Neposredna in predstavniška demokracija

S pojmoma neposredna in predstavniška demokracija označujemo dva različna tipa demokracije. Pri neposredni demokraciji naj bi vse pomembne odločitve sprejemalo ljudstvo oziroma politično polnopravni državljani kot celota. Pri predstavniški demokraciji pa se večina teh odločitev prenese na predstavnike, ki jih v ta namen izvolijo volivci.

Preveri svoje znanje

204

Preveri svoje znanje o različnih oblikah demokratičnega odločanja!

Če pravilno odgovoriš na vsaj 6 od 9-ih vprašanj, na koncu lahko prejmeš potrdilo.

1 / 9

1. Če ljudstvo samostojno, brez predstavnikov, sprejema vse temeljne odločitve, govorimo o:

2 / 9

2. Prevladujoč model demokracije danes je:

3 / 9

3. Ljudsko glasovanje oziroma referendum je primer:

4 / 9

4. Zakaj se je skozi zgodovino bolj uveljavila predstavniška demokracija?

5 / 9

5. Katera država je najbolj znana po neposredni demokraciji?

6 / 9

6. Pomembnemu referendumu rečemo tudi plebiscit. V Sloveniji smo že imeli plebiscite o:

7 / 9

7. Participativni proračun je primer:

8 / 9

8. Za predstavniško demokracijo je značilno, da:

9 / 9

9. Slovenski parlament je:

Ti je šlo dobro?
Vpiši svoj e-naslov, na katerega boš prejel/-a potrdilo o opravljenem kvizu. Prejmeš ga, če si pravilno odgovoril/-a na vsaj 5 vprašanj.

Ne potrebuješ potrdila?
Preskoči vnašanje podatkov in klikni na Poglej rezultat!

Bodi na tekočem, ko izide nov kviz, lekcija ali video. Z novic se je mogoče kadar koli odjaviti.
0%

V demokraciji ljudstvo lahko svoje pravice vsaj teoretično uresničuje na dva temeljna načina. Če vse ključne politične odločitve sprejme samo, govorimo o neposredni demokraciji. Drugi model je predstavniška demokracija. Ta označuje ureditev, v kateri ljudstvo oziroma tisti člani skupnosti, ki imajo volilno pravico, izberejo svoje predstavnike, običajno za omejeno časovno obdobje, in nanje prenesejo odločanje o večini političnih vprašanj.

Danes je predstavniška demokracija prevladujoč model demokracije. Bistvena ovira za praktično uresničevanje neposredne demokracije je, da bi bilo težko zagotoviti prostorske in tehnične pogoje, v katerih bi lahko vsi člani skupnosti udejanjali sodelovanje pri odločitvah o upravljanju skupnih zadev. Pojavlja se tudi dilema, ali ne bi v primeru neposredne demokracije še več vpliva kot pri volitvah predstavnikov dobili popularni voditelji skupnosti.

V trenutnih državnih sistemih je v predstavniško tako običajno vgrajenih le nekaj elementov neposredne demokracije. Najpomembnejša takšna prvina je možnost ljudskega glasovanja ali referenduma. Več neposredne demokracije je mogoče udejanjati v manjših skupnostih, recimo v občinah ali v krajevnih skupnostih.

V današnje demokratične sisteme je vgrajenih le nekaj elementov neposredne demokracije, na primer referendum.

Neposredna demokracija skozi zgodovino

Ko se je demokracija najprej pojavila, je verjetno imela obliko neposredne demokracije. V različnih grških mestnih skupnostih oziroma polisih so bili namreč člani organov, ki so odločali o upravljanju mesta, vsi polnopravni meščani. Največjo moč si je ta vrsta organa, v slovenščini imenovana ljudska skupščina, pridobil v Atenah.

Na vrhuncu atenske demokracije naj bi o vodenju mesta tako odločalo približno 30.000 meščanov, kar je že precejšnja številka. Da so sklepi veljali, se je moralo odločanja o njih menda udeležiti vsaj šest tisoč meščanov. Sprejemali so zakonske predpise, sklepali o vojni in miru, volili različne funkcionarje in v določenih primerih odločali tudi o odstranitvi »nevarnih« meščanov iz skupnosti. Te je, če jih je kot nevarne prepoznalo dovolj meščanov, doletel izgon. Omenjenemu ukrepu se je reklo ostrakizem ali črepinjska sodba, ker so ime nesrečnika napisali na črepinjo (grško »óstrakon«).

