Nosilec najvišje oblasi ali zgolj brezzobi tiger?

Predsednik republike

Predsednik republike je v Sloveniji tisti državni funkcionar, ki ga običajno najdemo na vrhu lestvice priljubljenih politikov, hkrati pa mu javnost ne pripisuje prevelike dejanske moči. V glavnem menimo, da je njegova naloga, da se lepo smeji in reže vrvice na otvoritvah. Vendar pa imajo po svetu predsedniki republike zelo različne pristojnosti, pa tudi predsednik Republike Slovenije v političnem življenju ni vedno tako brezzob, kot se zdi na prvi pogled.

Predsednik republike je vsaj formalno najvišji predstavnik države, ki je organizirana kot republika. V številnih jezikih namesto tega pojma uporabljajo nekoliko širšo oznako: predsednik države. Vsi predsedniki republik predstavljajo svoje države navzven. Velika večina med njimi je na položaju za omejen mandat, čeprav poznamo tudi takšne z dosmrtnim mandatom.

Kar zadeva obseg dejanskih pristojnosti v politiki, se nosilci tega naslova med seboj zelo razlikujejo. Največ jih imajo običajno tisti, ki so na čelu predsedniških republik. Ker je predsednik Republike Slovenije šef parlamentarne republike, ima zato sorazmerno majhno število političnih pristojnosti.

Če hočemo razložiti pojem predsednik republike, bi morali pravzaprav najprej pojasniti, kaj sploh je republika. A to je tema druge lekcije. Za tukajšnje potrebe nam zadostuje, če povemo, da med republike navadno uvrščamo države, na čelu katerih so osebe z omejenim mandatom.

Poleg tega je treba poudariti, da se je beseda »republika« v obtoku znašla veliko prej kot beseda »predsednik«. Obe imata sicer latinske korenine, toda »republiko« so uporabljali že Rimljani, ki pa niso imeli »predsednika«.

Starim republikam so načelovali funkcionarji, ki se niso imenovali predsedniki. Rimsko republiko sta vodila konzula, beneško dož, dubrovniško knez, republiko San Marino vodita generalna kapitana, v kratkem času, ko je bila republika Anglija, pa je bil na njenem čelu gospod zaščitnik (ang.: »Lord Protector«).

Zdi se, da so prvega »ta pravega« predsednika republike leta 1789 dobile Združene države Amerike. Od tam se je besedna zveza »predsednik države« oziroma »predsednik republike« bliskovito razširila.

Med republike navadno uvrščamo države, ki jim načelujejo osebe z omejenim mandatom.

Predsednik ni enak predsedniku

Seveda republika ni enaka republiki, zato tudi predsednik republike ni enak predsedniku republike. Če odmislimo povsem ekscentrične pojave, kot je Demokratična ljudska republika Koreja, po domače Severna Koreja, danes glede na razmerje moči med parlamentom in predsednikom republike razlikujemo predsedniške, polpredsedniške in parlamentarne republike.

Predsedniška republika

Predsednik predsedniške republike ima glavno besedo, saj je sočasno šef vlade. Tak model je značilen za Združene države Amerike in po njihovem zgledu tudi za veliko večino latinskoameriških držav. Tamkajšnji predsedniki imenujejo člane vlade, imajo pravico do veta na zakone, ki jih sprejema parlament, in lahko velikokrat usmerjajo dogajanje z odloki, kakršni so na primer ameriški izvršilni ukazi. V njihovi domeni je praviloma tudi vodenje zunanje politike.

V Evropi je klasična predsedniška republika Rusija, kjer ima predsednik dejansko več pristojnosti kot ameriški, čeprav na papirju obstaja tudi funkcija predsednika vlade.

Do popolnega absurda je predsedniška moč pripeljana v Belorusiji. Tam je od predsednika republike odvisno praktično vse, še za odtenek bolj kot v Rusiji. Ne le, da lahko kot šef države izdaja zakone, ampak tudi imenuje vse župane in sodnike. Parlament lahko le nemočno prikimava.

Polpredsedniška republika

Klasični zgled polpredsedniške republike v Evropi je Francija. Sedanjo obliko je politična ureditev tam dobila po zaslugi junaka iz druge svetovne vojne, Charlesa de Gaulla. Ker je ta menil, da je država kot parlamentarna republika neuspešno reševala francoske tegobe, predvsem alžirsko krizo, si je zaželel večjih predsednikovih, torej svojih, pristojnosti.

