Platon (427–347 pr. Kr.), sicer potomec politično vplivne aristokratske družine in nekako v naprej določen za politično kariero, je bil razočaran nad tedanjo atensko državo. Za to je imel več razlogov.
Ko je leta 404 Šparta porazila Atene, je opazoval nemoč Atenske demokracije. Nato je izkusi krvavo diktaturo »tridesetih tiranov«, v kateri je sodeloval Platonov stric Kritija. Ko je demokracija ponovno zaživela, pride od demokratičnega izglasovanja usmrtiteve Platonovega učitelja Sokrata (399 pr. Kr.), moža, ki je bil po Platonovih besedah »najrazumnejši in najpravičnejši«.
Platon je kasneje dvakrat potoval v Sirakuze (Sicilija), kamor naj bi ga povabil vladar Dionizij I. Tam naj bi uresničeval svoje politične zamisli in vzgajal Dionizija II., a se mu ta avantura ni izšla. Tiranski Dionizij naj bi ga celo prodal kot sužnja.
Kot odgovor na vse težave se je tako Platon posvetil razmišljanju in posledično je napisal vrsto dialogov – besedil v dramskem formatu. Med njimi je najbolj znan tisti z naslovom Država. V njem izpostavlja, da mora biti idealna država (gr. »polis«, mestna država) predvsem pravična.
Po Platonu država nastane zato, ker nihče ni samozadosten, pač pa potrebuje soljudi z drugačnimi spodobnostmi in znanji.
Pravičnost – najpomembnejša lastnost idealne države
Platona k razmišljanju o pravičnosti izzove nevarna trditev sofista Trazimaha, in sicer da je pravičnost to, kar koristi močnejšemu. Drugače povedano: vsaka oblast ima moč in s svoje pozicije moči si postavlja zakone sebi v prid in jih razglasi za pravične.
V nasprotju s Trazimahom, ki je trdil, da krivični živijo srečneje kot pravični, je želel Platon v svojem delu pokazati nasprotno: pravični človek (ali pravična država) živi srečneje kot krivični. V ta namen si Platon zastavi temeljno vprašanje: Kaj sploh je pravičnost?
Ker je bistvo pravičnosti nekaj univerzalnega, se Platon odloči in iz preučevanja pravičnosti v posameznem človeku prestopi na preučevanje pravičnosti v državi, saj se jo »v velikem merilu« lažje prepozna.
Zgradba idealne države
Po Platonu država za svoj obstoj potrebuje tri stanove. To so:
- vladarji,
- vojščaki, ki državo branijo in skrbijo za pridobitev novih ozemelj, ter
- delavci, ki so različni obrtniki, kmetje in trgovci.
Uvrstitev v posamezni stan ni nekaj poljubnega, pač pa izključna posledica (prirojenih in pridobljenih) sposobnosti posameznika.
Varuhi države (voditelji in vojščaki) nimajo ne zasebne lastnine, ne osebnih žena/mož in ne otrok. Vse jim je skupno.
S tem, ko za vladajoča dva stanova Platon odpravi zasebno lastnino in družino, zagotovi, da se ne ukvarjata z osebnimi in parcialnimi interesi, pač pa se popolnoma posvetita skrbi za državo, za skupno dobro. Žene, možje in otroci varuhov so skupni.
Zveze in razmnoževanje država ureja po načelu: najboljši z najboljšimi. Vsi otroci, ki se bodo rodili med sedmim in desetim mesecem po spočetju, bodo sinovi in hčere. Otroci bodo tako med seboj bratje in sestre, vsi odrasli bodo očetje in mame. Otroke vzgajajo posebne varuške, za prehrano in materialne dobrine poskrbi stan delavcev, ki lahko ima zasebno lastnino in družino. V idealni državi morajo namreč biti srečni vsi stanovi.
