Kaj je pravni postopek?
Lahko bi rekli, da postopkovni predpisi določajo »pravila igre.« Določajo namreč:
- kdo so udeleženci določenega postopka,
- kateri organ bo odločal o zadevi in
- katera dejanja sme ali mora organ ali kateri od udeležencev napraviti, da bi se na koncu dosegla pravilna odločitev.
Kdo so udeleženci v postopku in kateri organ odloča o zadevi?
Miha je Lučki prodal avtomobil. Po enem mesecu uporabe je Lučka opazila, da v avtomobil ob močnem deževju pušča voda. Ker Miha ni želel prostovoljno odpraviti napake na avtomobilu, je Lučka zoper njega vložila tožbo pred sodiščem. V tem primeru sta: Miha in Lučka udeleženca v pravdnem postopku, organ, ki o zadevi odloča, pa je sodišče.
Poznamo več različnih postopkov, saj obstaja mnogo različnih pravic in obveznosti, o katerih je potrebno pravilno in pravično odločiti. Vendar pa ni vse tako nepregledno, kot zveni. Večino postopkov namreč lahko uvrstimo v eno od treh vrst, pri čemer so vsaki vrsti skupna temeljna pravila, imenovana tudi načela postopka.
Glede na naravo pravic, obveznosti in pravnih razmerij, o katerih se odloča, tako ločimo med civilnimi, kazenskimi in upravnimi postopki. Poglejmo si vsakega od treh postopkov posebej.
Ločimo med civilnimi, kazenskimi in upravnimi postopki.
Kazenski postopek
V človeških skupnostih od vselej obstajajo nekakšna pravila za življenje v njih ter kazni za tiste, ki jih kršijo. Sprva je veljal le zakon najmočnejšega, kar pomeni, da se je tisti, ki je bil v sporu oškodovan (oziroma njegova skupnost), maščeval osebi, za katero je mislil, da je kršila pravila. Pogosto so se maščevali ne le posamezniku, ampak celotni skupnosti, ki ji je kršitelj pripadal.
Postopoma so se oblikovala pravila, ki so omejila takšno nesorazmerno maščevalno kaznovanje. Eno izmed kronološko gledano prvih je pravilo »oko za oko, zob za zob«.
Danes pa smo še bolj zahtevni. Uvedli smo pravila, ki na prvem mestu zagotavljajo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, hkrati pa služijo temu, da se zoper storilca kaznivega dejanja izvede zakonit postopek (preiskave, pridobivanja dokazov, sojenja itd.) ter da se mu izreče kazen ob pogojih, ki jih določa zakon. Ta pravila imenujemo kazenski postopek.
Samo država (in ne verski voditelji, vaške skupnosti ali oborožene skupine) sme določiti, katera dejanja so tako škodljiva za družbo, da jih je potrebno kazensko preganjati. Takim dejanjem pravimo kazniva dejanja, določena pa so samo v Kazenskem zakoniku.
Samo država sme določiti, katera dejanja so tako škodljiva, da jih je potrebno kazensko preganjati.
Prav tako je država edina, ki sme voditi kazenski pregon, izreči obsodbo ter odmeriti sankcijo za storjeno kaznivo dejanje. Pri tem mora ravnati po pravilih, ki so določena v Zakonu o kazenskem postopku.
Kazniva dejanja so zbrana v Kazenskem zakoniku, pravila, kako se takšna dejanja obravnava, pa v Zakonu o kazenskem postopku.
Kazenski postopek se vodi zato, da bi se ugotovilo ali je neka določena oseba storila določeno kaznivo dejanje oziroma da se prepreči, da bi bila za kaznivo dejanje obsojena nedolžna oseba.
Udeleženci in organi v kazenskem postopku
Osebi, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja, rečemo osumljenec, obdolženec ali obtoženec, odvisno od tega, v kateri fazi je postopek. Odvetniku, ki osumljenca oziroma obdolženca zastopa, rečemo zagovornik. Osebi, ki je bila s kaznivim dejanjem oškodovana, rečemo oškodovanec, njenemu odvetniku pa pooblaščenec.
Organi, ki v kazenskem postopku opravljajo določene funkcije, so policija, državni tožilec in sodišče.