Toda v Franciji še vedno imajo tudi precej samostojnega predsednika vlade, ki je lahko za nameček iz druge stranke kot predsednik republike, kar resda ni pogosto (to se je doslej zgodilo trikrat). Največja je predsednikova moč odločanja na zunanjepolitičnem polju.

Francoske rešitve so nemara najnatančneje »prekopirali« v Ukrajini. Tudi na Hrvaškem so nekdaj, v času prvega predsednika Franja Tuđmana, šefu države dali celo več pristojnosti kot v Franciji, kasneje pa se je težišče moči premaknilo v smer parlamenta in vlade.

Parlamentarna republika

Za večino evropskih držav je značilno, da so parlamentarne republike in da imajo tako težišče na parlamentu in vladi. Predsednik republike tam ni osrednji igralec. Kljub temu so si te državne ureditve v podrobnostih precej različne.

Močnejši predsedniki parlamentarnih republik imajo običajno pravico do veta na izglasovane zakone in možnost, da po lastni presoji razpustijo parlament. Šibkejši te moči nimajo, pač pa so v glavnem uradni poveljniki oboroženih sil, podpisujejo zakone in zlasti predstavljajo državo navzven ter, kot že omenjeno, režejo vrvice.

Slovenski predsednik ima recimo manj pristojnosti kot njegovi kolegi na Hrvaškem, Poljskem ali v Romuniji.

V predsedniških republikah imajo predsedniki veliko več pristojnosti kot v parlamentarnih.

Kako postanem predsednik?

Ne glede na tip republike so danes predsednike praviloma izvoljeni na neposrednih volitvah, kar daje temu položaju precejšen prestiž in moralno moč.

Njihov mandat je časovno omejen. V ZDA, Braziliji ali Kolumbiji traja ta mandat štiri leta. Za pet let izvolijo predsednika v Franciji, na Hrvaškem, v Romuniji, v Sloveniji in, vsaj na papirju, v Belorusiji. Šestletnih mandatov se veselijo predsedniki Avstrije, Mehike in Čila. Irski predsednik republike je izvoljen za kar sedem let.

Običajno je omejeno tudi število mandatov, ki jih lahko predsednik republike »oddela«. Zlasti za Latinsko Ameriko je značilna ureditev, ko neposredna ponovitev opravljanja funkcije ni možna, kar recimo velja za Mehiko in Čile. Temu so botrovale slabe izkušnje z »večnimi« predsedniki oziroma diktatorji.

Veliko več držav posnema ureditev iz ZDA, kjer je lahko posamezna oseba predsednik največ dvakrat v življenju. To rešitev so sicer uveljavili šele po tem, ko je eden od njihovih bolj znanih predsednikov, Franklin Delano Roosevelt, zmagal štirikrat zapovrstjo, čeprav zadnjega mandata ni končal.

Nekatere pomembne predsednike, na primer nemškega, italijanskega in južnoafriškega, državljani izvolijo posredno. V Nemčiji je to naloga tako imenovane zvezne skupščine, ki jo sestavljajo vsi poslanci spodnjega doma parlamenta in enako število predstavnikov deželnih zborov.

Predsednik republike je v večini evropskih držav izvoljen neposredno, v nekaterih pa posredno. V večini držav je število njegovih mandatov omejeno.

Predsednik Republike Slovenije

Slovenija je po ustavi parlamentarna republika. Zato je vloga predsednika republike pri nas primerljiva s tisto v drugih sorodno urejenih državah.

Vendar pa ima predsednik Republike Slovenije sorazmerno malo pristojnosti celo v primerjavi s svojimi kolegi v drugih parlamentarnih republikah po Evropi. Manj moči kot on imajo predvsem predsedniki tistih republik, ki jim je nekdaj vladal britanski kralj (oziroma v zadnjih desetletjih kraljica).

Slovenski predsednik republike ima, tudi če ga primerjamo s predsedniki drugih parlamentarnih republik, malo pristojnosti.

Največ pomena slovenskemu predsedniku nedvomno zagotovi dejstvo, da ga izvolijo ljudje neposredno. Njegov mandat traja pet let in ga lahko enkrat ponovi.

Glede na zapis v ustavi ni čisto jasno, ali bi lahko kdo, ki je že bil dvakrat zapovrstjo predsednik, po preteku ene ali več petletk vnovič kandidiral.

Kandidat za predsednika je mogoče postati na več načinov

Izmed različnih načinov, kako postati predsedniški kandidat, je morda najlažja pot, da te podpre deset poslancev Državnega zbora.