Država, v kateri je skupno vse, je po Platonovem mnenju zelo učinkovita. Vsi skrbijo za skupno lastnino, država deluje kot eno. Skupno veselje in bolečina povežeta državljane. Kajti, kot zatrdi Platon: »Največje zlo za državo je tisto, kar jo naredi mnoštvo, in največje dobro za državo je tisto, kar jo naredi eno.« (462 a-e)
»Največje zlo za državo je tisto, kar jo naredi mnoštvo, in največje dobro za državo je tisto, kar jo naredi eno.« – Platon
Platon pa pri razvrstitvi v stanove naredi še eno izredno stvar: ženske po sposobnostih izenači z moškimi. To utemelji s tem, da imamo vsi enako zgradbo duše, ki predstavlja bistvo človeka in je torej pomembnejša od telesa. Zato so v idealni državi ženske deležne iste vzgoje in lahko opravljajo iste naloge, le fizično so nekoliko šibkejše od moških.
Platon ženske v sposobnostih izenači z moškimi.
Kdo naj vlada?
Država lahko postane najboljša le, če ji vladajo najboljši (gr. »aristos«). Pri tem, kot smo že omenili, za Platona ni pomembno, katerega spola je oseba – moški ali ženska. »Najboljši« so zanj samo filozofi. Le oni spoznavajo resnico, poznajo pravičnost, so moralno popolni.
Postaviti filozofa za graditelja in upravitelja države pomeni postaviti tisto najboljše, božansko, za pravi temelj države. Ko filozof doseže spoznanje resnice, jo zre in posnema, sebe oblikuje v skladu z njo in, če je postavljen za voditelja, državo oblikuje po istem merilu popolnosti.
Voditelj brez potrebnih kompetenc namreč ne more dobro voditi ljudstva. Če slepec vodi slepca, bosta oba padla v jarek. Zato je izbira najboljših voditeljev najpomembnejša, a hkrati najzahtevnejša naloga na poti do idealne države.
Izbira najboljših voditeljev je najpomembnejša, a hkrati najzahtevnejša naloga na poti do idealne države.
Do dobrih vladarjev pridemo z vzgojo
Platon je prepričan, da oblikovati dobro državo pomeni oblikovati dobrega človeka. Zato je velik poudarek pripisal vzgoji in izobraževanju. Nesmiselno je namreč postavljati kopico zakonov, ki pa se jih ljudje zaradi svoje nevzgojenosti ne držijo. Po drugi strani pa kreposten človek sam, brez množice zakonov, prepozna, kaj je dobro in pravično, ter tudi deluje v skladu s tem.
Nesmiselno je postavljati kopico zakonov, ki se jih ljudje zaradi svoje nevzgojenosti ne držijo.
Vzgoja se začne že v zgodnji dobi otroštva in temelji na »dveh stebrih«, ki sta:
- muzična umetnost (glasba, literatura, …) in
- telovadba.
Pri tem je vredno poudariti, da prva ne služi le duši in druga ne le telesu, pač pa je Platon prepričan, da obe služita duši, a različnim delom. Obe skupaj vzpostavljata harmonijo v človeku, kar je pogoj pravičnosti.
Muzično-telovadna vzgoja je pripravljalna, in se zaključi ob dvajsetem letu starosti. Večina prebivalstva s tem zaključi formalno izobraževanje in prevzame naloge v stanu delavcev. Izbranci, ki se posebej izkažejo v svojih sposobnostih, svoje šolanje nadaljujejo, in sicer:
- z matematiko (od 20. do 30. leta),
- z dialektiko oziroma s filozofijo (od 30. do 35. leta) ter
- s prakso na manj pomembnih vodilnih položajih v državi (od 35. do 50. leta).
Šele po 50. letu so »najboljši« vsestransko preizkušeni »kot zlato v ognju« in so s tem pripravljeni zasesti vodilne položaje v državi. Na tak način delujejo v dobro skupnosti ne zato, ker bi si to želeli, pač pa zato, ker je to nekaj potrebnega.
Vodilnih položajev naj ljudje ne bi zasedali pred 50. letom starosti.
Filozofi bi sicer preostanek življenja najraje preživeli v zrenju najvišje resnice, a jim to ni dopuščeno, saj imajo dolžnost do države, ki jih je vzgojila, jih izobrazila ter pripeljala do takšnih višav. Za Platona tisto, čemur bi danes rekli »beg možganov«, ni dopustno.
A ker »pravične« stvari država zapoveduje »pravičnim«, bodo filozofi to svojo dolžnost vodenja države tudi izpolnili.