Policija je pristojna za opravljanje preiskovalnih dejanj, pri tem pa jo usmerja in vodi državni tožilec. Za izvajanje nekaterih bolj invazivnih dejanj, kot so prikriti preiskovalni ukrepi (na primer prisluškovanje), pa mora državni tožilec najprej dobiti tudi dovoljenje sodišča.
Organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku so policija, državni tožilec in sodišče.
Če državni tožilec meni, da je zbral dovolj dokazov, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje, vloži obtožnico. Gre za dokument, v katerem je navedeno, kdo je obdolženec, katero kaznivo dejanje naj bi ta storil in na kakšen način.
Sodišče vodi kazenski postopek in pri tem skrbi, da se spoštujejo vsa pravila. Odloča o tem, kateri dokazi so potrebni, jih preučuje ter na koncu sprejme odločitev o tem, ali je obtožnica utemeljena ali ne. Če je oseba obsojena za kaznivo dejanje, se zanjo uporablja izraz »obsojenec«.
Če menimo, da je neka oseba storila dejanje, ki je v Kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje, jo lahko prijavimo policiji oziroma državnemu tožilcu, ki bosta nato prevzela preiskovanje ter pregon kaznivega dejanja, razen v nekaterih, zakonsko določenih primerih.
Policija in državni tožilci se lahko tudi na drugačne načine seznanijo s sumom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Na primer: policaj lahko sam opazi, da nekdo vlamlja v hišo ali da preprodaja ukradene stvari.
Tudi v takem primeru morata policija in državno tožilstvo storiti vse potrebno, da se odkrije storilec kaznivega dejanja ter da se zoper njega izpelje zakoniti kazenski postopek.
Načela kazenskega postopka
Da bi se kar najbolje ugotovilo, kaj se je zares zgodilo in kdo je storil kaznivo dejanje, ter da bi se preprečilo obsodbe nedolžnih, so se izoblikovala temeljna načela kazenskega postopka. Gre za temeljna pravila, ki jih morajo upoštevati vsi organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku.
Primeri načel kazenskega postopka so tako:
- Načelo oficialnosti. To pomeni, da kazenski postopek začne in vodi državni organ (državni tožilec) in ne morda oškodovanec, razen v primerih, ko tako določa zakon.
- Načelo kontradiktornosti. To pomeni da ima vsaka stranka pravico, da poda izjavo o vseh dejstvih in o dejanjih nasprotne stranke, preden sodišče izda odločbo.
- Načelo materialne resnice. To pomeni, da morajo vsi sodelujoči organi po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe. To pomeni, da mora tudi državni tožilec upoštevati dejstva, ki so v korist obdolženca, in ne samo tista, ki ga bremenijo.
- Preiskovalno načelo. To pomeni, da mora sodišče samo, brez predloga udeležencev postopka, pridobiti in preučiti vsa dokazna sredstva ter se dokopati do vseh informacij, ki so pravno pomembne za odločitev.
- Domneva nedolžnosti: To pomeni, da vsaka oseba, dokler ni pravnomočno obsojena, velja za nedolžno. To pravilo je še zlasti pomembno, saj pomeni, da mora država sodišče prepričati o krivdi posameznika in ne obratno, kar bi pomenilo da osumljenec velja za krivega in da se mora sam razbremeniti, sicer bo veljalo, da je kriv, tudi če država nima nobenega resničnega dokaza.
- Načelo prepovedi ponovnega sojenja. To pomeni, da v zvezi z istim kaznivim dejanjem ni dopustno ponovno začeti kazenskega postopka zoper osebo, ki je že bila pravnomočno obsojena, oproščena ali pa je bila glede tega kaznivega dejanja obtožnica zavrnjena.
Za kazenski postopek je še posebej značilno to, da na eni strani nastopa državni aparat z vsemi svojimi sredstvi, na drugi strani pa zgolj posameznik, ki je osumljen storitve kaznivega dejanja. Zaradi očitne premoči državnega aparata nad posameznikom, rečemo, da gre za razmerje podrejenosti.
Civilni postopek
Civilni postopek je postopek, v katerem sodišče odloča o pravicah, obveznostih ali pravnem razmerju med dvema ali več udeleženci. Za razliko od kazenskega postopka v njem ne nastopa država proti posamezniku, pač pa so vsi udeleženci v postopku civilni subjekti.
