Lahko tudi jaz ustvarjam spremembe?
Američani imajo za osebe, ki za seboj puščajo dragocene sledi in spremembe, zanimiv izraz. Pravijo jim »changemakers«. Slovenske besede za direktni prevod le-tega (še) ni, morda je najboljši izraz »ustvarjalec sprememb«.
Vendar pa nihče, ki za seboj pušča dragoceno sled, tega ne dela sam. Na ta vidik opozarja drug podoben angleški izraz za ustvarjalca sprememb: »social catalyst«. Tudi ta izraz (še) nima neposrednega slovenskega prevoda, pomeni pa človeka, okoli katerega se zbirajo ljudje s podobnimi željami po drugačnem, boljšem svetu.
Smo tudi mi lahko ustvarjalci družbenih sprememb? Seveda. Na neki ravni je to lahko vsakdo, ne le samo voditelji večjih gibanj in organizacij, ali pa politiki, filantropi, … Vsakdo je lahko katalizator v svojem družbenem krogu. Pri nekaterih je ta ožji, pri drugih pa širši.
– Edmund Burke
Pet korakov
V tej lekciji je opisanih pet korakov, s katerimi lahko izboljšamo svojo vlogo ustvarjalca oziroma ustvarjalke družbenih sprememb.
Razvili smo jih na Socialni akademiji po več kot 20 letih pogovorov in sodelovanja s proaktivnimi osebami v Sloveniji in širše.
Zaradi večje jasnosti smo jih razporedili po vrstnem redu, kar nakazuje določeno zaporednost, vendar pa ne gre za korake, ki bi morali biti nujno opravljeni eden za drugim. Določena hierarhija med njimi sicer obstaja, a je hkrati enako pomembnih vseh pet.
Pet korakov do ustvarjalca/ustvarjalke sprememb:
- Prvi korak: Odkrij svojo poklicanost.
- Drugi korak Dobro se pouči o problemu, ki ga rešuješ.
- Tretji korak: Načrtno si prizadevaj za svojo rast.
- Četrti korak: Pridobi sodelavce.
- Peti korak: Poskrbi za trajnost spremembe.
V nadaljevanju si oglejmo vsak korak posebej.
Prvi korak: Odkrij svojo poklicanost.
Nevarnost, v katero lahko hitro zapadejo ustvarjalci sprememb, je, da bi radi rešili preveč problemov tega sveta naenkrat. Na svoja pleča si pogosto naložijo več, kot zmorejo nesti. Idej za dobra dela je vedno veliko, časa in ostalih virov (na primer denarja ali sodelavcev) pa je le omejena količina. Zato je potrebno svoje bitke izbirati oziroma si postavljati prioritete.
Ena ključnih veščin ljudi s proaktivno držo je postavljanje prioritet.
Eden od kriterijev, kako si postaviti prioritete, je poklicanost. Ta koncept izhaja iz misli, da bodo pomnožena tista naša prizadevanja, za katera smo poklicani, ne pa tudi tista, za katera nismo. Zato je pomembno odkrivati svojo poklicanost. Morda z molitvijo ali z meditacijo, morda s spominjanjem močnih dogodkov iz preteklosti ali pa morda skozi pogovor s prijateljem.
Kako lahko odkrivamo svojo poklicanost?
Ozavestimo svoje talente. S talenti verjetno nismo obdarjeni zgolj zato, da bi se z njimi postavljali. Povezani so z našo poklicanostjo. Težava, ki pogosto nastopi, pa je, da se jih ne zavedamo, saj z njimi, morda še ne dobro razvitimi, živimo že praktično ves čas.
Spominjajmo se močnih osebnih trenutkov iz preteklosti. Mnogi ustvarjalci sprememb pričajo o močnih trenutkih, ki so jih doživeli v svojih življenjih in so jih usmerili na pot, po kateri sedaj hodijo . Dragoceno je, da si za odkrivanje takšnih trenutkov načrtno vzamemo daljši čas (na primer nekaj ur), se v sprehodimo skozi svoje življenjske spomine ter poskušamo ugotoviti, k čemu so nas ti trenutki nagovarjali.