To pa ne pomeni, da v Atenah niso poznali organov, ki so jih sestavljali voljeni ali izžrebani predstavniki. Atenci so vsako leto izvolili deset vojaških poveljnikov ali strategov. Poleg tega so, prav tako za eno leto, izžrebali petsto članov sveta, ki je bil še najbolj podoben poznejšemu parlamentu, a je bil podrejen ljudski skupščini, sestavljeni iz vseh meščanov.

Precej elementov neposredne demokracije bi lahko našli tudi v času rimske republike ali v srednjeveških mestih in mestnih republikah, kakršni sta bili beneška in dubrovniška. V vseh teh so vsaj sprva o zadevah skupnostih odločali vsi polnopravni meščani.

V Rimu so tako vse do vzpostavitve cesarstva na tak način glasovali o zakonih, a se je iz praktičnih razlogov odločanja udeleževal sorazmerno nizek odstotek upravičencev. Kmalu se je pojavila težnja, da se odločanje prenese na organe, v katerih so sedeli tisti meščani, ki so imeli z upravljanjem skupnosti več izkušenj in kilometrine. V Rimu je bil to (večinoma tristočlanski) senat, v kasneje pa so to vlogo običajno prevzeli mestni sveti, v katere pa so imeli dejansko dostop samo ljudje s pravimi priimki ali z dovolj premoženja.

Kasneje so tekom zgodovine tam, kjer so hoteli uvajati prvine demokratičnega sistema, praviloma imeli v mislih predstavniško demokracijo. Osrednja oblika ljudskega sodelovanja pri upravljanju skupnih zadev so (bile) volitve predstavnikov. Veliko vlogo so ponekod pridobili tudi referendumi ali plebisciti o pomembnih vprašanjih.

Osrednji zagovornik neposredne demokracije v novem veku je bil verjetno francoski filozof Jean-Jacques Rousseau (1712–1778). Razvijal je misel, da je politična oblast res legitimna samo takrat, kadar temelji na splošni volji, ki jo v dogovoru izoblikujejo vsi državljani kot celota.

Neposredna demokracija danes

Pri uveljavljanju neposredne demokracije v praksi so najdlje vztrajali v Švici. V marsikateri zvezni enoti, imenovani kanton, ki jih je v tej državi skupaj šestindvajset, v mestu ali v občini se politične odločitve še do nedavnega sprejemali vsi državljani skupaj.

Na ravni kantona so takšno ureditev do danes obdržali samo v (pol)kantonu Appenzell-Innerrhoden, za katerega je značilna zanimivost, da je bil izrazito zaznamovan s pripadnostjo prebivalcev katoliški veri. Tam nimajo parlamenta, saj ga predstavljajo vsi švicarski državljani v kantonu. Enkrat ali večkrat letno se v slovesnem sprevodu odpravijo na velikanski travnik, kjer potem razpravljajo in sklepajo o za kanton nujnih ukrepih. Zadeva je sorazmerno izvedljiva, saj ima kanton manj kot petnajst tisoč prebivalcev.

Kanton Appenzell-Innerrhoden je tudi na nekaterih drugih področjih zelo nenavaden. Čeprav se v njem trmasto oklepajo neposredne demokracije, mu je morala pred približno štiridesetimi leti zvezna švicarska vlada dobesedno zviti roko, da je volilno in druge politične pravice priznal tudi ženskam, ki jim je Švica kot celota že tako ali tako dolgo odrekala možnost, da sodelujejo na volitvah.

Referendumi in plebisciti

Dandanes je ljudsko glasovanje, kot že večkrat omenjeno, v večini demokratičnih držav najpomembnejši element, ki je prevzet iz neposredne demokracije. Z besedo, prevzeto iz latinščine, mu rečemo referendum. Besedna zveza »propositum quod referendum est populo« v latinščini namreč pomeni »predlog, ki ga je potrebno prenesti ljudstvu«.

Posebej pomembnemu referendumu z drugo latinsko besedo rečemo tudi plebiscit. Beseda izhaja iz pojma, ki je v Rimu pomenil sklep ljudstva oziroma ljudske skupščine.

Posebej pomembnemu referendumu rečemo tudi plebiscit.

Referendumi lahko potekajo o različnih temah, največkrat pa so njihova vsebina zakoni, ki so jih bodisi že sprejela predstavniška telesa bodisi jih, kjer je to mogoče, predlagajo volivci sami. Na referendumu je moč odločati o potrditvi ali o preklicu že sprejetega zakona. Referendumske odločitve velikokrat zadevajo tudi mednarodne pogodbe ali vprašanje vstopa v mednarodne organizacije, recimo v Evropsko unijo.

