Je bolj prav človeku dati ribo ali naučiti ga loviti ribe?

Solidarnost

Prijatelj, ki priskoči na pomoč prijatelju v težavah. Bolnica, ki z nasmehom in lepo besedo polepša dan zdravnici. Sošolec, ki se zavzame za izključenega sošolca. Starši, ki skrbijo za otroka. Brezdomca, ki si delita sendvič. Družine, ki se povežejo za varstvo otrok. Dobrodelna organizacija, ki zbira sredstva za družino v stiski. Država, ki priskoči na pomoč državi, ki jo je prizadel potres. Prostovoljci, ki odpravljajo posledice poplave. Človek, ki drugemu človeku pridrži vrata. Posamezniki, ki se povežejo v civilno iniciativo. Države, ki se povežejo za skupen cilj. Vse to so oblike solidarnosti. A kaj sploh je solidarnost?

Kaj je solidarnost?

Ljudje smo bitja odnosov, za svojo uresničitev se moramo povezovati med seboj. Solidarnost pomeni trdno vez med ljudmi ali med skupnostmi in je osnova za delovanje družbe. Temelji na odnosu, zavedanju, da je prav, da to, kar smo prejeli, medsebojno pravično delimo in da z drugimi ravnamo tako, kot želimo, da bi drugi ravnali z nami. Pomeni, da smo odgovorni drug za drugega, da delujemo v blagor in zaščito drugih.

Solidarnost je več kot socialna pomoč, saj ne pomeni zgolj potešitve fizičnih potreb posameznika v stiski, ampak predvsem odnos.

Solidarnost pomeni trdno vez med ljudmi ali med skupnostmi in je osnova za delovanje družbe. Pomeni odgovornost drug za drugega, delovanje v blagor in zaščito drugega.

Beseda solidarnost ne izhaja iz darovanja soli, ampak iz latinske besede »solidus«, kar pomeni trden. Predstavlja trdnost odnosov in medosebne povezanosti.

Odgovornost za solidarnost

Vsakdo je lahko solidaren in je v skladu s svojimi zmožnostmi za to tudi odgovoren. Večjo moč kot ima posameznik v družbi, večja je njegova odgovornost. Velika je na primer starševska odgovornost (v odnosu do otrok) ali pa politična odgovornost (politikov do ljudi, ki jih vodijo).

Pesnik Simon Gregorčič je to ubesedil v misli: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.«

Čeprav imajo nekateri večjo odgovornost, nihče ni brez nje, saj solidarnost ne pomeni zgolj (finančne, materialne) pomoči, ampak biti s človekom v njegovi situaciji, dihati z njim, deliti čas, čustva in izkazati sočutje, kar je odgovornost vsakega človeka.

Solidarnost poteka na treh ravneh: na medosebni, sistemski in na ravni združenj.

Medosebna solidarnost

Najosnovnejša raven solidarnosti je medosebna raven. Slednjo večina ljudi najbolje razume, saj gre za konkretne odnose med posamezniki. Brez nje bi živeli po načelu »človek človeku volk« – vsak bi živel sam zase in bi za druge predstavljal nevarnost.

Medosebna solidarnost se kaže v vsem, kar lahko nekdo naredi v dobro sočloveka, na primer:

v medsebojnih odnosih,
v pomoči, ki si jo med seboj nudijo posamezniki,
pri deljenju, souporabi in izmenjavi dobrin glede na potrebe,
v skrbi za posameznika v stiski (materialni, čustveni, duševni).

Drža solidarnosti na medosebnem nivoju je osnova in predpogoj za solidarnost na višjih ravneh. Vse oblike solidarnosti temeljijo na odnosih. Tako kot smo ljudje kot posamezniki solidarni med seboj, lahko solidaren odnos nastane tudi med različnimi skupnostmi (razred z razredom, društvo z drugim društvom ali države med seboj).

Solidarnost na ravni združenj

Ljudje se povezujemo v skupnosti in pripadamo različnim skupinam. Te so bile v preteklosti na primer pleme ali ceh, še danes pa poznamo strukture, kot so razširjena družina, generacija, družbeni sloj, lokalna skupnost, razred, šola, društvo, podjetje, panoga, športni klub, politična stranka in druge.

Pripadniki iste skupine si med seboj pomagajo ter skrbijo za razvoj in uspeh drugih članov. Poleg odnosa na medosebni ravni skupnosti razvijejo tudi mehanizme solidarnosti na ravni skupnosti.