Ubesedimo svoje poslanstvo. Poslanstvo običajno razumemo širše kot poklicanost. Poslanstvo je eno in ga je mogoče aplicirati na različna področja življenja: na družino, na delovno mesto, na prostovoljske aktivnosti, … Poklicanosti oziroma klici pa so za razliko od tega bolj konkretni in tudi manj časa trajajoči izzivi oziroma naloge.
Drugi korak: Dobro se pouči o problemu, ki ga rešuješ.
Ustvarjalci sprememb so pogosto usmerjeni v akcijo. Za rešitev problema bi radi nekaj storili – in to čim prej! Izkaže pa se, da lahko z nespametnim pristopom naredimo več škode kot koristi.
Tako kot ne pridemo daleč samo z razmišljanjem in razglabljanjem o problemu, ne pridemo daleč tudi zgolj s sámo akcijo. Refleksija in akcija naj bosta uravnoteženi, pa čeprav bo sprva morda videti, da je naša produktivnost slabša.
Vprašajmo se: »Kaj pravzaprav želimo doseči? Kako konkretno bo videti sprememba, ko se bo ta zgodila?« Poleg tega preučujmo različne možne pristope. Oglejmo si, kaj na našem področju delajo drugi, obiščimo kakšno konferenco, preberimo kakšno dobro knjigo, naredimo mini raziskavo.
Anica je mama dveh otrok, ki si prizadeva za naravni porod. Dvakrat je že rodila. Zaveda se, kaj vse gre pri porodu lahko narobe ter tudi kaj vse bi se še dalo narediti v zdravstvenem sistemu, da bi bil porod lahko bolj naraven. Zato želi posneti dokumentarni film o naravnem porodu, za katerega že zbira denar.
Morda bi bilo dobro, da bi si Anica pred začetkom zbiralne akcije zastavila naslednja vprašanja: Kaj natančno je problem, ki ga rešujem? Katere raziskave potrjujejo, da je to res problem? Kdo in kako čuti ta problem? Kdo je zainteresiran, da se ta problem reši? Kdo še ni zainteresiran, pa bi morda čez nekaj časa lahko bil? Kdo se že trudi ta problem rešiti in kako? Zakaj mu ne uspeva? V čem je moja rešitev boljša?
V korist nam je tudi, če čim natančneje opredelimo želeni družbeni učinek naših aktivnosti. Eden od najbolj preprostih načinov, kako lahko to naredimo, je »negacija problema«.
Če kot problem prepoznam, da naravni porod ni dovolj znan med bodočimi porodnicami, je želeni družbeni učinek negacija tega problema, torej: »Naravni porod bo bolj znan med porodnicami.«
Če pa kot ključni problem prepoznam, da imajo porodnice pomisleke, da naravni porod ni varen, je želeni družbeni učinek negacija tega problema, torej: »Porodnice bodo naravni porod prepoznavale kot varnega.«
Količino svojih akcij uravnotežimo s količino preučevanja problematike, ki jo rešujemo. Premalo akcije ali pa premalo študija – nič od tega ne bo dalo dobrih rezultatov!
Tretji korak: Načrtno si prizadevaj za svojo rast.
– Albert Einstein
Problemi, ki jih rešujemo, se nam verjetno zdijo veliki. Morda celo preveliki. Zavedamo se, da jih z znanjem in lastnostmi, ki jih imamo sedaj, ne bo mogoče rešiti. Potrebna bo sprememba. In to sprememba pri sebi, kar pa je najtežje.
Največ se naučimo z delom, a le, če ga tudi redno reflektiramo. Poleg tega pa je koristno tudi, da se udeležimo kakšnega usposabljanja.
Kompetence, ki jih ustvarjalci sprememb pogosto potrebujejo, so projektno delo, timsko delo, komuniciranje, stabilnost v težkih situacijah, soočanje s kritikami in zavrnitvami, mreženje, postavljanje prioritet, uravnavanje ravnotežja med delom in odnosi, …
Spreminjati sebe je običajno težje kot pa spreminjati svet.
Bodimo potrpežljivi! Učna krivulja je pri različnih kompetencah zelo različna. Pri kakšni kompetenci morda učenje na začetku poteka hitro, potem pa se napredek močno ustavi, pri drugi pa je napredek na začetku počasen, nato pa se pospeši.