Nekatera okolja so referendumom in plebiscitom naklonjena bolj, druga manj. Na primer v Nemčiji zaradi slabih izkušenj iz preteklosti niso doslej izvedli niti enega referenduma na državni ravni. Na drugi strani pa je Švica, kjer referendum razpišejo o celi vrsti pomembnih zakonov in ukrepov. Letno ti potekajo vsaj dvakrat. Med bolj znane novejše referendumske odločitve sodi tista iz leta 2009, ko so se večinsko odločili, da ne dovolijo gradnje novih minaretov v svoji državi.

V nekaterih državah so referendumi zelo pogosti, v nekaterih pa jih sploh ne izvajajo.

Tudi v Sloveniji smo imeli od vzpostavitve lastne države kar nekaj referendumov. Med bolj znanimi so tisti o vstopu v Evropsko unijo in zvezo Nato leta 2003 ter referenduma o spremembah družinske zakonodaje iz leta 2012 in 2015.

Iz slovenske zgodovine so znani tudi trije plebisciti. Prvi je potekal leta 1866 v Beneški Sloveniji, ki se je takrat priključila Italiji. Drugi je leta 1920 zadeval vprašanje, kateri državi bo pripadal južni del prejšnje vojvodine Koroške. Zmagala je Avstrija. Na tretjem so Slovenci leta 1990 z veliko večino odločili, da želijo živeti v samostojni državi.

Kljub temu da referendum in plebiscit povezujemo z neposredno demokracijo, pa sta lahko velikokrat tudi orodje za utrjevanje diktatur. Pri takih referendumih gre za glasovanje, pri katerem volivci nimajo resnične možnosti izbire, s svojimi glasovi pa vendarle podelijo oblasti več veljave. Na ta način jih je uporabljal že Napoleon, v najnovejšem času pa imajo to vlogo referendumi v Belorusiji ali referendum na Krimu leta 2014. Za omenjena glasovanja je značilno, da je podpora predlogom oblasti na njih izjemno visoka. Za to, da Krim postane del Rusije, naj bi recimo glasovalo kar 97 % volivcev, čeprav je na Krimu tedaj živelo vsaj 15 % Tatarov, ki priključitvi gotovo niso bili naklonjeni.

Več zanimanja za neposredno demokracijo je v zadnjih letih prinesla tudi razširjena raba informacijske tehnologije, interneta in družbenih omrežij, kar vse veča možnosti za neposredno udeležbo ljudi pri političnih odločitvah. Nekatere stranke, recimo Piratske stranke po različnih evropskih državah, so izrecno poudarjali neposredno demokracijo.

Ponekod na lokalni ravni so v zadnjih letih uvedli t. i. participativni proračun. Pri njem gre za to, da občani neposredno sodelujejo (participirajo) pri odločanju o razdelitvi dela sredstev, ki jih ima občina na razpolago.

V Sloveniji je bila prva, ki je to izvedla celostno, občina Ajdovščina. Krstna izvedba je bila leta 2016, sledili pa sta dve ponovitvi pa v letih 2018 in 2021.

Značilnosti predstavniške demokracije

Ključna poteza predstavniške demokracije je, da ljudstvo (oziroma njegov del z volilno pravico) preko določenega volilnega sistema izbere svoje predstavnike, ti pa potem v njihovem imenu odločajo o večini političnih vprašanj.

Obdobje, v katerem predstavniki odločajo v imenu ljudstva, je praviloma časovno omejeno. Nekatere države poznajo tudi ureditev, v kateri je mogoče nekatere ali vse predstavnike sredi trajanja njihovega mandata pod določenimi pogoji odpoklicati. V Boliviji to na primer velja za praktično vse izvoljene funkcionarje, na Hrvaškem in v Nemčiji pa je možno z glasovanjem odpoklicati župane.

Osrednje predstavniško telo se s splošnim izrazom običajno označuje kot parlament. Ta izraz nas ob nekaj znanja italijanščine takoj spomni na govoričenje (it. »parlare« pomeni govoriti), ki ga ljudskim predstavnikom zelo radi od nekdaj pripisujemo.

Osrednje telo predstavniške demokracije s splošnim izrazom imenujemo parlament.

Parlamenti se med seboj zelo razlikujejo

Britanci so svoj parlament že nekoč delili na dva dela ali domova, spodnjega in zgornjega. Od začetka pomembnejši zgornji dom se je imenoval »House of Lords« oziroma lordska zbornica, spodnji pa »House of Commons« , kar v ohlapnem prevodu lahko poimenujemo poslanska zbornica. V resnici pomeni besedna zveza nekaj takega kot zbornica občin, čeravno nam danes v ušesih odzvanja podton »zbornica navadnih ljudi«. Sčasoma je postajala ta poslanska zbornica vse pomembnejša.