V praksi to pomeni vzpostavitev struktur znotraj skupnosti za pomoč članom, ki so šibkejši, revnejši ali v takšni ali drugačni stiski. Gre lahko za pomoč znotraj skupine, za sklad znotraj kluba ali organizacije, za pomoč prek dobrodelnih in humanitarnih organizacij (npr. prek Karitas) ali pa za delo različnih društev, fundacij. Vsak član prispeva po lastni zmožnosti in presoji.

Solidarnostni sklad kluba: Stroški priprav na tekmovanje znašajo 100 evrov na osebo. Ker si eden od članov kluba, ki prihaja iz revnejše družine, tega ne more privoščiti, drugi člani ekipe za priprave prispevajo vsak po 110 evrov. Tako se jim lahko z nižjim plačilom pridruži tudi revnejši član.

Evropska, na krščanskem izročilu temelječa kultura, presega solidarnost zgolj na ravni skupnosti oziroma plemena, saj priznava človekovo dostojanstvo vsem ljudem. Zato smo načelo solidarnosti prenesli tudi na ravni pokrajine, države, skupnosti držav in nenazadnje na raven celotnega človeštva. Gre za sistemsko solidarnost.

Sistemska solidarnost

Solidarnost je lahko urejena tudi sistemsko, prek lokalne, pokrajinske ali državne uprave ter tudi na meddržavni ravni. Na tak način je urejeno socialno varstvo, zdravstveno zavarovanje, izobraževalni sistem, pokojnine.

Država oz. druga oblika uprave od državljanov pobere davke, ki so večinoma v sorazmerju z dohodki (bogati plačajo višje davke kot revni), ter jih nato porazdeli med tiste posameznike v družbi, ki to potrebujejo ali ki sami ne morejo poskrbeti zase (ker so denimo ostareli, bolni, mladi, brezposelni, brezdomci).

Medgeneracijskost: Solidarnost praviloma ne poteka v obliki transakcije: ti daš meni, jaz dam tebi. Starši skrbijo za svoje otroke, njihovi otroci pa bodo nato kasneje skrbeli za svoje otroke in tako naprej. Trenutno zaposleni plačujejo pokojnine za trenutne upokojence, prihodnji zaposleni pa bodo vplačevali za trenutne zaposlene, ki bodo tedaj upokojenci.

Medosebna solidarnost in solidarnost na ravni združenj sta prostovoljni. Nihče (razen morda naša lastna vest) nas ne sili, da pomagamo človeku v stiski, da darujemo svoj čas in znanje ali da prispevamo del sredstev dobrodelni ustanovi. Sistemska solidarnost pa je neprostovoljna, saj smo primorani plačevati davke.

Naravna nesreča: Ko neko območje prizadene poplava, se lahko izrazijo različne oblike solidarnosti.
Najprej pomoč pri reševanju življenj in imetja. Nato začasna pomoč (prenočišče in hrana, dokler se ne morejo vrniti na svoj dom), pomoč pri odpravi posledic (lahko finančna, lahko v obliki prostovoljnega dela, darovanje oblek, hišnih aparatov, …).
Pomoč je lahko sistemska (država nameni pomoč) ali pa se posamezniki organizirajo sami ali prek dobrodelnih organizacij.
Pomemben vidik je tudi nematerialna solidarnost, da prizadetim prisluhnemo, z njimi sočustvujemo, jih bodrimo. Še posebej je to pomembno, če gre za izgubo svojcev. Nenazadnje pa se solidarnost kaže tudi v skrbi za urejanje vodotokov, pri gradbeni ureditvi ter skrbi za okolje, s čimer tveganje za poplave zmanjšamo.

V resnično solidarno družbi morajo biti ustrezno razvite vse tri oblike solidarnosti, ki se medsebojno dopolnjujejo. Pomanjkanje katerekoli ovira razcvet pristne solidarnosti.

Ovire za razcvet pristne solidarnosti

Ni vsak odnos ali vsaka oblika pomoči solidarna. Pomoč, ki človeka pasivizira, ni pristno solidarna. Prav tako ni solidarnost, če prihaja do pogojevanja pomoči v zameno za vpliv ali celo za odvisnost drugega.

Solidaren odnos upošteva človekovo dostojanstvo vseh vpletenih. Človeka v stiski ne dela odvisnega, ampak ga dviga. Aktivira ga, da lahko sam soustvarja boljše življenje. Poglejmo si tri primere.

