Neposredna in predstavniška demokracija

Danes je predstavniška demokracija prevladujoč model demokracije. Bistvena ovira za praktično uresničevanje neposredne demokracije je, da bi bilo težko zagotoviti prostorske in tehnične pogoje, v katerih bi lahko vsi člani skupnosti udejanjali sodelovanje pri odločitvah o upravljanju skupnih zadev. Pojavlja se tudi dilema, ali ne bi v primeru neposredne demokracije še več vpliva kot pri volitvah predstavnikov dobili popularni voditelji skupnosti.

V trenutnih državnih sistemih je v predstavniško tako običajno vgrajenih le nekaj elementov neposredne demokracije. Najpomembnejša takšna prvina je možnost ljudskega glasovanja ali referenduma. Več neposredne demokracije je mogoče udejanjati v manjših skupnostih, recimo v občinah ali v krajevnih skupnostih.

V današnje demokratične sisteme je vgrajenih le nekaj elementov neposredne demokracije, na primer referendum.

Neposredna demokracija skozi zgodovino

Ko se je demokracija najprej pojavila, je verjetno imela obliko neposredne demokracije. V različnih grških mestnih skupnostih oziroma polisih so bili namreč člani organov, ki so odločali o upravljanju mesta, vsi polnopravni meščani. Največjo moč si je ta vrsta organa, v slovenščini imenovana ljudska skupščina, pridobil v Atenah.

Na vrhuncu atenske demokracije naj bi o vodenju mesta tako odločalo približno 30.000 meščanov, kar je že precejšnja številka. Da so sklepi veljali, se je moralo odločanja o njih menda udeležiti vsaj šest tisoč meščanov. Sprejemali so zakonske predpise, sklepali o vojni in miru, volili različne funkcionarje in v določenih primerih odločali tudi o odstranitvi »nevarnih« meščanov iz skupnosti. Te je, če jih je kot nevarne prepoznalo dovolj meščanov, doletel izgon. Omenjenemu ukrepu se je reklo ostrakizem ali črepinjska sodba, ker so ime nesrečnika napisali na črepinjo (grško »óstrakon«).

Precej elementov neposredne demokracije bi lahko našli tudi v času rimske republike ali v srednjeveških mestih in mestnih republikah, kakršni sta bili beneška in dubrovniška. V vseh teh so vsaj sprva o zadevah skupnostih odločali vsi polnopravni meščani.

V Rimu so tako vse do vzpostavitve cesarstva na tak način glasovali o zakonih, a se je iz praktičnih razlogov odločanja udeleževal sorazmerno nizek odstotek upravičencev. Kmalu se je pojavila težnja, da se odločanje prenese na organe, v katerih so sedeli tisti meščani, ki so imeli z upravljanjem skupnosti več izkušenj in kilometrine. V Rimu je bil to (večinoma tristočlanski) senat, v kasneje pa so to vlogo običajno prevzeli mestni sveti, v katere pa so imeli dejansko dostop samo ljudje s pravimi priimki ali z dovolj premoženja.

Kasneje so tekom zgodovine tam, kjer so hoteli uvajati prvine demokratičnega sistema, praviloma imeli v mislih predstavniško demokracijo. Osrednja oblika ljudskega sodelovanja pri upravljanju skupnih zadev so (bile) volitve predstavnikov. Veliko vlogo so ponekod pridobili tudi referendumi ali plebisciti o pomembnih vprašanjih.

Osrednji zagovornik neposredne demokracije v novem veku je bil verjetno francoski filozof Jean-Jacques Rousseau (1712–1778). Razvijal je misel, da je politična oblast res legitimna samo takrat, kadar temelji na splošni volji, ki jo v dogovoru izoblikujejo vsi državljani kot celota.

Neposredna demokracija danes

Pri uveljavljanju neposredne demokracije v praksi so najdlje vztrajali v Švici. V marsikateri zvezni enoti, imenovani kanton, ki jih je v tej državi skupaj šestindvajset, v mestu ali v občini se politične odločitve še do nedavnega sprejemali vsi državljani skupaj.

Na ravni kantona so takšno ureditev do danes obdržali samo v (pol)kantonu Appenzell-Innerrhoden, za katerega je značilna zanimivost, da je bil izrazito zaznamovan s pripadnostjo prebivalcev katoliški veri. Tam nimajo parlamenta, saj ga predstavljajo vsi švicarski državljani v kantonu. Enkrat ali večkrat letno se v slovesnem sprevodu odpravijo na velikanski travnik, kjer potem razpravljajo in sklepajo o za kanton nujnih ukrepih. Zadeva je sorazmerno izvedljiva, saj ima kanton manj kot petnajst tisoč prebivalcev.

