Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo participacija opredeli kot udeležbo ali sodelovanje, kot primeri uporabe pa so v njem navedeni:
- participacija delavcev pri odločanju,
- participacija med občinami za pospeševanje kulturnih dejavnosti,
- participacija in udejstvovanje ljudi v prostem času in
- participacija občine pri obnovi spomenika.
Kaj pa, ko besedi participacija dodamo pridevnik »družbena«?
O družbeni participaciji govorimo, ko je nek posameznik ali skupnost udeležen/-a pri dogajanju v družbi. Primeri :
- participacija na volitvah,
- participacija v civilni družbi (npr. kot član društva),
- participacija pri odločanju o ureditvi lokalnega okolja,
- participacija na trgu delovne sile,
- participacija v izobraževanju.
Ožji pojem od družbene participacije je politična participacija. O njej govorimo, ko se nek posameznik ali skupnost udejstvuje v politiki, seveda v najširšem pomenu te besede.
Izraz »politična participacija« je ožji od izraza »družbena participacija«, pogosto pa oba izraza uporabljamo kar kot sopomenki.
Pogosto govorimo tudi o aktivni participaciji. S tem jo želimo ločiti od pasivne.
Družbena participacija je prispevek k skupnemu dobremu
Kdaj participiramo? Ko želimo v družbi nekaj spremeniti na bolje! In kaj pomeni »na bolje«? Glede tega ima vsak nekoliko svoja merila: podjetnikom so bolj pomembni nekateri vidiki, delavcem drugi, okoljevarstvenikom tretji, urbanistom četrti, upokojencem pa peti.
Zato je pomembno, da si, ko participiramo, ne prizadevamo le za lastne koristi. Potrebno je stremeti k skupnemu dobremu in v dialog vključevati vse deležnike, tudi tiste, ki nam morda niso najbolj pogodu.
Ko govorimo o družbeni participaciji, ne moremo mimo dveh pojmov: posameznik in skupnost. Posameznik (ali več posameznikov) se skozi proces participacije vključuje v skupnost in s tem prispeva k skupnemu dobremu – k izboljšanju razmer tako zase kot tudi za druge.
Nekaj primerov:
- Marko je bil izvoljen v izvršilni odbor lokalnega nogometnega kluba. S tem na nov način participira v skupnosti članov tega kluba.
- 19-letna Tadeja se je prvič v življenju udeležila evropskih volitev. S tem kot državljanka EU participira v tej pol milijarde veliki skupnosti in sodeluje pri izbiri sestave parlamenta.
- Judita se je udeležila predstavitve idejne zasnove novega parka v bližini bloka, v katerem živi. Na dogodku je tudi strukturirano in utemeljeno izrazila svoje pomisleke glede načrta. S podajanjem svojega mnenja tako participira v lokalni skupnosti.
Participacija praviloma poteka med posameznikom in skupnostjo in v idealnem primeru imata koristi od participacije oba. Posameznik se s participacijo informira, morda izgubi strah pred nastopanjem in spoznava nove ljudi. Na ta način pa pridobiva tudi skupnost. V njej je zaradi participacije več soustvarjanja, razvijajo se boljše ideje, poviša pa se tudi pripadnost le-tej.
Družbena participacija je koristna tako za posameznika, ki participira, kot tudi za skupnost, v kateri ta participira.
Oblike družbene participacije
Participiramo lahko na različne načine. Ločimo konvencionalne in nekonvencionalne oblike družbene participacije. Konvencionalne so tiste, ki se (po SSKJ) držijo ustaljenih, splošno veljavnih norm in pravil, nekonvencionalne pa vse ostale.
Med konvencionalne oblike lahko v demokratičnih družbah prištevamo udeležbo na volitvah in referendumih, pa tudi članstvo v političnih strankah, sindikatih ali civilnodružbenih organizacijah.
Med nekonvencionalne oblike pa med drugim uvrščamo bojkote, proteste ali pisanje grafitov.
Seveda velja opozoriti tudi na dejstvo, da so nekatere oblike družbene participacije z zakonom dovoljene ali celo predpisane, druge so dovoljene pod določenimi pogoji (na primer javni shodi, ki morajo biti vnaprej prijavljeni), tretje pa so v vsakem primeru prepovedane.
