkcija

Državni zbor je najvišji predstavniški in zakonodajni organ v državi. Kot nosilec zakonodajne oblasti v Republiki Sloveniji je organ, ki lahko sprejema zakone. V okviru tega:

  • sprejema ustavne zakone, ki se tičejo sprememb Ustave Republike Slovenije,
  • sprejema zakone, razlage zakonov in uradna prečiščena besedila le-teh,
  • sprejema odloke, resolucije, deklaracije, priporočila in sklepe,
  • sprejema državni proračun, rebalans (tj. ponovna uskladitev predvidenih odhodkov in prihodkov) in spremembe le-tega,
  • ratificira (tj. pravno potrdi, prizna) mednarodne pogodbe in obravnava zadeve, vezane na naše članstvo v EU,
  • razpisuje referendume (npr. o spremembi ustave ali zakonodaje, o ustanovitvi občin, o mednarodnih povezavah in posvetovalne).

Zakonodajni postopki

Zakonodajni postopek je način, kako nek nov zakon ali sprememba starega potuje od prve ideje do končnega sprejetja in potrditve.

Zakoni se sprejemajo po zakonodajnem postopku, ki ga urejata Ustava Republike Slovenije in Poslovnik Državnega zbora. Ta vsebuje več faz – od predloga zakona prek vlaganja amandmajev (sprememb in dopolnitev) do glasovanja in razglasitve zakona.

Nove zakone lahko predlagajo Vlada, Državni svet, vsak poslanec ali pa volivci (z najmanj 5.000 podpisi).

Pravica, da lahko zakon predloži tudi najmanj pet tisoč volivcev, je opredeljena v 88. členu Ustave Republike Slovenije.

Redni zakonodajni postopek je sestavljen iz treh obravnav predloga določenega zakona:

  • prva obravnava je namenjena seznanitvi poslancev s predlogom,
  • druga vključuje razpravo in glasovanje o členih ali delih predloga zakona ter spremembe in dopolnitve,
  • tretja obravnava pa je namenjena razpravi in glasovanju o predlogu zakona v celoti.

Poslovnik Državnega zbora določa tudi skrajšani zakonodajni postopek. Uporablja se ga v primeru, ko gre za:

  • manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakona,
  • prenehanje veljavnosti posameznega zakona,
  • manj zahtevne uskladitve zakona,
  • spremembe in dopolnitve zakona v zvezi s postopki in odločbami ustavnega sodišča.

Poslovnik določa tudi nujni zakonodajni postopek, ki ga lahko v določenih primerih predlaga Vlada, in sicer takrat, kadar je sprejem zakona nujen zaradi:

  • varnosti ali obrambe države
  • odprave posledic naravnih nesreč ali
  • da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države.

V slovenskem parlamentu poznamo tri načine sprejema novih zakonov: rednega, skrajšanega in nujnega.

Drugi dom parlamenta, Državni svet, lahko v sedmih dneh od sprejetja zakona zahteva, da Državni zbor o njem še enkrat odloča. Tej odločitvi pravimo veto in je za Državni zbor obvezujoča. Pri ponovnem odločanju je potrebna zahtevnejša večina, kot je bila zahtevana prvotno, in sicer je to navadna absolutna večina (najmanj 46 glasov).

Volilna funkcija

Državni zbor voli, imenuje in razrešuje najpomembnejše nosilce funkcij v Državnem zboru, Vladi, na Ustavnem sodišču in v nekaterih drugih institucijah. Tako voli in imenuje med drugim tudi:

  • predsednika, podpredsednike in generalnega sekretarja Državnega zbora ter predsednike in podpredsednike delovnih teles,
  • predsednika Vlade in ministre,
  • sodnike Ustavnega sodišča in druge sodnike,
  • varuha človekovih pravic,
  • pet članov Sodnega sveta,
  • guvernerja Banke Slovenije,
  • člane Računskega sodišča.

Poslanci v Državnem zboru pa kandidatov za pozicije večinoma ne izbirajo sami, ampak jih volijo in nato potrdijo ali zavrnejo na podlagi predlogov drugih državnih institucij:

  • na predlog predsednika Republike Slovenije(sodnike Ustavnega sodišča, člane Računskega sodišča, Sveta Banke Slovenije, varuha človekovih pravic, kandidate za funkcije v mednarodnih institucijah in druge);
  • na predlog Vlade (večinoma člane strokovnih, nadzornih in fiskalnih svetov različnih nacionalnih agencij, med drugim Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence);
  • na predlog drugih državnih organov oziroma funkcionarjev (sodnike na predlog Sodnega sveta, predsednika in podpredsednika Vrhovnega sodišča na predlog ministra, generalnega državnega tožilca na predlog Državnotožilskega sveta in druge);
  • na predlog določenih predlagateljev in na podlagi prijav kandidatov, če gre za postopke, ki jih v celoti vodi Državni zbor (člane Državne revizijske komisije, Državne volilne komisije, Programskega sveta in Nadzornega sveta Radiotelevizije Slovenija in drugih).

Nadzorna funkcija

Pomembna funkcija Državnega zbora je, da nadzoruje delo, ki ga v mandatnem obdobju opravlja Vlada.

V okviru nadzorne funkcije Državnega zbora  tako sodi:

  • zastavljanje poslanskih vprašanj oziroma podaja pobud Vladi,
  • parlamentarne preiskave,
  • odločanje o zaupnici in nezaupnici Vladi,
  • odločanje o obtožbi predsednika republike, predsednika Vlade in ministrov pred Ustavnim sodiščem,
  • interpelacija, ki se nanaša na delo celotne Vlade ali posameznega ministra.
Prav interpelacija je eden ključnih inštrumentov, s katerim Državni zbor lahko nadzira vlado. V interpelaciji Državni zbor lahko zastavi formalna vprašanja (po navadi na posebnih sejah o interpelaciji), vlada ali posamezni minister pa mora na vprašanja odgovoriti in s tem upravičiti svojo politiko. Državni zbor lahko nato poda usmeritve za nadaljnje delo v obliki posebej sprejetih sklepov. Po končani razpravi o interpelaciji se lahko vloži tudi predlog za glasovanje o nezaupnici vladi oz. ministru.

Državni zbor nadzoruje delo vlade.

Druge funkcije Državnega zbora

V to zadnjo a vseeno pomembno kategorijo funkcij spadajo:

  • odločanje o razglasitvi vojnega in izrednega stanja ter o uporabi obrambnih sil,
  • potrjevanje mandatov poslancev,
  • odločanje o imuniteti poslancev, sodnikov v ter varuha človekovih pravic.

Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].