Referendumi in plebisciti

Dandanes je ljudsko glasovanje, kot že večkrat omenjeno, v večini demokratičnih držav najpomembnejši element, ki je prevzet iz neposredne demokracije. Z besedo, prevzeto iz latinščine, mu rečemo referendum. Besedna zveza »propositum quod referendum est populo« v latinščini namreč pomeni »predlog, ki ga je potrebno prenesti ljudstvu«.

Posebej pomembnemu referendumu z drugo latinsko besedo rečemo tudi plebiscit. Beseda izhaja iz pojma, ki je v Rimu pomenil sklep ljudstva oziroma ljudske skupščine.

Referendumi lahko potekajo o različnih temah, največkrat pa so njihova vsebina zakoni, ki so jih bodisi že sprejela predstavniška telesa bodisi jih, kjer je to mogoče, predlagajo volivci sami. Na referendumu je moč odločati o potrditvi ali o preklicu že sprejetega zakona. Referendumske odločitve velikokrat zadevajo tudi mednarodne pogodbe ali vprašanje vstopa v mednarodne organizacije, recimo v Evropsko unijo.

Nekatera okolja so referendumom in plebiscitom naklonjena bolj, druga manj. Na primer v Nemčiji zaradi slabih izkušenj iz preteklosti niso doslej izvedli niti enega referenduma na državni ravni. Na drugi strani pa je Švica, kjer referendum razpišejo o celi vrsti pomembnih zakonov in ukrepov. Letno ti potekajo vsaj dvakrat. Med bolj znane novejše referendumske odločitve sodi tista iz leta 2009, ko so se večinsko odločili, da ne dovolijo gradnje novih minaretov v svoji državi.

V nekaterih državah so referendumi zelo pogosti, v nekaterih pa jih sploh ne izvajajo.

Tudi v Sloveniji smo imeli od vzpostavitve lastne države kar nekaj referendumov. Med bolj znanimi so tisti o vstopu v Evropsko unijo in zvezo Nato leta 2003 ter referenduma o spremembah družinske zakonodaje iz leta 2012 in 2015.

Iz slovenske zgodovine so znani tudi trije plebisciti. Prvi je potekal leta 1866 v Beneški Sloveniji, ki se je takrat priključila Italiji. Drugi je leta 1920 zadeval vprašanje, kateri državi bo pripadal južni del prejšnje vojvodine Koroške. Zmagala je Avstrija. Na tretjem so Slovenci leta 1990 z veliko večino odločili, da želijo živeti v samostojni državi.

Kljub temu da referendum in plebiscit povezujemo z neposredno demokracijo, pa sta lahko velikokrat tudi orodje za utrjevanje diktatur. Pri takih referendumih gre za glasovanje, pri katerem volivci nimajo resnične možnosti izbire, s svojimi glasovi pa vendarle podelijo oblasti več veljave. Na ta način jih je uporabljal že Napoleon, v najnovejšem času pa imajo to vlogo referendumi v Belorusiji ali referendum na Krimu leta 2014. Za omenjena glasovanja je značilno, da je podpora predlogom oblasti na njih izjemno visoka. Za to, da Krim postane del Rusije, naj bi recimo glasovalo kar 97 % volivcev, čeprav je na Krimu tedaj živelo vsaj 15 % Tatarov, ki priključitvi gotovo niso bili naklonjeni.

Več zanimanja za neposredno demokracijo je v zadnjih letih prinesla tudi razširjena raba informacijske tehnologije, interneta in družbenih omrežij, kar vse veča možnosti za neposredno udeležbo ljudi pri političnih odločitvah. Nekatere stranke, recimo Piratske stranke po različnih evropskih državah, so izrecno poudarjali neposredno demokracijo.

Značilnosti predstavniške demokracije

Ključna poteza predstavniške demokracije je, da ljudstvo (oziroma njegov del z volilno pravico) preko določenega volilnega sistema izbere svoje predstavnike, ti pa potem v njihovem imenu odločajo o večini političnih vprašanj.

Obdobje, v katerem predstavniki odločajo v imenu ljudstva, je praviloma časovno omejeno. Nekatere države poznajo tudi ureditev, v kateri je mogoče nekatere ali vse predstavnike sredi trajanja njihovega mandata pod določenimi pogoji odpoklicati. V Boliviji to na primer velja za praktično vse izvoljene funkcionarje, na Hrvaškem in v Nemčiji pa je možno z glasovanjem odpoklicati župane.

