Plebiscit je ena od najpomembnejših oblik neposredne demokracije, saj ima pravico do glasovanja vsak volilni upravičenec.
1. Beneški plebiscit (21. in 22. oktober 1866)
Rojevala se je kraljevina Italija. V letih 1860, 1866 in 1870 so na Apeninskem polotoku, ki je bil do tedaj razdeljen na več manjših državic, potekali plebisciti, ki naj bi potrdili željo ljudstva po vključitvi v to novo državo. Ponekod so potekali v vzdušju ljudskega praznovanja, drugod kot množična mobilizacija, največkrat prisilne narave, ob prisotnosti savojske vojske in zagovornikov savojske dinastije, ki je vladala Kraljevini Sardiniji in po združitvi Italije postala italijanska kraljeva dinastija.
Ti plebisciti niso imeli nikakršne zveze s tajnim glasovanjem in s svobodo izbire. V medijih je vladala cenzura, prepovedana je bila tudi kakršnakoli nasprotna propaganda. Dogajale so se številne nepravilnosti tudi pri štetju glasov in sestavljanju zapisnikov.
Tak plebiscit o priključitvi ozemlja k Italiji je leta 21. in 22. oktobra 1866, po končani 3. vojni za osamosvojitev Italije in podpisu mirovne pogodbe, potekal tudi na ozemlju, kjer so živeli Slovenci, in sicer v Benečiji, Furlaniji in Beneški Sloveniji. Maskiran je bil v velik ljudski praznik, v vaško veselico z godbo na pihala in s spremljavo harmonike. Lahko rečemo, da so bili prebivalci v glasovanje prisiljeni, saj bi bil za izdajalca ožigosan vsak, ki se glasovanja ne bi udeležil. K temu je pozival tudi edini dovoljeni provladni tisk.
Posebno pozornost je italijanska oblast posvečala tamkajšnjim duhovnikom. Ti so bili osovraženi zaradi svoje zvestobe papežu, ki je bil po njenem mnenju glavni sovražnik procesa združevanja. Pripisovali so jim protiitalijanska čustva in avstrijankarstvo – navdušenje nad avstrijsko kraljevsko hišo (Habsburžani) ter kulturo in običaji.
Plebiscita so se lahko udeležili polnoletni moški (stari vsaj 21 let), ki so na plebiscitno besedilo: »Razglašamo, da smo se združili s Kraljevino Italijo pod upravo ustavne monarhije kralja Viktorja Emanuela II. in njegovih naslednikov,« odgovarjali z »da« ali »ne«.
Rezultat glasovanja je bil, da je:
- 641.758 volivcev odgovorilo z da,
- 69 z ne,
- 273 glasov pa je bilo neveljavnih.
Plebiscita se je torej udeležilo 642.100 volivcev, od tega jih je pritrdilno odgovorilo 99,95 %.
V Beneški Sloveniji je ljudsko glasovanje potekalo v prazničnem vzdušju. Podutanski župnik, Anton Bankič, je tako v svojem dnevniku zabeležil: »Dne 21. oktobra so prišli Piemontezi; plebiscit ob zvokih harmonike v Špetru in Svetem Lienartu v naselju Na Barbje. Harmonikarji so vsak večer vse leto igrali po vaseh in vpili: ‘Živijo Viktor Emanuel II. kralj Italije z glavnim mestom Rimom!’«
V Svetem Lienartu in mogoče še v kateri drugi občini volivci niti niso imeli privilegija, da bi lahko glasovali tajno, pač pa so svojo »voljo« izrazili z zbornim »Da, da!«, ki so ga vpili na ves glas kot odgovor na vzklik »Viva l’Italia!« (»Živela Italija!«).
Beneški plebiscit je potekal v razmerah, ki jim nikakor ne bi mogli reči demokratične. Nanj sta vplivali cenzura in propaganda, rezultati so bili prirejeni, nekateri prebivalci pa sploh niso imeli priložnosti tajnega glasovanja.
2. Koroški plebiscit (10. oktober 1920)
Po prvi svetovni vojni, leta 1919, se je na Pariški mirovni konferenci vzpostavljala nova družbena ureditev. Glavni cilji te konference so bili:
- podpis mirovnih pogodb z državami, ki so bile v vojni poražene,
- razdelitev in razmejitev teritorijev teh poraženih držav in
- vzpostavitev svetovnega mehanizma, ki bi zagotavljal nadaljnji mir.