Slednje še posebej velja pri pridobivanju dobrih navad: da se dobra navada vzpostavi, traja. Ko je enkrat vzpostavljena, pa je napredek veliko hitrejši.
Pri razmisleku o osebnostni rasti nam lahko pomaga pogled na človeka kot na večplastno bitje. O tem govori veliko različnih konceptov, eden izmed bolj uporabnih pa človekov razvoj deli na štiri ravni:
- Telo obsega skrb za zdravje, gibanje, pa tudi vse veščine, ki jih lahko opravljamo na primer s svojimi rokami.
- Um obsegajo vse kognitivno (teoretično) znanje. Krepi se na primer skozi branje knjig.
- Srce predstavlja posameznikovo čustveno plat. Vključuje na primer skrb za odnose in duševno zdravje.
- Duh je sinonim za duhovni razvoj, ki obsega na primer občutek notranjega miru, prepoznavanje osebnega poslanstva ali občutek za prav in narobe. Dosegamo ga z molitvijo, meditacijo, duhovnim branjem.
Četrti korak: Pridobi sodelavce.
Koliko več dela, kot ga opravimo ta trenutek, bi lahko v obdobju dveh let naredili, če bi izboljšali svoje kompetence? Za koliko odstotkov bi lahko nadgradili svojo produktivnost?
Do neke mere že, vendar pa verjetno tu ne gre za večkratno povečanje učinka dela.
Koliko več dela pa bi lahko v naslednjih dveh letih opravili, če bi se povezali s pravimi ljudmi?
Povečanje produktivnosti se bo v veliko večji meri zgodilo zaradi novih povezav kot pa zaradi nadgrajenih kompetenc. Še posebej, če so nove osebe, s katerimi se povežemo, komplementarne.
Običajno večje napredke v produktivnosti naredimo, če se povežemo s pravimi ljudmi, kot pa če ostanemo sami in vlagamo v svoje kompetence.
Povezava med dvema človekoma je namreč najbolj kakovostna takrat, kadar se ta v poklicanosti ujemata, v kompetencah pa sta si komplementarna, ko v svojih sposobnostih drug drugega dopolnjujeta.
Peti korak: Poskrbi za trajnost spremembe.
Ko imamo sodelavce, je potrebno poskrbeti tudi za trajnost našega delovanja.
Razmeroma lahko je posneti prvo epizodo podkasta ali pomagati prvemu brezdomcu, veliko težje pa je posneti stoto epizodo ali pomagati stoterim brezdomcem.
Zato je potrebno graditi sisteme in strukture, ki bodo to trajnost omogočale. Uvajanje strukture in sistemov bo v naše delovanje prineslo več gotovosti, ponovljivosti, učenja na napakah, s tem pa tudi večjo kakovosti. Ob tem seveda obstaja tudi nevarnost, da izgubimo ustvarjalnost. Vendar pa v praksi hitro rastoče družbene pobude pogosteje bolehajo zaradi premalo vzpostavljenih sistemov kot pa zaradi pomanjkanja ustvarjalnosti.
Sistemi, ki jih družbene pobude sčasoma uvedejo, so:
- formalizacija delovanja, na primer ustanovitev društva ali zavoda,
- sistem komuniciranja z deležniki, na primer spletne skupine, redno pošiljanje e-pošte,
- sistem zbiranja sredstev,
- beleženje dogajanja, na primer seznam dogodkov, akcij, udeležencev,
- vzpostavitev spletne strani in celostne grafične podobe,
- najem prostorov za delovanje in drugo.
Trajnost spremembe dosežemo s trajnostjo delovanja. Trajnost delovanja pa z uvajanjem sistemov v naše delo.
Za konec
Portala razgledan.si ne ustvarjamo zato, da bi dobili vojsko novih sociologov, politologov ali filozofov. Ustvarjamo ga zato, ker svet potrebuje več pogumnih ustvarjalcev sprememb.
Zavedamo se, da to kratko besedilo še zdaleč ne zadostuje celostnemu pregledu vsega, kar bi bilo dobro, da ustvarjalec/ustvarjalka sprememb pozna.
A kot je dejal eden največjih ustvarjalcev sprememb v zgodovini Slovenije, Janez Evangelist Krek: »Samo začeti je treba!«
Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].