Pravice oziroma obveznosti, o katerih odločajo sodišča v civilnih postopkih, so urejene v številnih predpisih.
Še dva primera takšne vrsta zakona sta Družinski zakonik, ki ureja razmerja med zakoncema oziroma partnerjema, ter med starši in otroki, ter Stvarnopravni zakonik, ki ureja vprašanja lastninske pravice, sosedsko pravo, itd.
Civilni postopek je postopek, v katerem sodišče odloča o pravicah, obveznostih oziroma pravnem razmerju med dvema ali več zasebnimi udeleženci. Tudi država je lahko udeleženka postopka, vendar v takem primeru ne nastopa kot nosilka oblasti, pač pa kot vsak drugi gospodarski subjekt.
Obstaja več podvrst civilnih postopkov (pravdni, nepravdni, izvršilni, zemljiškoknjižni in mnogi drugi postopki), ki se med seboj sicer razlikujejo po nekaterih temeljnih načelih. Ogledal pa si bomo dva temeljna civilna postopka, in sicer pravdni in nepravdni postopek.
Pravdni postopek
Pravdni postopek je postopek, v katerem med udeleženci obstaja spor glede neke pravice ali obveznosti oziroma glede dejstev, ki so pomembna za odločanje o pravici ali obveznosti. Urejen je v Zakonu o pravdnem postopku.
Anja s svojim avtom zbije kolesarja Borisa, ki mu v posledici dogodka nastane škoda, telesna poškodba in zvito kolo. Če voznica Anja meni, da ni bila odgovorna in ne želi povrniti škode, lahko Boris vloži zoper njo tožbo, z namenom, da bi ji sodišče naložilo plačilo določene odškodnine.
Drug primer, o katerem bi odločalo sodišče v pravdnem postopku, pa je spor o tem, ali neko premoženje sodi v zapuščino ali ne. Cecilija in Denis sta brat in sestra, ki po pokojni materi dedujeta vozilo. Cecilija meni, da je vozilo kupila pokojna mati in je zato del zapuščine, oseba Denis pa trdi, da je vozilo že pred tem odkupil od matere in da zato ni del zapuščine.
Osebi, ki vloži tožbo, rečemo tožeča stranka ali na kratko »tožnik/tožnica«, osebi, zoper katero je tožba vložena, pa rečemo tožena stranka ali na kratko »toženec/toženka«.
Nepravdni postopek
Nepravdni postopek je postopek, v katerem je za ugotovitev, nastanek ali spremembo neke pravice ali obveznosti sicer potrebna sodna odločba, vendar pa med strankama postopka ni spora o neki pravici, obveznosti ali pravno pomembnem dejstvu. V nepravdnem postopku gre za urejanje osebnih, družinskih, premoženjskih in nekaterih drugih razmerij.
Nepravdni postopek je urejen v Zakonu o nepravdnem postopku.
Udeleženec postopka, ki vloži predlog za začetek postopka, se imenuje predlagatelj, udeleženec, zoper katerega se vodi postopek, pa se imenuje nasprotni udeleženec.
Janez, Bine in Andraž so solastniki nepremičnine. Janez in Bine želita solastnino razdeliti, Andraž pa se z delitvijo ne strinja. Janez in Bine lahko na sodišče naslovita zahtevo, da razdeli solastnino. Če med vsemi tremi solastniki ni sporno, da so solastniki in kakšen delež ima vsak od njih, bo sodišče solastnino razdelilo po pravilih nepravdnega postopka.
Drug primer nepravdnega postopka je postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Gre za primere, ko odrasle osebe zaradi starosti ali bolezni niso več zmožne oblikovati ali izražati ustreznih odločitev in je zaradi tega njihova dobrobit v nevarnosti.
Načela civilnega (pravdnega in nepravdnega) postopka
Ker sodišča v civilnih postopkih urejajo bistveno drugačna razmerja in z bistveno drugačnim namenom, kot to velja za kazenske postopke, so se v civilnem postopku izoblikovala tudi drugačna temeljna načela, kot v kazenskem postopku.
Načela v civilnem postopku so pomembno drugačna od načel v kazenskem postopku.