Beg možganov je pojem, ki ga uporabljamo, kadar govorimo o odhajanju oziroma emigraciji izobraženega kadra v tujino.
Pojav naj bi prispeval k nazadovanju razvoja družbe, izgubi investicij v šolanje strokovnjakov, ki odidejo, prav tako pa naj bi imel negativne posledice na tiste, ki ostanejo doma, saj naj bi bila družba, osiromašena strokovnega kadra, nesposobna učinkovitega delovanja in razvoja. (Vir: Wikipedia)
Pokvarjene oblike oblasti
Svoj oris idealne države Platon primerja s štirimi drugimi tipi »pokvarjenih« oblik oblasti: timokracijo, oligarhijo, demokracijo in tiranijo.
Če se aristokracija pokvari, nastane timokracija. V njej vladajo tisti, ki si predvsem želijo lastne slave in časti. Med vladajočim slojem prevladuje srednji, razburljivi del duše.
Ko se timokracija pokvari, nastane oligarhija. V njej vladajo najbolj bogati. Med vladajočim slojem prevladuje najnižji, poželjivi del duše, zato niso nikdar zadovoljni in si vedno želijo še več.
Zaradi večanja razlik med državljani pride do upora in vzpostavitve oblasti ljudstva, demokracije. Ljudstvo razglasi svobodo, a ker jih prav tako vodi najnižji (poželjivi) del duše, v tem pretiravajo. Življenje ljudi je brez reda, popolnoma predano užitkom.
Skrajna svoboda v razbrzdanosti se spremeni v svoje nasprotje, v sužnost. Tako nastane tiranija. Gre za državo absolutne sužnosti, a ta ni le sužnost podložnikov tiranu, ampak je popolna sužnost (v tiranu in podložnikih) razuma nizkotnim nagonom. Zunanja sužnost, vidna v državi, je tako le posledica in razkritje notranje sužnosti, ki je prisotna v posameznikih.
Platonova kritika demokracije
Vidimo lahko, da Platon demokracije ni ravno visoko cenil. Postavil jo je na predzadnje mesto med oblikami oblasti kot neke vrste predhodnico tiraniji. Njegovo kritiko te oblike ureditve lahko strnimo v štiri glavne točke:
- Demokracija kot demagogija. Da bi v demokraciji nekdo prišel na oblast in si s tem pridobil politično moč, mora ljudem pred volitvami obljubljati to, kar si želijo slišati. Demagoško dajanje lažnih obljub ter zavajanje ljudstva je nekakšen temelj demokracije. Ko pa pride na oblast posameznik (demagog), ki uspe lažno prepričati ljudi, hitro postane tiran.
Da nekdo pride na oblast, mora ljudem obljubljati to, kar si ti želijo slišati.
- Enakost enakih in neenakih. Ko ljudstvo razglasi svobodo in enakost vseh, pridemo do problema, ko vsak glas, vsako mnenje, šteje enako – ne glede na to, ali prihaja iz ust laika ali strokovnjaka (enakost enakih in neenakih). V demokraciji, ki izenači vsakogar, zato prihaja do absurdnih situacij: »Oče obravnava sina kot enakega, in se ga boji. Sin ne spoštuje očeta. Učitelji se boje učencev in se jim prilizujejo. Učenci se požvižgajo na učitelje in vzgojitelje…« (562-564)
V demokraciji mnenje laika velja enako kot mnenje strokovnjaka.
- Povprečnost povprečnih. Ker smo ljudje v povprečju povprečni, bomo vedno izbrali zgolj povprečne voditelje, saj v demokraciji večina, torej povprečje, vedno zmaga. Tako bo tudi naša demokratična država v najboljšem primeru zgolj povprečna.
Ljudstvo, ki je v povprečju povprečno, težko izbere voditelje, ki so boljši od povprečja.
- Volitve kot tekma v priljubljenosti. Če kdo želi zgraditi politično kariero, ne potrebuje znanja vladanja, pač pa zadošča že »njegova trditev, da je prijatelj ljudstva« (555 b). Zato demokratične volitve niso tekma v usposobljenosti, strokovnosti in znanju vladanja, pač pa nekakšno retorično ali lepotno tekmovanje, s čimer demokracija zagreši nevarno napako v kriterijih izbora voditeljev.
