Vprašanje odnosa med skupinami različnih kultur ni novo. Ljudje različnih kultur so se vedno srečevali – ne le zaradi trgovine in potovanj, ampak tudi zaradi migracij in obstoja večnarodnih in večreligijskih držav.
Zlasti za Evropo je srečanje različnih kultur preprosto zgodovinsko dejstvo: ne povezuje nas le skupna identiteta, povezana s krščanstvom, razsvetljenstvom in drugimi viri. Evropske zgodovine si ne da zamisliti brez stikov v kulturi in umetnosti, v znanosti in (univerzitetnem) izobraževanju, v ekonomiji in politiki. To morda v nekoliko manjši meri velja tudi za druge dela sveta.
Ljudje različnih kultur so se vedno srečevali. Stike so imeli zaradi trgivine, potovanj, migracij, večnacionalnih držav, kulture in umetnosti, znanosti, ekonomije in politike.
Stikov z drugimi kulturami je vedno več
V zgodovini je bilo med bolj izobraženimi ljudmi in višjimi sloji stikov med kulturami praviloma več kot med preprostimi ljudmi, denimo med kmečkim prebivalstvom in delavstvom, vendar pa so stiki med različnimi kulturami obstajali tudi pri njih.
Danes, v obdobju globalizacije, pa v stikih z drugačno kulturo živi velika večina ljudi. Ko so v evropskem letu medkulturnega dialoga leta 2008 o tem izvedli anketo (Flash Eurobarometer 217), sta kar dve tretjini (65 %) prebivalcev držav članic EU odgovorili, da so v preteklem tednu imeli stik z osebami drugačnega etničnega, religioznega ali državnega izvora.
Redni stiki z drugimi kulturami so danes za večino nekaj vsakdanjega.
Asimilacija, talilni lonec in segregacija
Eden največjih vzrokov, da so države zahodne civilizacije v zadnjem času vse bolj multikulturne, so gotovo migracije. Te države zato veliko pozornosti posvečajo vprašanju: »Kako delati z migranti?«
V preteklosti je bil glavni način vstopanja migrantov v drugo kulturo asimilacija. Ta je pogosto potekala skozi več generacij. V ZDA pa je prevladoval pristop talilnega lonca (ang. »melting pot«).
Tretji način pa je segregacija, torej prostorska in kulturna ločenost od drugih. Segregacija je bila lahko prostovoljna (denimo Amiši) ali prisiljena (rasna segregacija, geta). Obstajale so tudi vmesne oblike, okolja ki so se prilagodila, a deloma ohranila partikularne identitete.
Multikulturni oziroma večkulturni pristop
V drugi polovici dvajsetega stoletja so okoliščine velikih migracij in sočasnih kulturnih in idejnih sprememb povzročile, da se v družbi vse bolj uporablja multikulturni (večkulturni) pristop. Vodilne vrednote takega pristopa so različnost, enakost, strpnost in pogosto tudi spoštovanje. Zanimivo je, da v takem pristopu ni več poudarka na dialogu in srečevanju.
Vodilne vrednote multikulturnega pristopa so različnost, enakost, strpnost in spoštovanje, dialoga pa tak pristop ne vključuje.
Multikulturni pristop je več desetletij veljal za tistega, ki ga je treba razvijati. Vendar pa nemiri, upori in nasilje zlasti druge in tretje generacije priseljencev v Veliki Britaniji, Franciji in drugih državah kažejo na njegove omejitve.
Globina problema tega pristopa se je izrazito pokazala v raziskavah, ki so jih opravili po nemirih v Veliki Britaniji. Tako je Ted Cantle s sodelavci prvi predlagal, da je treba preiti iz politike multikulturnega pristopa k politiki intekulturnosti (medkulturnosti).
Raziskava, ki jo je v Veliki Britaniji izvedel Ted Cantle s sodelavci, je pokazala, da so bile različne etnične skupine večinoma prostorsko in kulturno ločene. Tako so živele vzporedna življenja: med njimi dejansko ni bilo stikov na področju kulture, religije, prostovoljnega dela, umetnosti in drugje.
Ta polarizacija, ki je bila prisotna tudi v mestih, je raziskovalce šokirala. Z raziskavo so tako pokazali na glavna razloga etničnih nemirov, ki sta izjemno šibka družbena kohezija (družbena povezanost) in odsotnost globlje družbene integracije. V nadaljevanju so zato predlagali vrsto dejavnosti, ki bi razvile dialog med skupinami različnih kultur ter širile medkulturni pristop: družbeno-politično se to izraža kot premik iz multi- proti inter-kulturnosti.