Za slovensko zgodovino in ozemlje sta posebej pomembni dve mirovni pogodbi, ki sta bili sprejeti na konferenci, in sicer:
- Saint-Germainska pogodba je bila sklenjena septembra 1919 in je mirovna pogodba zmagovalnih sil z Avstrijo.
- Trianonska pogodba, ki je bila sklenjena junija 1920 z Madžarsko. Z njo je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev za pogajalsko mizo pridobila Prekmurje.
Poleg teh je na meje slovenskega ozemlja vplivala tudi meddržavna Rapalska pogodba (1920/21), s katero se je določila meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS.
O usodi Koroške je na podlagi načela o samoodločbi narodov, ki ga je v Parizu predstavil ameriški predsednik Woodrow Wilson, odločal plebiscit.
Narodna vlada v Ljubljani je na svoji prvi seji, 1. novembra 1918, sklenila, da morajo slovenski deli Koroške postati del Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, zato jih je treba karseda hitro vojaško zasesti. Vendar je nato te sprejete ukrepe izvajala le delno, naredila pa je tudi nekaj strateških napak, saj je računala na pravično diplomatsko rešitev.
Za usodo Koroške je bilo izjemno pomembno potovanje člana ameriške ekspertne študijske komisije, Shermana Milesa, ki je leta 1919 s predstavnikoma slovenske in avstrijske strani potoval po Koroškem, da preveri stanje na terenu med lokalnim prebivalstvom.
Na končne sklepe komisije sta pomembno vplivali dve okoliščini: visok sneg, ki je omejil obisk zgolj na ravninske dele, kjer so Nemci priredili manifestacije in vplivali na lokalno prebivalstvo, ter jezikovna prednost avstrijskega člana delegacije, saj je ta govoril angleško.
Miles je v svojem poročilu poročal o gospodarski zaokroženosti Celovške kotline in pretežni naklonjenosti Avstriji, zato je kot razmejitev predlagal naravno mejo po Karavankah.
Na Pariški mirovni konferenci je bila tako sprejeta odločitev, da se na Koroškem izvede plebiscit, s čimer so sledili praksi samoodločanja v drugih regijah, na primer v vzhodni Belgiji, na severu Nemčije ter v vzhodni Prusiji.
Plebiscitno območje so na Koroškem razdelili na dve coni:
- Cona A je bila bližje Kraljevini SHS in je obsegala okrožja Rožek, Borovlje, Velikovec in Pliberk. Iz teritorija pa sta bili pred plebiscitom izločeni področji Mežiške doline ter Jezerskega.
- Cona B je obsegala Celovec in celovško kotlino.
Glasovanje je bilo najprej določeno za cono A, v primeru slovenskega uspeha pa bi nato potekalo še v coni B, a do tega ni prišlo.
Glavne teme predvolilne kampanje so bile:
- Identiteta: Slovenska stran je poudarjala narodnostno identiteto, medtem ko je avstrijska stran poudarjala Koroško pokrajinsko identiteto. V povezavi s tem je tudi pozvala proti razbitju enotne Koroške pokrajine kot gospodarsko zaokrožene enote s centoma v Celovcu in Beljaku.
- Državni/regionalni okvir: Avstrijska stran je promovirala prednosti republike pred monarhijo ter opozarjala na dejstvo, da je novi jugoslovanski kralj pravoslavne veroizpovedi.
- Vojska: Avstrijska stran se je naslonila na pomemben argument po koncu vojne: v Avstriji ni potrebno služiti vojaškega roka.
- Gospodarstvo: Avstrija je bila ekonomsko precej bolj razvita, poudarjala pa je tudi, da bodo koroški kmetje v jugoslovanski državi navadni reveži, saj ne bodo zmožni konkurirati kmetom v plodni Vojvodini. Slovenska stran je v glavnem igrala zgolj na narodnostno karto in je šele tik pred plebiscitom načela tudi gospodarska vprašanja.
Kljub dejstvu, da se je ob zadnjem avstrijskem popisu prebivalstva pred plebiscitom za govorce slovenščine opredelilo okoli 70 % prebivalstva, se je v coni A 59,1 % volivcev (22.055) odločilo za Avstrijo.
Koroški plebiscit je potekal 10. oktobra 1920. Ozemlje je bilo razdeljeno na dve coni: cono A in cono B. Ker je po glasovanju ozemlje v coni A pripadlo Avstriji, glasovanje v coni B sploh ni bilo izvedeno.
3. Slovenski plebiscit (23. december 1990)
Jugoslavijo je v osemdesetih zaznamovala gospodarska, politična in družbena kriza, izrazitejše so postale tudi napetosti med različnimi etničnimi skupinami. To samo po sebi ni bilo nekaj izjemnega, saj so podobne težave pestile tudi druge vzhodnoevropske komunistične režime.