Delitev na konvencionalne in nekonvencionalne oblike seveda ni stroga. Med obema poloma obstaja še cel spekter oblik participacije:
- volitve in referendumi,
- članstvo v političnih strankah in civilnodružbenih organizacijah (na primer sindikatih),
- prevzemanje političnih funkcij,
- članstva v različnih strokovnih, posvetovalnih in drugih skupinah,
- udeležba na stavkah, demonstracijah, protestih, shodih, seveda pa tudi organizacija teh dogodkov,
- pisanje pisem bralcev, komentiranje in objave na družbenih omrežjih, pisanje blogov, snemanje podkastov, …
- organiziranje javnih razprav,
- podpisovanje peticij,
- izvajanje družbenih, kulturnih projektov,
- bojkot različnih izdelkov …
Ovire za družbeno participacijo
Teorija o družbeni participaciji se zdi dokaj enostavna in idealistična. Ko pa se poglobimo v realnost, kaj hitro lahko ugotovimo, da mnogi ljudje ne participirajo. Dovolj je že, da po volitvah pogledamo odstotek volilne udeležbe in se vprašamo: »Kje so vsi tisti, ki jih na volitvah ni bilo? Kaj čutijo v odnosu do družbe?«
Izziv družbene ne-participacije oziroma apatije je tako zelo pomemben izziv, da so raziskovalci zanj skovali celo ime. Pravijo mu prepad med državljani in institucijami. Državljane (posameznike ali manjše skupine) si lahko slikovito predstavljamo na eni strani prepada, institucije (ali širše skupnosti) pa na drugi. Prepad med njimi je za mnoge neprehoden. Zakaj je temu tako in kako zgraditi most?
Ovire za participacijo seveda nastopijo na obeh straneh prepada, tako pri posameznikih kot pri institucijah.
Posamezniki za participacijo morda nimajo dovolj znanja ali samozavesti. Mnogim še nihče ni pokazal zgleda, kako participirati in nekateri se v svoji želji po spremembi morda počutijo osamljene in ne najdejo somišljenikov ali pa jim je lažje ostati v coni udobja, kot pa tvegati in se izpostavljati.
Institucije imajo pogosto zelo omejene kanale za participacijo in je do njih težko priti. Primer tega so nedostopne uradne ure ali kompleksni formularji. Izziv je lahko tudi dolžina postopkov, ob kateri tiste, ki bi sicer participirali, že mine velik del potrpljenja. V doseganje političnih sprememb je pogosto vključenih tudi veliko raznolikih deležnikov, kar kompleksnost še dodatno poveča.
Nekateri odločevalci želijo ovire za družbeno participacijo kar se da zmanjšati in se zato lotevajo projektov, ki, poleg olajšanja postopkov v skupnosti promovirajo tudi družbeno aktiven način življenja.
Primeri takšnih pristopov so participativni proračuni (primer). Organizirajo jih občine, njihova ideja pa je, da občani na enostaven način predlagajo in izglasujejo male spremembe, ki naj jih občina v njihovem okolju izvede. Večina projektov participativnih proračunov vključuje naslednje ukrepe za blaženje ovir za participacijo:
- obrazci za prijavo so enostavni,
- krajevne skupnosti organizirajo delavnice, na katerih se krajani lahko srečajo in pripravijo skupne pobude,
- omogočajo (tudi) elektronsko glasovanje,
- občinske uprave predloge, ki niso popolnoma ustrezni, v soglasju s pobudniki popravijo, da postanejo ustrezni.
Stopnje participacije
Ko govorimo o odnosu med posamezniki in institucijami, pogosto dobimo vtis, da gre za boj malih z velikimi. Pogosto se zgodi, da je participacija le navidezna ali da institucije določene kanale za participacijo celo namenoma otežujejo.
Sherry Arnstein, ki je bila v sedemdesetih letih svetovalka za področje družbene participacije na Ministrstvo za stanovanja, izobraževanje in socialne zadeve (HUD) v ZDA, je s tem namenom opredelila t. i. lestvico družbene participacije, ki obsega osem stopenj. Lestvica predpostavlja, da imamo skupnost, ki (na začetku) ne odloča o lastnih zadevah, skozi napredovanje po stopnjah pa vedno bolj in bolj prihaja do tega.
- Manipulacija.Člani skupnosti so popolnoma podrejeni tistim, ki odločajo. Namesto da bi odločevalci služili skupnosti, ta služi njim. Člani skupnosti niti ne vedo, kakšna je resničnost, v kateri živijo. Govorijo se drugačne, pogosto neresnične zgodbe.
- Terapija. Sprejemanje vseh odločitev je še vedno na strani odločevalcev. Člani skupnosti se morda že zavedajo, kaj želijo spremeniti, vendar so konstantno podvrženi »terapiji«, ki jih oddaljuje od njihovih namer.
- Informiranje. Šele z informiranjem naredimo prvi korak k participaciji. Z informiranjem so ljudem predstavljene njihove pravice in možnosti. Komuniciranje je na tej stopnji sicer še vedno enosmerno, vendar je, za razliko od prvih dveh stopenj, članom skupnosti vsaj ponujen dostop do ustreznih informacij.
- Posvetovanje. To je prva stopnja, na kateri komuniciranje poteka dvosmerno. Je tudi prva, na kateri so ideje članov skupnosti sploh slišane. Nosilci moči se sicer posvetujejo, nikakor pa ni nujno, da slišano tudi upoštevajo.
- Izbranci. To je prva stopnja, pri kateri imajo člani skupnosti tudi neposreden vpliv na odločitve. Med nosilce moči in tiste, ki odločajo, je namreč povabljenih nekaj izbrancev. Njihov vpliv je pogosto majhen.