Lačnemu človeku dati en obrok hrane na dan (na dolgi rok) ni pristna solidarnost. S tem ga naredimo odvisnega od te pomoči. Poleg tega, da mu damo jesti, ga moramo naučiti oziroma mu pomagati tako, da si bo v prihodnje hrano lahko pridelal ali prislužil sam.

Država, ki finančno ali humanitarno pomaga drugi (revnejši) državi in ki nato to izkorišča, da lahko jemlje njena naravna bogastva ali uveljavlja svoje strateške interese, ni solidarna, ampak izvaja obliko izkoriščanja. Solidarna pomoč med državami je tista, ki pomaga, da se pomoči potrebna država postavi na noge in svobodno ter samostojno razvija svoje potenciale, da v prihodnje pomoči ne bo več potrebovala.

Solidaren sistem socialne podpore posameznika ne dela odvisnega od države, ampak ga vzpodbudi k lastnemu delu in razvoju potencialov. Omogoči mu, da začne sam skrbeti zase (razen če zaradi objektivnih okoliščin – npr. invalidnosti – tega ne zmore). Delovno sposobne brezposelne tako podpre le začasno ter jih ob tem tudi vzpodbudi in usposobi, da si najdejo drugo obliko dela.

Do zlorabe solidarnosti lahko pride tudi na strani prejemnika, ki lahko pomoč koristi, čeprav je v resnici ne potrebuje.

Ovire, ki preprečujejo razvoj pristne solidarnosti so tudi:

Kultura individualizma: V kulturi, kjer vsakdo misli samo nase, so odnosi skrčeni na izkoriščanje drugega: »S tabo sem v odnosu le, če imam od tega korist.« Brezbrižnost, sebičnost in egoizem uničujejo solidarnost.
Kultura, nesprejemanja in nedajanja pomoči: Brez tega, da dajemo pomoč drugemu, in brez ponižnosti, da v potrebi pomoč tudi sprejmemo, ne more biti solidarne družbe.
Nerazumevanje kulture drugega: Odnos, v katerem ne spoštujemo kulture drugega, ni solidaren. Tako lačnemu muslimanu ne bomo poslali konzerve svinjine, ker mu njegova vera prepoveduje uživanje le-te.
Zanašanje samo na sistemske oblike solidarnosti: Družba, ki temelji zgolj na prerazporeditvi virov s strani države, ne vzpodbuja odgovornosti za drugega, omejuje človekovo svobodo in ne gradi odnosov in povezanosti v družbi. Posameznik za drugega ne prevzame odgovornosti, ker se vsakdo zanaša na pomoč države, sistema.

Oblike solidarnosti

Ko razmišljamo o solidarnosti, najprej pomislimo na denarno pomoč. To je pogosta in pomembna oblika, ki ljudem pomaga zadovoljiti nekatere potrebe, vendar pa ni edina oblika solidarnosti. Te oblike so lahko tudi znanje, čas, pozornost, souporaba dobrin, spomin, izročilo, modrost in sočustvovanje.

K pristni solidarnosti vodijo vrline, kot so srčnost, sočutje, pozornost, empatija, usmiljenje, občutek za pravičnost, poslušanje.

Razpolaganje s časom: Dobrina, ki jo prav tako lahko solidarno delimo, je čas. Del prostega časa lahko namenimo za obisk ostarele osamljene tete, za pomoč sošolcu, znancu ali pa za prostovoljno delo.

Solidarnost je tudi biti glas tistih, ki svojega glasu v družbi nimajo oz. jim ni priznan (denimo revni, bolni, nerojeni, priseljenci, zapostavljene družbene skupine, ljudje s posebnimi potrebami). Čeprav nam morda najprej pridejo na misel medijsko izpostavljene manjšine, se zagovorništvo začne v razredu, na delovnem mestu, ko prisluhnemo in podpremo tudi tiste, ki se ne upajo izraziti, še posebej, če jih drugi zasmehujejo.

Zagovarjanje obrobnih družbenih skupin za dosego političnih ciljev posameznika, ki niso v njihovo korist, je zloraba solidarnosti.

Zaključek

Solidarnost je temelj povezanosti med ljudmi. Za solidarno družbo so potrebne tri ravni solidarnosti: medosebna, na ravni združenj in sistemska.

Vsak posameznik je dolžan ravnati solidarno po svojih zmožnostih z viri, ki so mu na razpolago. Solidarno ravnanje upošteva predpostavke, da drugega ne sme delati odvisnega, ampak da dviguje njegove potenciale, ga aktivira, upošteva njegovo kulturo, pomoči ne pogojuje, prejemnik pa le-tega ne zlorablja.

Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].