Volitve so tekma v priljubljenosti in ne tekma v znanju vladanja.
Navkljub temu, da je Platon svoja opažanja o demokraciji pisal pred skoraj 2.400 leti, so še vedno zelo aktualna. Ljudje se od takrat nismo bistveno spremenili, prav tako pa ostajajo nespremenjene tudi temeljne postavke demokracije kot vladavine ljudstva.
Bi to res bila idealna država, ali je bližje totalitarizmu?
Platonova Država se uvršča v niz miselnih eksperimentov oblikovanja idealne družbe in idealne države, kot sta na primer tudi Avguštinova Božja država in Utopija Thomasa Moora. Zato ni presenetljivo, da si je Platon pridobil lepo število zagovornikov in tudi nasprotnikov.
V Državi je kup nečloveških odredb in dejansko verjetno nihče ne bi želel živeti v takšni ureditvi, česar seje verjetno zavedal tudi Platon sam. Nekateri zaradi tega Državo označujejo kot »ironični« dialog, v katerem se srečujejo različna mnenja. Celo ko glavna oseba dialoga predstavlja svojo utopijo (to vlogo je v delu Platon dodelil svojemu učitelju Sokratu), nikdar ne daje vtisa gotovosti ali trdnega prepričanja vanjo. Priznati je potrebno tudi, da so se iz takšnih poskusov pogosto napajale raznorazne politične ideologije in totalitarizmi.
Videli smo že, da je Platon zagovarjal skupno lastnino dobrin – nekakšen komunizem. Vendar pa se Platonov nauk samo naključno stika s komunizmom, kot ga je kasneje zagovarjal Karl Marx. Ne tiče se namreč delavskega razreda in njihove ekonomije, saj pri Platonu prav stan delavcev ohrani svojo lastnino.
Kljub vsemu pa se sredstva za nastanek idealne države, kot jih predlaga Platon, ne izkažejo za ustrezna. Njegova temeljna napaka je, da ima skupnost za pomembnejšo od posameznika. Platonu, tako kot ostalim Grkom, namreč ni bil poznan pojem človekovo dostojanstvo posameznika.
Ne glede na to, da je Platona mogoče brati tako, da dobimo tako potrditve kot zanikanje vsega od raznih totalitarizmov do demokracije in svobode, pa je pomembno vedeti: Platon hoče spoznati in oblikovati popolno državo z namenom da bi oblikoval popolnega človeka.
Je Platonov koncept države utopija ali ideal?
Je Platonova država nekaj, kar ne obstaja ali nekaj, k čemur naj bi težili?
Platonov odgovor je, da država izraža ideal, ki je uresničljiv v človekovi notranjosti, v njegovi duši, četudi idealna država v svetu morda nikdar ne bo obstajala.
Idealno državo moramo zgraditi znotraj nas ter pri tem demokratično prisluhniti in upoštevati vse notranje glasove in težnje, ki nas vodijo v kaos. Zato mora vsak postati politik v svojem lastnem mestu na način, da najboljše (razumski del duše) vlada nad njenim razburljivim (volja) in poželjivim (nagoni, strasti) delom. To je pot do pravičnosti in sreče.
Sklep
Temeljno vprašanje Platonove Države je vprašanje pravičnosti. Kaj je pravično?
Platon ugotovi, da je pravičnost v tem, da vsak del države opravlja sebi lastno nalogo: bodisi da gospoduje ali si pusti gospodovati. Delavci so pravični v tem, da delajo, vojaki v tem, da se vojskujejo in vladarji v tem, da vladajo.
Enako velja tudi za posameznika: pravičnost je dosežena, ko razumski del duše vlada, razburljivi in poželjivi del pa se mu pokorita, kot se v primeru konjske vprege konji pokoravajo kočijažu.
S tem je rešen tudi problem vrednosti pravičnosti. Pravičnost je po naravi zdravje, lepota, stanje blaginje države oziroma duše, medtem ko je nepravičnost (krivičnost) pregreha, grdost in bolezen države oziroma posameznikove duše. Zato je lahko srečna le tista država oziroma duša, ki je pravična.
Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].