Medkulturni pristop
Za razliko od multikulturnega pristopa, medkulturni pristop temelji na stiku med kulturami oz. na dialogu. Dialog je danes uveljavljen v veliko krogih, vendar pa se medkulturni pristop pri obravnavi migracij vendarle uporablja precej redko.
Ko migranti pridejo v drugo državo, imajo različne težnje:
- Asimilacija: Nekateri migranti se želijo čim bolj vključiti v novo okolje in pridobiti novo identiteto, ki je povezana s tem novim okoljem bivanja.
- Segregacija: Nekateri migranti želijo ohranjati svojo identiteto in zato živijo čim bolj ločeno od okolja.
- Integracija: Nekateri migranti želijo kombinirati svojo primarno kulturno identiteto in kulturo družbe, v katero so prišli.
Podobno so različne težnje na strani »domačega« okolja: nekateri želijo asimilacijo, drugi segregacijo: migranti naj bodo del ekonomskega sistema, sicer pa naj živijo v segregiranih okoljih. Tretji »domačini« pa želijo, da se priseljenci dejansko integrirajo.
Iz raznolikih teženj in strategij je razvidno, da je za medkulturnemu dialogu odprt le del družbe: to je tisti del migrantov in »domačinov«, ki si prizadeva za dejansko integracijo in ne asimilacijo ali medsebojno oddaljeno multikulturnost.
Medkulturnemu dialogu je odprt le tisti del družbe, ki si prizadeva za dejansko integracijo, ne pa za asimilacijo ali segregacijo.
Medkulturni pristop ima tako naslednje značilnosti:
- Dialoškost: Potrebno je krepiti pristni (odprt in spoštljiv) dialog med ljudmi različnih kultur.
- Vizija in pripadnost: Za dobro družbeno kohezijo je potrebno imeti določeno stopnjo skupne vizije in čuta pripadnosti. Poudarek naj bo bolj na tem, kar je skupnostim skupno, a treba je priznavati tudi vrednost različnosti.
- Spodbuja zaupanje: Ljudje morajo razviti medsebojno zaupanje in skupno zaupanje v lokalne in državne institucije. Pri tem je pomembno, da poznajo svoje pravice in odgovornosti.
- Temelji na razumevanju: Medkulturni dialog je najboljši način za krepitev medsebojnega razumevanje in empatije ter ustvarjanje novih rešitev, ki prej ločene skupnosti povezujejo.
- Lokalno delovanje: Za krepitev medkulturnih stikov so zelo pomembe dejavnosti na lokalni ravni, v prostovoljnih združenjih, pa tudi primeren odnos izobraževalnih in kulturnih institucij do okolja.
Medkulturni dialog je več kot gola »toleranca drugega«; je odprt in spoštljiv stik in izmenjava med posamezniki, skupinami in organizacijami z različnimi kulturami ali različnimi pogledi na svet.
Unescova definicija medkulturnega dialoga poudarja, da dialog med civilizacijami in kulturami temelji na medsebojnem razumevanju in spoštovanju, na sprejemanju dostojanstva vseh kultur. Resnični dialog je pogoj za ustvarjanje družbene kohezije, za spravo med ljudmi ter za mir med narodi.
O pomenu, ki ga mednarodne družbe namenjajo doseganju in ohranjanju neke vrste ravnovesja med različnostjo in povezanostjo, veliko pove to, da so pred leti Združeni narodi sklicali svetovno leto dialoga med civilizacijami (2001), kasneje pa je EU sklicala evropsko leto medkulturnega dialoga (2008).
Že iz naslovov obeh pobud lahko razberemo, da ne gre le za priznavanje obstoja več civilizacij in več kultur, ampak za željo, da se med njimi vzpostavlja in krepi dialoški odnos. Z drugimi besedami: ne gre le za strpnost v smislu dopuščanja razlik (toleranca), ampak za aktivni medsebojni odnos. Kot bomo kasneje pokazali, ta poudarek dobro izraža premik od multikulturnosti k interkulturnosti, oziroma od večkulturnosti k medkulturnosti.
Pri dialogu ne gre le za strpnost v smislu dopuščanja razlik med različnimi kulturami, ampak za srečanje, za aktivni medsebojni odnos.
Evropa in medkulturni dialog
Evropa je bila kot celina že od vedno sestavljena iz mnogo različnih narodov in držav, zato je v njej vprašanje odnosov med posameznimi narodi in kulturami zelo staro.