Kandidat lahko posameznik postane tudi s podporo politične stranke (ki lahko seveda predlaga le enega kandidata), a ga morajo v tem primeru dodatno podpreti še trije poslanci ali tri tisoč volivcev.

V primeru, da posameznik kandidira zgolj s podporo volivcev, pa mora zbrati vsaj pet tisoč njihovih podpisov. Na tej stopnici je pri kandidaturi spodrsnilo že marsikomu.

Tudi če je bil predsednik republike izvoljen kot kandidat politične stranke običajno strankarsko pripadnost ob nastopu funkcije vsaj za čas svojega mandata opusti. Na tak način je ravnal že prvi demokratično izvoljeni predsednik (takrat še predsedstva), Milan Kučan, ko je »zamrznil« svoje članstvo v Zvezi komunistov Slovenije, katere predsednik je bil še nekaj mesecev pred izvolitvijo leta 1990.

Izvolitev

Volitve potekajo po večinskem sistemu. Za zmago mora kandidat v prvem krogu zbrati več kot polovico glasov tistih, ki se volitev udeležijo, sicer sledi še eno glasovanje med prvouvrščenima kandidatoma iz prvega kroga.

Predsednik republike Slovenije je izvoljen po večinskem volilnem sistemu, njegov mandat traja 5 let in ga lahko enkrat ponovi.

V prvem krogu je dvakrat zmagal samo Milan Kučan, in sicer v letih 1992 in 1997. Vsi drugi so se morali za zmago potruditi še v drugem krogu. Sorazmerno slabo spričevalo za slovensko demokracijo je, da so vsi dosedanji predsedniki republike izhajali iz istega političnega tabora, ki ga v Sloveniji tradicionalno imenujemo levi.

V nadaljevanju najdemo dosedanje predsednike Republike Slovenije:

Pristojnosti predsednika republike Slovenije

Predsednik je po slovenski ustavi vrhovni poveljnik vojske. Praktičen pomen bi ta njegova vloga pridobila šele v primeru, da bi prišlo do vojne.

Državnemu zboru v izvolitev tudi predlaga kandidate za pomembne funkcionarje na različnih področjih. Največje pozornosti so običajno deležni kandidati za ustavne sodnike, guvernerja Banke Slovenije in varuha človekovih pravic.

Pomembnost predsednika običajno naraste tudi po vsakih parlamentarnih volitvah, ko mu pripada pravica, da lahko prvi predlaga mandatarja za sestavo vlade.

Verjetno je najbolj to pravico konec leta 1996 unovčil Milan Kučan, ko je ob popolnoma neodločenem izidu dal prednost Janezu Drnovšku pred Marjanom Podobnikom. Drnovšek je bil
potem z minimalno večino tudi izvoljen za mandatarja.

Predsednik republike Slovenije tudi podpisuje zakone, preden so ti objavljeni v Uradnem listu in preden stopijo v veljavo, vendar pa nima možnosti, da bi preprečil njihovo uveljavitev. Slednje lahko na primer storijo predsedniki na Poljskem, Češkem ter v ZDA.

Janez Drnovšek se je vsaj enkrat sicer poigraval z možnostjo, da bi preprečil uveljavitev zakona, a slovenska ustavna ureditev le-te preprosto ne predvideva.

V primeru, da predsednik republike ne bi bil zmožen opravljati svoje funkcije, ga po ustavi začasno nadomesti predsednik Državnega zbora.

Urad predsednika republike

Seveda si ne smemo predstavljati, da je predsednik republike v Sloveniji nekakšen samotni jezdec. Za seboj ima sorazmerno številčen urad s svetovalci, ki mu pomagajo na različnih področjih njegovega delovanja. Nekateri svetovalci si občasno pridobijo precejšnjo prepoznavnost v javnosti.

Največji vpliv predsednika Republike Slovenije izhaja iz njegove vloge usklajevalca različnih političnih pogledov v družbi. Ta je posledica dejstva, da ga neposredno izvolijo volivci.

Zaključek

Kot predsednike republike označujemo najpomembnejše funkcionarje držav, katerih družbena ureditev je republika.

Kar zadeva njihove pristojnosti, ni vseeno, ali so na čelu predsedniške, polpredsedniške ali parlamentarne republike. V slednji imajo najmanj politične moči.

Slovenski predsednik je celo med svojimi kolegi, med predsedniki parlamentarnih republik, opremljen s sorazmerno malo pristojnostmi. Njegova moralna moč izhaja predvsem iz okoliščine, da ga neposredno izvolijo državljani.


Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].