Pravdni postopek se vselej začne z dejanjem tožeče stranke: z vložitvijo tožbe. Sodišče ne more samo začeti pravdnega postopka. Prav tako je sodišče vezano na zahtevke strank in ne sme prisoditi nekaj več ali nekaj drugega, kot tožeča stranka zahteva, tudi če meni, da bi bilo tako pravično. Temu načelu pravimo načelo dispozitivnosti in je nasprotno načelu oficialnosti, ki pomeni, da se postopek začne po uradni dolžnosti in ga vodi pristojen organ.
V nepravdnem postopku sta uveljavljeni obe načeli (dispozitivnosti in oficialnosti), saj mora v primerih, za katere tako določajo zakoni, sodišče samo začeti in voditi postopek. To je na primer že prej omenjena postavitev odrasle osebe pod skrbništvo.
V pravdnem postopku za razliko od kazenskega postopka tudi ni uveljavljeno preiskovalno načelo, pač pa je uveljavljeno razpravno načelo. Sodišče (razen v zvezi z nekaterimi izjemami) ne sme samo preiskovati in tudi ne sme upoštevati dejstev ali dokazov, ki jih stranki nista podali, tudi če se je sodnik morda seznanil z njimi. Pravdni postopek se namreč za razliko od kazenskega postopka vodi izključno v korist strank, ki so zato same dolžne in upravičene voditi postopek ter poskrbeti za svoje pravice.
V nepravdnem postopku je kot pravilo prav tako uveljavljeno razpravno načelo, preiskovalno načelo pa velja v postopkih, ki se lahko začnejo po uradni dolžnosti, ali če gre za varstvo pravic otrok in oseb, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese. V takem primeru sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja tudi dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali.
V pravdnem postopku je načelo materialne resnice omejeno, saj sodišče lahko ugotavlja samo tista dejstva, ki jih je zatrjevala vsaj ena od strank, ter le-te ugotavlja samo v zvezi z dokazi, ki so jih stranke predlagale. Enako velja (razen v določenih primerih) tudi za nepravdni postopek.
Vsem pravnim postopkom, ne samo civilnim, pa je skupno načelo kontradiktornosti, ki izhaja iz ustavne pravice do izjave ter načelo prepovedi ponovnega sojenja v pravnomočno razsojenih zadevah.
Upravni postopek
Vsakdo je že bil udeleženec v takem ali drugačnem upravnem postopku.
Vsi smo morali kdaj pridobiti osebni dokument, ki nam ga po pravilih upravnega postopka izda upravna enota. Prav tako se po pravilih upravnega postopka dodeli državna štipendija, izda gradbeno dovoljenje, spremeni naslov za stalno ali začasno prebivališče in podobno.
Splošna pravila upravnega postopka so urejena v Zakonu o splošnem upravnem postopku.
Udeleženci in organi v upravnem postopku
Udeleženci v upravnem postopku se imenujejo stranke postopka.
Organi, ki postopek vodijo in v njem odločajo, so zelo raznoliki. To so lahko na primer Upravna enota, Finančni urad Republike Slovenije, Center za socialno delo, Zavod za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in drugi.
Načela upravnega postopka
Upravni postopek se lahko začne po uradni dolžnosti ali pa na predlog strank, zato sta lahko uveljavljeni tako načelo oficialnosti kot načelo dispozitivnosti.
Načelo oficialnosti: Inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti pristojni inšpektorat.
Načelo dispozitivnosti: Postopek za dodelitev državne štipendije se začne na podlagi vloge, ki jo odda prosilec.
V upravnem postopku je uveljavljeno načelo materialne resnice, prav tako je uveljavljeno preiskovalno načelo. Prav tako tudi v upravnemu postopku veljajo načelo kontradiktornosti ter prepoved ponovnega sojenja v pravnomočno razsojeni stvari.
Sklep
V razvitih družbah so se oblikovala različna pravila – postopki, ki omogočajo, da dosežemo pravične in pravilne odločitve o naših pravicah, dolžnostih oziroma medsebojnih razmerjih. Glede na naravo pravic, obveznosti in pravnih razmerij ločimo med civilnimi, kazenskimi in upravnimi postopki. Vsi trije so pomembni, da družba dobro in urejeno funkcionira.
Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].
