Krščanska demokracija

Določene oblike krščanske demokracije srečujemo v katoliških, protestantskih in pravoslavnih okoljih, najmočneje pa se le-ta je uveljavila na področjih, na katerih se je tekom zgodovine nahajalo veliko katoličanov.

Krščanske demokrate je težko popredalčkati zgolj na levo ali desno stran v političnem prostoru, saj jih povezujejo namreč značilnosti obeh usmeritev. Ko gre za odnos do družbenih vprašanj, sodijo bolj na desno, ko gre za gospodarska vprašanja, pa so pogosto usmerjeni bolj na levo.

Krščanske demokrate je težko popredalčkati zgolj na levo ali desno politično usmeritev.

Od kdaj obstaja krščanska demokracija?

Na vprašanje, kdaj se je krščanska demokracija prvič pojavila, sicer ni lahko odgovoriti. Lažje kot to je ugotoviti, kje se je pojavila: na območjih, kjer je imela velik vpliv Katoliška cerkev, ki je sicer na demokracijo precej časa gledala postrani. Vzpon demokracije je namreč povezovala s francosko revolucijo, ki jo je povezovala z napadi na krščanstvo in z omejevanjem cerkvenih dejavnosti. Prav tako so takrat tudi mnogi katoličani so na podlagi svetopisemskih besedil menili, da je najprimernejša družbena ureditev za kristjane monarhija (»vlada enega samega«), pri kateri od Boga določenega monarha pri vladanju ne ovira nihče.

Cerkev je na demokracijo dolgo gledala postrani.

Šele sčasoma je Cerkev ugotovila, da ni dobro, če bi »sceno« v izvoljenih parlamentih, ki so pridobivali vedno več pristojnosti, povsem prepustili nasprotnikom cerkvenega vpliva, zlasti so bili to liberalci, v versko mešanih okoljih pa protestanti.

Izkazalo se je tudi, da je postopno povečevanje deleža ljudi, ki imajo volilno pravico, Cerkvi celo v prid, saj je bila večina prebivalstva na slednjo močno navezana.

Prve velike uspehe so politične skupine, ki bi jih lahko označile za prednice krščanskodemokratskih, dosegle tam, kjer so bili katoličani v manjšini, ali pa tam, kjer je bila liberalna proticerkvena ofenziva posebej izrazita.

Pravo prelomnico za uveljavitev krščanske demokracije je pri katoličanih prinesla okrožnica papeža Leona XIII. Rerum novarum (Nove reči) iz leta 1891. V njej je papež opozoril, da je Katoliška cerkev do takrat zanemarjala težave številčnega novega družbenega stanu – delavcev. Z njo je Leon XIII. postavil temelje za cerkveni odnos do delavskega razreda. Tudi sicer je okrožnica spodbudila še dodatno družbeno in politično delovanje katoličanov.

Pomembna prelomnica za uveljavitev krščanske demokracije je bila papežka okrožnica Leona XIII. z naslovom Rerum novarum (1891).

Čeprav so se katoliške politične stranke po okrožnici namnožile, je bil strah pred uporabo besede »demokracija« še vedno precejšen, zato so se te v glavnem imenovale katoliške, ljudske ali narodne, tudi med Slovenci, kjer je nastala Katoliška narodna stranka.

V drugih državah so katoliške stranke posegale po pojmu krščanski socializem ali krščansko-socialna stranka (recimo v Avstriji). O krščanski demokraciji se pogosteje govori po drugi svetovni vojni, saj je papež Pij XI. leta 1931 razglasil, da kristjan ne more biti sočasno socialist.

Vsebinski temelji krščanske demokracije

Krščanski demokrati so med različnimi političnimi gibanji običajno umeščeni nekje na sredino ter nekoliko bolj levo in desno od nje.

Ko gre za odnos do družbenih vprašanj, so praviloma zagovorniki ohranjanja načina življenja in vrednot, ki jih vidijo utemeljene v krščanskem nauku in ki so se v preteklosti izkazale za koristne. Veliko vlogo je vsaj do nedavnega igrala tudi tradicionalna podoba družine. V tem smislu jih v politični pahljači uvrščamo na desno oziroma med konservativce.

Ko gre za gospodarska vprašanja, je za krščansko demokracijo običajno značilno, da ne prepušča vsega svobodnemu trgu, marveč se zavzema za posredovanje države, ki naj bi uravnotežilo prevelike družbene razlike. Na podlagi cerkvenega nauka vztraja pri načelu zasebne lastnine.

Njene ključne poglede na družbo bi tako lahko povzeli s pojmi personalizem, solidarnost in subsidiarnost.

Katoliške in krščanskodemokratske stranke so večinoma nastajale z namenom, da bi branile družbeno vlogo Cerkve pred zahtevami liberalcev po ločitvi Cerkve od države. Zato so bile dolgo časa močno povezane z lokalnimi cerkvami. Duhovniki so v njih imeli pomembno vlogo kot voditelji, kandidati na volitvah ali poglavitni nabiralci glasov, škofje pa so v pastirskih pismih pozivali, naj verniki in vernice volijo te stranke.

Nekje po letu 1970 se je to temeljito spremenilo. S krepitvijo sekularizacije (postopnim obratom družbe in njenih institucij stran od verskih vrednot) se je povezanost med krščansko demokracijo in cerkvenimi organizacijami močno zmanjšala. Po eni strani so začeli kristjani množično voliti tudi druge stranke, po drugi strani pa si je krščanska demokracija prizadevala za nove volivce med ljudmi, ki so morda zgolj bežno povezani s krščanskim izročilom.

Po letu 1970 se je povezanost med krščansko demokracijo in cerkvenimi organizacijami močno zmanjšala.