Osrednje predstavniško telo se s splošnim izrazom običajno označuje kot parlament. Ta izraz nas ob nekaj znanja italijanščine takoj spomni na govoričenje (it. »parlare« pomeni govoriti), ki ga ljudskim predstavnikom zelo radi od nekdaj pripisujemo.

Parlamenti se med seboj zelo razlikujejo

Britanci so svoj parlament že nekoč delili na dva dela ali domova, spodnjega in zgornjega. Od začetka pomembnejši zgornji dom se je imenoval »House of Lords« oziroma lordska zbornica, spodnji pa »House of Commons« , kar v ohlapnem prevodu lahko poimenujemo poslanska zbornica. V resnici pomeni besedna zveza nekaj takega kot zbornica občin, čeravno nam danes v ušesih odzvanja podton »zbornica navadnih ljudi«. Sčasoma je postajala ta poslanska zbornica vse pomembnejša.

Nekateri parlamenti so dvodomni.

Model dveh domov se je sicer prijel. V svojo osamosvojitveno ustavo so ga prevzeli Američani. Ker seveda niso imeli lordov, je zgornji dom postal senat. Za ime so se navdihnili pri Rimljanih.

V senat vsaka ameriška zvezna država pošlje po dva predstavnika. Tako imata Kalifornija s štiridesetimi milijoni in Wyoming z dobrega pol milijona prebivalcev v njem enako težo. Senate imajo med drugim še v Italiji, Franciji, Španiji, na Poljskem, Češkem in Irskem, v Belgiji, Romuniji, Kanadi, Avstraliji, Kazahstanu in v velikem številu afriških držav. Z izjemo italijanskega so vsi opremljeni z bistveno manj pristojnostmi kot spodnji domovi parlamentov.

Bistvena prednost spodnjih domov je, da je od številčnih razmerij v njih (izključno) odvisen nastanek in obstoj vlade. Velika večina zgornjih domov vlade ne more ne izbrati ne zamenjati. Izjema je, kot rečeno, italijanski senat, kjer mora vsakokratna vlada uživati njegovo naklonjenost.

Nekatere države so se že osnovi odločile za enodomni sistem ali pa so nanj presedlalo pozneje. Samo en parlamentarni organ imajo danes Hrvaška, Srbija, Portugalska, Ukrajina, Madžarska, Slovaška, Nova Zelandija in Venezuela. V nekaterih komunističnih državah so po drugi strani hoteli pomanjkanje demokracije prikriti s številom parlamentarnih organov, na primer ko je imela jugoslovanska skupščina v nekem obdobju kar pet domov.

Koliko članov naj ima parlament?

Po eni strani je dobro, da je članov čim manj, po drugi pa je dobro, da jih je toliko, da lahko poslanec in poslanka še ohranjata dober stik z ljudmi, v imenu katerih naj bi odločala.

V večini držav so ljudje seveda prepričani, da imajo poslancev preveč.

Drugo vprašanje zadeva samo države z dvema parlamentarnima domovoma: kakšno naj bo številčno razmerje med njima?

Najštevilčnejši parlament na svetu imajo pričakovano Kitajci. Tamkajšnjih 2.980 članov (kar še vedno pomeni enega na pol milijona prebivalcev) na politiko žal nima skoraj nikakršnega vpliva. Sorazmerno velik parlament imajo v Združenem kraljestvu, kjer spodnji dom šteje 650 poslancev, zgornji pa kar 775. Večina se v njem redko ali nikoli ne prikaže.

Mandat članov zgornjih domov je pogosto daljši od mandata članov spodnjih domov. Razpon mandatne dobe v spodnjem domu se danes praviloma giblje med dvema in petimi leti.

Mandati poslancev zgornjih domov so praviloma daljši kot mandati poslancev spodnjih domov.

Zaključek

Neposredna in predstavniška demokracija sta dva tipa demokratične ureditve. Neposredna demokracija v čisti obliki danes ne obstaja praktično nikjer, ostaja pa tudi vprašanje, kdaj v zgodovini lahko o njej sploh govorimo.

Osrednji element, ki ga povezujemo z neposredno demokracijo danes je možnost volivcev, da sprejemajo politične odločitve na referendumu ali plebiscitu.

Praviloma so sodobne demokracije predstavniške. O večini stvari se državljani ne odločamo neposredno, ampak to počnemo posredno preko izvoljenih predstavnikov.