Mednarodni odnosi

Temeljna predpostavka človeškega življenja je sožitje med ljudmi. To velja tudi za ljudi različnih narodov, torej za mednarodne odnose.

Svet postaja vedno bolj povezan

Vezi med narodi gotovo niso tako zelo močne, kot so tiste, ki vežejo vsakega človeka z njegovim lastnim narodom, vendar pa so kljub temu nujne, saj dolgoročno noben narod sam po sebi ne more preživeti brez stikov z drugimi. Vedno obstajajo skupne potrebe in koristi. Bolj ko civilizacija napreduje, bolj se kaže, da lahko vsaka država svoje cilje dosega le v sodelovanju z ostalimi državami. Moderni tehnološki razvoj, predvsem na področju komunikacij in transporta, je skoraj odpravil razdalje. Z globalizacijo se je svet bistveno skrčil, kar je narode in države zbližalo in jih naravnost sili k vzajemnosti. Sreča ali nesreča enega naroda vpliva na vse.

Pogoji za mednarodno vzajemnost

Praviloma govorimo o mednarodnih odnosih in ravno to – namreč mednarodnost – je tudi prvi pristop k širšemu sožitju. V praksi se ti odnosi izvajajo preko državnih ustanov, preko države in bi se po tej logiki torej vsaj zadnjih petsto let morali imenovati meddržavni odnosi. Vendar se je prvotni naziv (mednarodni) tako utrdil, da ga danes vsi nemoteno uporabljamo, čeprav vedno mislimo na odnose med državami.

Če je enotna svetovna (vesoljna) država utopija, pa je za blaginjo človeštva bistveno, da se vse države med seboj povežejo z vezmi moralne, gospodarske in kulturne vzajemnosti. Za dobre mednarodne odnose je potrebno, da se države sporazumevajo na podlagi skupnih načel. Ta morajo biti spoštovana s strani vseh in za vse enako obvezna.

K osnovnim pravicam države na nivoju mednarodnega sodelovanja tako spadajo:

• pravica do obstoja države,
• pravica do neodvisnosti države,
• pravica do vzdrževanja mednarodnih zvez in zunanje trgovine,
• pravica do spoštovanja države.

V nadaljevanju si bomo pogledali vsako posebej.

Pravica do obstoja države

Pravico do obstoja ima vsaka država, ki je voljna in sposobna izpolnjevati naloge samostojne državne skupnosti v mednarodni skupnosti držav. Ta pravica je neodvisna od mednarodnega priznanja drugih držav . Slednje to pravico s svojim priznanjem samo zajamčijo.

Za ohranitev svojega državnega življenja ima država pravico, da od svojih državljanov zahteva tudi največje žrtve, kar vključuje pravico do samoobrambe, oborožitve in sklepanja obrambnih pogodb in zavezništev.

Pravico do obstoja morajo države uskladiti s pravicami narodnih manjšin, ki jih morajo države spoštovati. Če države pravic teh manjšin ne bi spoštovale in bi jih skušale nasilno jezikovno, kulturno ali kako drugače asimilirati, imajo tudi manjšine pravico do samoobrambe.

Pravica do neodvisnosti države

Ta pravica pomeni, da brez vmešavanja drugih vsaka država vlada s takimi političnimi, socialnimi in upravnimi zakoni, ki najbolj ustrezajo potrebam njenega prebivalstva. Politična neodvisnost je izraz suverenosti države, znak njenega dostojanstva ter ena njenih najbolj značilnih lastnosti.

Na tem temelji tudi načelo nevmešavanja. To pomeni, da se nobena tuja država na noben način ne sme vmešavati v notranje zadeve druge države, če ta ni storila ničesar, kar bi kršilo pravice drugih držav.

Nobena tuja država se ne sme vmešavati v notranje zadeve druge, če ta ni storila ničesar, kar bi kršilo pravice drugih držav.

Pravica do vzdrževanja mednarodnih zvez in zunanje trgovine

Vsaka država je upravičena, da živi v mirnih odnosih z drugimi državami. To se še posebej izraža v mednarodni trgovini in drugih izmenjavah gospodarske, kulturne, znanstvene ali katerekoli druge narave.

Pri trgovinskih izmenjavah, ki so vedno bile predmet nasprotovanj in velikokrat tudi vzrok vojn, je mednarodna skupnost našla marsikatero rešitev, vendar pri tem mnoga področja še vedno ostajajo nerešena.