- Partnerstvo. Na tej stopnji se moč razdeli med tiste, ki odločajo po funkciji, in med člane skupnosti. Sklenjen je konsenz glede skupnega načrtovanja in prevzemanja odgovornosti. Primer tega so strokovna telesa, odbori in komiteji.
- Delegirana moč. Člani skupnosti imajo vpliv na vse odločitve v skupnosti, preko delegatov, ki so jih izbrali sami.
- Državljanski nadzor. Člani skupnosti imajo popolno moč nad odločanjem. So nosilci odgovornosti za tvorbo načrtov, politik in sprejemanje odločitev o vidikih življenja, ki jih zadevajo.
Poglejmo si nekatere stopnje participacije na izmišljenem primeru, v katerem nastopa izmišljena verska skupnost, delujoča v izmišljeni državi.
- Manipulacija: O verski skupnosti v državi veljajo »resnice«, ki se v ničemer ne skladajo z realnostjo. Verska skupnost je popolnoma izločena iz družbe. Članom verske skupnosti je samoumevno, da z državno ne smejo imeti nobenih stikov.
- Terapija: Nekateri pripadniki verske skupnosti se sicer zavedajo pravic, ki bi jim pripadale, vendar se v državi leta in leta govorijo neresnične zgodbe o njih. Popolnoma nerealno je, da bi te pravice dosegli.
- Informiranje: Država versko skupnost sicer informira o zadevah na verskem področju, vendar ta ni vabljena na noben dogodek ali v noben proces, kjer bi se o tem pogovarjalo.
- Izbranci: Država sem ter tja povabi nekatere pripadnike verske skupnosti, ki so njej pogodu, v odločanje o verskih zadevah. Verska skupnost nima pravice, da bi sama izbirala, kdo jih bo pri tem zastopal.
- Delegirana moč: Verska skupnost sama, v skladu s svojimi postopki, določi, kdo jih bo zastopal pred državo. Vključeni so v vse zadeve, ki se jih vsaj posredno tičejo.
Arnstein stopnji 1 in 2 imenuje stopnji ne-participacije. Stopnje 3, 4 in 5 imenuje simbolična participacija, ponazarja pa jih tudi angleški izraz »tokenism« (ang. »token« pomeni »žeton«), češ: tisti, ki odločajo, so članom skupnosti dali nekaj malega priložnosti za soodločanje. Stopnje 6, 7 in 8 pa imenuje prava participacija.
Na koncu velja opozoriti, da 8. stopnja deluje nekoliko utopično. Več o pasteh in realnosti načina neposrednega odločanja pa si lahko preberete v poglavju o neposredni in predstavniški demokraciji.
Kako participirati?
O tem vprašanju bi lahko napisali celo novo poglavje, če ne več. A vseeno na tem mestu na kratko delimo nekaj nasvetov.
- Bodite proaktivni! Pomembno je zavedanje, da – ne glede na to, kako majhen je na začetku vaš vpliv – ta lahko zraste in je spremembo mogoče doseči!
- Opredelite, kaj je zares problem! Družbena situacija, s katero nismo zadovoljni, ima lahko več različnih obrazov. Različne skupine jo lahko vidijo na različne načine in bolj ko se boste s takšnimi mnenji seznanjali, globlje boste problem razumeli.
- Pridobite somišljenike in se povežite. Morda ni potrebno, da se z ljudmi strinjate prav v vseh pogledih. Morda je dovolj, da se strinjate v nekaj ključnih točkah. Dogovorite se, kaj je predmet vaše skupne pobude, kaj pa ne.
- Organizirajte se! Morda boste s somišljeniki ustanovili skupino na družabnih omrežjih, morda boste postavili spletno stran, morda ustanovili društvo. Verjetno boste določili vodstvo in si razdelili vloge.
- Soustvarjajte! Če boste uspešni, se vam bodo pridruževali novi, različni ljudje. Skušajte v vsaki osebi najti talente, ki bi vašo pobudo obogatili!
- Vztrajajte! Verjetno boste sčasoma ugotovili, da če bi vse, kar veste danes, vedeli že na začetku, ne bi šli v akcijo. Pa vendar!
Namesto zaključka
Naj vas pri vaši participaciji opogumljata dve misli brazilskega pedagoga, Paula Freira:
Svet ni statičen in zaprt red, ni realnost, ki jo je potrebno sprejeti in se ji prilagoditi. Je problem, na katerem je potrebno delati in ga rešiti. Je material, ki ga ljudje uporabljamo, da ustvarjamo prihodnost.
Človekov poklic ni biti objekt oz. opazovalec. Naš poklic je biti subjekt, ki deluje v svetu, ga spreminja in se tako venomer pomika proti polnejšemu in bogatejšemu življenju, tako individualnemu kot kolektivnemu.
Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].