Val demokratičnega vrenja, ki je dosegel vrh leta 1989 s padcem berlinskega zidu in žametno revolucijo na Češkoslovaškem, je spodbudil preurejanje razmerij v deželah Vzhodne Evrope.
Pričela se je postopna demokratizacija javnega življenja, vključno z ustanavljanjem političnih zvez. V Sloveniji so se tako novoustanovljene zveze 4. decembra 1989 povezale v Demokratično opozicijo Slovenije (DEMOS), katere vodja je postal dr. Jože Pučnik.
DEMOS je pred večstrankarskimi volitvami v zbore Skupščine RS aprila 1990 predstavil Deklaracijo o slovenski samoodločbi, v kateri se je zavzel za plebiscit in konfederacijo (urejanje položaja Slovenije kot republike znotraj Jugoslavije in sprememba ureditve iz federacie v konfederacijo).
Koalicija DEMOS je želela doseči samostojnost neposredno z ustavo, v kateri bi bili zapisani osamosvojitveni členi, na podlagi česar bi nato razpisali ustavni referendum. Vendar pa se je izkazalo, da ustava ne bo sprejeta po prvotnih načrtih do sredine decembra 1990, zato so se njegovi poslanci na sestanku v Poljčah, 9. novembra 1990, odločili za izvedbo plebiscita o samostojnosti Slovenije, katerega ustrezno ravno podlago je predstavljal Zakon o plebiscitu, ki je bil izglasovan 6. decembra 1990.
Projekt plebiscit je tako z glasovanjem o Zakonu o plebiscitu, ki ga je skupščina sprejela z veliko večino (203 glasovi za, 4 vzdržani, nihče proti) dobil splošen in nadstrankarski značaj. Zakon je omogočal glasovanje po pošti in naknadno vpisovanje volivcev v volilni imenike.
Za plebiscitni dan je bil določen 23. december 1990. Računali so namreč, da se bodo glasovanja udeležili tudi zdomci, ki se v domovino vračajo za praznike.
Na dan plebiscita se je v Sloveniji odprlo več kot štiri tisoč volilnih mest. Dodatna volišča so bila organizirana v bolnišnicah, domovih za ostarele in v zaporih, možno je bilo tudi glasovanje na domu. Plebiscita se je udeležilo 93,2 % vseh volilnih upravičencev (vsi jugoslovanski državljani, ki so dopolnili 18 let, imajo opravilno sposobnost in stalno prebivališče v Sloveniji; v volilni imeniki so se lahko vpisali tudi zdomci).
Rezultat plebiscita je bil zelo jasen »Da« za samostojno Slovenijo. Na plebiscitno vprašanje: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« je z DA odgovorilo 95,9 % udeležencev plebiscita (1.289.369) oziroma 88,5 % vseh volilnih upravičencev, proti je glasovalo 4 % volilnih upravičencev (57.800), neveljavnih pa je bilo 12.412 glasovnic.
26. decembra 1990 je bila v Skupščini Republike Slovenije slavnostna razglasitev rezultatov plebiscita. S tem jezačel teči šestmesečni odložilni rok, v katerem so se zvrstile vse potrebne vojaške in druge priprave za dejansko osamosvojitev Slovenije.
»Politična volja Republike Slovenije je jasna: hočemo biti sami svoji gospodarji in gospodarji na svojem. Ta pravica narodov je splošno priznana in brezprizivna.«
– Lojze Peterle, takratni predsednik Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije (Dnevnik, 22. 11. 1990)
»Malo ljudi v Evropi razume, da je Jugoslavija večnacionalna država. Malo ljudi v Evropi razume, da je to večnacionalno državo, tako kot SZ, držalo skupaj samo nasilje, groba partijska in vojaška sila. V trenutku, ko pride demokracija, se spone razletijo. Trdimo, da je treba o tako pomembnih stvareh, kot je povezovanje in sodelovanje v Evropi, vprašati tudi male narode.«
– dr. Dimitrij Rupel, predsednik Republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje (Dnevnik, 26. 11. 1990)
»Biti gospodar v lastni hiši ne pomeni samo časti, ampak tudi odgovornost.«
– dr. Jože Pučnik, Socialdemokratska zveza Slovenije (Dnevnik, 24. 12. 1990)
Lekcijo so pripravili sodelavci Muzeja slovenske osamosvojitve.
Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].