Krščanska demokracija v Evropi in po svetu

V Evropi sodijo krščanskodemokratske politične stranke med glavne konservativne skupine, medtem ko so njihove »kolegice« v Latinski Ameriki velikokrat blizu socialdemokratom ali pa so pozicionirane celo še bolj levo.

Ta napetost nekako izvira že iz evangeljskih prikazov Jezusa Kristusa. Slednji je tako bogata in vsestranska osebnost, da so ga nekateri razumeli v prvi vrsti kot neizprosnega sodnika in učitelja resnice, drugi pa kot nekakšnega hipija, celo revolucionarja.

Lik Jezusa si nekateri predstavljajo kot levičarja, drugi pa kot desničarja.

Krščanske cerkve so v Evropi sčasoma pristale v vlogi »stebrov družbe«, kar v praksi pomeni, da so si bolj prizadevale za ohranjanje obstoječega kot za vzpostavljanje novega. Zato so tudi politične stranke, ki so si nadele pridevnik krščanski, nekako bolj zajadrale v konservativno smer.

Tu je potrebno sicer poudariti, da so katoličani potrebo po posebnih strankah čutili v veliko večji meri kot protestanti, v pravoslavnih deželah pa krščanskodemokratskih strank praktično ni, kjer pa so, gre bolj za uvoz zamisli iz katoliških in protestantskih okolij. Še najboljši približek krščanskodemokratske stranke v pravoslavnem svetu je vodilna grška stranka Nova demokracija.

V nadaljevanju bomo predstavili nekaj primerov pomembnih krščanskodemokratskih strank iz različnih dežel.

Nemčija

Verjetno najvplivnejša krščanskodemokratska stranka je nemška CDU/CSU. Njen nastanek je bil poseben uspeh, saj je združila katoličane in protestante. Ti se prej v politiki pogosto niso gledali prijazno, tudi zato, ker so imeli protestanti s severa občutek, da so katoličani z juga nekakšni barbari, ki brez premisleka sledijo napotkom rimskega škofa.

Avstrija

Močna krščanskodemokratska stranka je tudi Avstrijska ljudska stranka. Pred vojno se je imenovala Stranka krščanskih socialcev, v zadnjih letih pa je dosegla nepričakovan vzpon pod vodstvom trenutno politično »upokojenega« Sebastiana Kurza.

Italija

Izjemno vplivna je bila italijanska krščanska demokracija, saj skoraj pol stoletja veljala za največjo stranka na Apeninskem polotoku. Zaradi različnih afer se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja razpadla. Danes so nekdanji krščanski demokrati razporejeni po skoraj celotnem spektru, pretežno pa na levi in desni sredini.

Drugod po Evropi in po svetu

V Skandinaviji so bili krščanski demokrati zgodovinsko najmočnejši na Norveškem, in sicer je še v 21. stoletju iz njihovih vrst prišel ministrski predsednik.

V Latinski Ameriki je iz njihovih vrst kar nekaj predsednikov, med drugim v Čilu, Gvatemali, Salvadorju in Paragvaju. V latinskoameriškem okviru, kjer so krščanski demokrati praviloma bolj levi kot v Evropi, je posebnost mehiška Stranka nacionalne akcije, ki je po sedmih desetletjih opozicije leta 2000 premagala prej dolgo časa vladajočo močno protikatoliško Stranko institucionalne revolucije.

Zanimivo je, da prava krščanskodemokratska stranka v srednji in vzhodni Evropi po zlomu komunizma nikjer ni dobila vodilne vloge. Nekako še najbližji temu so bili ravno slovenski krščanski demokrati in njihovi kolegi na Slovaškem.

Krščanska demokracija v Sloveniji

Na Slovenskem ima krščanska demokracija bogato izročilo. Njene korenine segajo h Katoliški narodni stranki na Kranjskem, ki je bila ustanovljena že leta 1892. Iz nje je vzklila Slovenska ljudska stranka, verjetno edina prava ljudska stranka v slovenski zgodovini. Ta je bila na vseh vsaj približno demokratičnih volitvah v slovenskih deželah daleč najmočnejša.

Po precejšnjem padcu njene priljubljenosti po prvi svetovni vojni je v dvajsetih letih 20. stoletja še vedno dobila okoli šestdeset odstotkov glasov. Ob uvedbi kraljeve osebne diktature v Kraljevini Jugoslaviji je bila uradno razpuščena, a je še naprej delovala podtalno.

Njen najvidnejši voditelj, Anton Korošec, je bil predsednik vlade skupne južnoslovanske države in v zadnjih letih svojega življenja eden izmed najvidnejših jugoslovanskih politikov.

Po desetletjih komunizma so izročilo krščanske demokracije nadaljevali predvsem Slovenski krščanski demokrati, ki so z Lojzetom Peterletom dali tudi osamosvojitvenega predsednika vlade. Tej stranki se je leta 1992 iz izseljenstva pridružila zgodovinska Slovenska ljudska stranka.

Precej krščanskodemokratskih elementov je bilo najti tudi v Slovenski kmečki zvezi, ki je po spletu okoliščin prevzela zgodovinsko ime Slovenska ljudska stranka.

Zaključek

Krščansko demokracijo lahko v Evropi označimo za eno najvplivnejših političnih usmeritev, saj ji je po drugi svetovni vojni njeno povezovanje konservativnih pogledov na družbena vprašanja in odprtost za večjo vlogo države v gospodarstvu zagotavljalo veliko besede pri oblikovanju družbe v zahodni Evropi.

Zmanjševanje pomena krščanstva v družbi jo je postavljalo pred vedno večje izzive. Dandanes je v srednji in vzhodni Evropi manj močna kot je bila v letih po 2. svetovni vojni, njena »zlata doba« pri nas pa je bila v prvi polovici 20. stoletja.