Pravica do spoštovanja

Ta pravica temelji na predpostavki, da je država moralna tvorba, katere namen je dosegati tudi moralne cilje. Kaže se v priznanju njenih suverenih pravic in v ugledu, ki ga druge države namenijo državi in njenim predstavnikom.

Značilnosti mednarodnega okolja

Na tem mestu se bomo dotaknili predvsem treh značilnosti mednarodnega okolja:

• meddržavnih meje,
• mednarodnih avtoritet ter
• mednarodnih konfliktov.

Prehajanje državnih meja

Meje so v mednarodnih odnosih izrednega pomena, saj prav te določajo, kaj spada pod pristojnost ene države in kaj pod pristojnost njene sosede. Kar je znotraj nekih meja, spada pod zakonodajo ene države, kar je čez mejo, pa že spada pod zakonodajo druge.

Meje države istočasno ločujejo in tudi povezujejo. Vsako dogajanje na mejah vpliva na mednarodne odnose.

Prehod državne meje ni nujno materialnega oziroma konkretnega značaja. Lahko se zgodi nekaj, kar materialno ostaja znotraj ene države, učinki pa se kažejo in izražajo tudi zunaj nje. Na ta način se ustvarja mreža miselnih predstav, prijateljskih in sovražnih razpoloženj, odločitev, dogodkov in dejanj – na primer čezmejni dogovori, čezmejno trgovanje, povezave, zavezništva in skupni načrti.

Mednarodne avtoritete (oblasti)

Na mednarodnem področju načeloma ni nobene legitimne oblasti oz. avtoritete, kot jo poznamo na ravni posameznih držav. Tu velja neke vrste naravna anarhija, približno tako, kot na področju nekega ozemlja, preden se tam živeča ljudstva konstituirajo kot država. Takšna ljudstva si sama postavijo pozitiven pravni red, s tem pravila sožitja in si na tej podlagi izvolijo neko oblast, ki se ji potem tudi podredijo.

Na meddržavnem področju načeloma ni nobene legitimne oblasti oz. avtoritete, kot jo poznamo znotraj meja držav. Tu velja neke vrste naravna anarhija.

V mednarodni areni so države vse suverene, torej neodvisne druga od druge. Znotraj svojih meja je vsaka »svoja šefica« in ji nobena druga ne more narekovati ničesar. Bolj nazorno povedano, na mednarodnem področju ni neke izvršne oblasti: ni policije, ki bi delala red, in prav tako ni sodišča, ki bi legitimno označevalo prekrške in posledično kaznovalo prestopna dejanja posameznih držav.

Čeprav pa na mednarodnem področju ni načelno zavezujočega pravnega reda, vendarle obstaja mednarodno javno pravo. To se deli na mednarodno naravno pravo, ki ga narava mednarodnega sožitja sama narekuje in zahteva. Gre za moralne temelje mednarodnega prava.

Neprimerno bolj otipljivo od slednjega pa je mednarodno pozitivno pravo, ki je sestavljeno iz pravic in dolžnosti, h katerim se države svobodno obvežejo z mednarodnimi pogodbami ali običaji. V zadnjih desetletjih je nastalo toliko mednarodnih pogodb, da ima mednarodna skupnost v roki cel korpus pravil, po katerih naj bi uravnavala svoje obnašanje.

Ob teh pravilih striktno pravne narave pa obstajajo tudi neka vrsta »pravil igre«, ki so bolj sociološke narave, ki jih tudi države običajno upoštevajo. Tudi ta zagotavljajo mirno sožitje.

Mednarodni konflikti (razmerje: mir – vojna)

Utopično je pričakovati, da bi bilo sobivanje med državami vedno mirno. Iz te predpostavke pogosto izhaja pacifizem, ko nasprotuje uporabi sile ne glede na vzroke, zaradi katerih je uporabljena. Zaradi človeške ranjene narave so konflikti med posamezniki in posledično tudi med narodi na žalost precej pogosti.

Konflikti so realnost, ki jo moramo pri mednarodnih odnosih upoštevati, sicer je vse razumevanje življenja in sožitja med državami vsak dan na kocki. Računati je treba, da so bodo na neki točki pojavile napetosti, nesoglasja in konflikti. Na tak način se jim lahko pravočasno izognemo in jih rešujemo, preden pride do vojne. Slednja je namreč najhuje, kar lahko zadene neko posamezno državo.

Kako pa na pojem »mednarodno« in »meddržavno« vpliva globalizacija? Naj to vprašanje ostaja za razmislek.