V evropskem letu medkulturnega dialoga je takratni komisar za kulturo Jan Figel poudaril, da bi evropske družbe morale preseči strpnost in tako multikulturnost, v kater ljudje različnih kultur živijo vzporedna življenja. Premakniti bi se morali v smeri medkulturnih družb, kjer pluralne kulture medsebojno sodelujejo v dialogu in so soodgovorne za dobro vseh.
Pristni medkulturni dialog tako vključuje tri osrednje vidike:
- omogoča globlje razumevanje drug drugega in krepi zavest o skupni evropski identiteti, zato poudarja svobodo, participacijo, enakost in medsebojno povezanost,
- spodbuja revitalizacijo narodnih kulturnih identitet in
- krepi nove ustvarjalne dosežke.
Raziskave so pokazale, da veliko ljudi medkulturni dialog razume na takšen način in ga tako tudi razlikuje od strpnosti. Zlasti se s tem strinjajo tisti posamezniki, ki so odprti za druge, obenem pa želijo ohranjati lastno tradicijo.
Tako držo raziskava Flash Eurobarometer 217 iz leta 2008 imenuje odprti patriotizem. Glede na rezultate v njej, je takšnih »odprtih patriotov« v EU več kot polovica. Kozmopolitsko usmerjen, torej odprt do drugih, ne da bi ohranjal lastno tradicijo, je bil vsak četrti prebivalec EU. Teh, ki so proti odprtosti do drugih, pa je še za polovico manj, torej približno vsak šesti. V Sloveniji je bilo »odprtih patriotov« precej več kot je povprečje EU, in sicer več kot dve tretjini.
Beseda dialog v medkulturnem dialogu ne pomeni zgolj komunikacije. Je poseben način odnosa, ki se razkriva v srečanju in ki seže v globje plasti tako človeka kot tudi v različne kulture.
V dialogu drugega srečamo ne le kot posameznega človeka, ampak kot nekoga, ki ima zgodovino, kulturo, spomin, ki je vpet v različne skupine in ima svoje dostojanstvo. Zato ne preseneča, da so dialogu bolj naklonjeni tisti, ki so patriotsko usmerjeni, kot tisti, ki imajo kozmopolitsko identiteto. Nacionalistična, fundamentalistična in relativistična drža pa dialogu tako ali tako nasprotujejo.
Beseda dialog v medkulturnem dialogu ne pomeni zgolj komunikacije.
Medkulturni dialog v umetnosti
Pri mnogih umetnikih in celo v umetniških obdobjih lahko zasledimo različne načine medkulturnega dialoga. Ta v umetnost vstopi skozi »vrata« navdiha.
Spomnimo se na renesanso, ki je nesporno eden vrhuncev evropske umetnosti. Navdih zanjo je bila umetnost klasične Grčije. Lahko rečemo, da so renesančni umetniki ustvarjali iz srečanja tedanje in grške klasične kulture – ne gre le za posnemanje oblik, ampak za ustvarjanje sinteze navdiha in novega, spomina in novosti.
Tudi drugače so mnogi umetniki, tudi slovenski, črpali svoj navdih iz srečanja z drugimi kulturami, in sicer je do tega prišlo v glasbi, likovni umetnosti, arhitekturi in v drugih panogah. Denimo, precejšnjega opusa Prešerna ne moremo razumeti brez njegovega srečanja z nemško in, preko Čopa, z evropsko umetnostjo. Na enak način slovenski impresionisti niso bili zgolj ponovitev in kopija francoskih sodobnikov na slovenskih tleh, ampak so impresionistični navdih udejanjili na tipično slovenski način.
Precej vidikov arhitekturne ustvarjalnosti največjega slovenskega arhitekta, Jožeta Plečnika, nosi podoben pečat.
Za konec: zakaj dialog?
Medkulturni dialog je edini trajni odgovor na težnje, ki uveljavljajo razločevanje ljudi zaradi izključujočih identitet ali nacionalističnih teženj, in na nasprotne težnje relativizma, nihilizma in osredotočenosti samo nase.
Dialoški način spodbuja srečanje med ljudmi različnih kultur. Tako po eni strani ohranja družbeno-kulturno povezanost in osnovne skupne vrednote, po drugi pa spodbuja različnost. Drugače povedano: medkulturni dialog lahko razumemo kot sredstvo za reševanje družbenih napetosti, saj ohranja ravnovesja med različnostjo in povezanostjo, kar sodobne družbe še kako potrebujejo.
Prav tako je medkulturni dialog izrazito pomemben na ravni vsakdanjega življenja. Ker preko spodbujanja srečanj ljudi različnih kultur neposredno spodbuja tudi zaupanje in tako omogoča, da se ljudje med seboj povežejo in skupaj delujejo v lokalnem okolju in v širši civilni družbi.
Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].