Nekateri parlamenti so dvodomni.

Model dveh domov se je sicer prijel. V svojo osamosvojitveno ustavo so ga prevzeli Američani. Ker seveda niso imeli lordov, je zgornji dom postal senat. Za ime so se navdihnili pri Rimljanih.

V senat vsaka ameriška zvezna država pošlje po dva predstavnika. Tako imata Kalifornija s štiridesetimi milijoni in Wyoming z dobrega pol milijona prebivalcev v njem enako težo. Senate imajo med drugim še v Italiji, Franciji, Španiji, na Poljskem, Češkem in Irskem, v Belgiji, Romuniji, Kanadi, Avstraliji, Kazahstanu in v velikem številu afriških držav. Z izjemo italijanskega so vsi opremljeni z bistveno manj pristojnostmi kot spodnji domovi parlamentov.

Bistvena prednost spodnjih domov je, da je od številčnih razmerij v njih (izključno) odvisen nastanek in obstoj vlade. Velika večina zgornjih domov vlade ne more ne izbrati ne zamenjati. Izjema je, kot rečeno, italijanski senat, kjer mora vsakokratna vlada uživati njegovo naklonjenost.

Slovenija sodi med večino držav, pri katerih je razmerje med zgornjim in spodnjim domom parlamenta izrazito neuravnoteženo. Snovalcem ustave je za zgled služila ureditev, kot jo imajo v Nemčiji. Tam obstajata zvezni zbor, »Bundestag«, in zvezni svet, »Bundesrat«. Tako imamo v Sloveniji državni zbor in državni svet.

Nekatere države so se že osnovi odločile za enodomni sistem ali pa so nanj presedlalo pozneje. Samo en parlamentarni organ imajo danes Hrvaška, Srbija, Portugalska, Ukrajina, Madžarska, Slovaška, Nova Zelandija in Venezuela. V nekaterih komunističnih državah so po drugi strani hoteli pomanjkanje demokracije prikriti s številom parlamentarnih organov, na primer ko je imela jugoslovanska skupščina v nekem obdobju kar pet domov.

Koliko članov naj ima parlament?

Po eni strani je dobro, da je članov čim manj, po drugi pa je dobro, da jih je toliko, da lahko poslanec in poslanka še ohranjata dober stik z ljudmi, v imenu katerih naj bi odločala.

V večini držav so ljudje seveda prepričani, da imajo poslancev preveč.

Drugo vprašanje zadeva samo države z dvema parlamentarnima domovoma: kakšno naj bo številčno razmerje med njima?

Slovenija ima po ustavi, sprejeti konec leta 1991, 90 poslancev državnega zbora in 40 članov državnega sveta. V Sloveniji en član državnega zbora predstavlja potemtakem nekaj več kot dvajset tisoč prebivalcev.

Če bi podoben vatel uporabili v ZDA, bi njihov predstavniški dom imel petnajst tisoč članov. V resnici jih ima zgolj 435, kar pomeni, da en poslanec tam zastopa okoli sedemsto tisoč ljudi.

Poglejmo pa še obraten primer. Parlament San Marina bi imel ob uporabi slovenskih standardov približno poslanca in pol, a jih ima šestdeset.

Najštevilčnejši parlament na svetu imajo pričakovano Kitajci. Tamkajšnjih 2.980 članov (kar še vedno pomeni enega na pol milijona prebivalcev) na politiko žal nima skoraj nikakršnega vpliva. Sorazmerno velik parlament imajo v Združenem kraljestvu, kjer spodnji dom šteje 650 poslancev, zgornji pa kar 775. Večina se v njem redko ali nikoli ne prikaže.

Mandat članov zgornjih domov je pogosto daljši od mandata članov spodnjih domov. Razpon mandatne dobe v spodnjem domu se danes praviloma giblje med dvema in petimi leti.

Mandati poslancev zgornjih domov so praviloma daljši kot mandati poslancev spodnjih domov.

Zaključek

Neposredna in predstavniška demokracija sta dva tipa demokratične ureditve. Neposredna demokracija v čisti obliki danes ne obstaja praktično nikjer, ostaja pa tudi vprašanje, kdaj v zgodovini lahko o njej sploh govorimo.

Osrednji element, ki ga povezujemo z neposredno demokracijo danes je možnost volivcev, da sprejemajo politične odločitve na referendumu ali plebiscitu.

Praviloma so sodobne demokracije predstavniške. O večini stvari se državljani ne odločamo neposredno, ampak to počnemo posredno preko izvoljenih predstavnikov.


Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].