Nevarnost za demokracijo in hkrati njen neizbežni del?

Populizem

Izrazi, kot so »populisti«, »populističen« ali »populizem«, so pogosto del vsakodnevnih novic, največkrat v negativnem kontekstu. Populizem je sicer strokoven izraz, ki izhaja iz področja družboslovja in politologije, a se v javnosti tako pogosto pojavlja, da si zasluži vsaj nekaj naše pozornosti. Kaj je populizem, kdo so populisti in ali je populizem lahko res samo nekaj slabega?

Preveri svoje znanje

475

Preveri svoje znanje o populizmu!

Če pravilno odgovoriš na vsaj 5 vprašanj, lahko ob zaključku lahko prejmeš potrdilo.

1 / 7

1. Kaj pomeni populizem in koga označujemo za populista?

2 / 7

2. Zakaj je demokracija posebej podvržena nevarnosti populizma?

3 / 7

3. V kakšnem odnosu sta populizem in elite?

4 / 7

4. Za kaj si prizadeva »desni« populizem?

5 / 7

5. Za kaj si prizadeva »levi« populizem?

6 / 7

6. Skupna značilnost tako »levega« kot »desnega« populizma je:

7 / 7

7. Odnos med populizmom in demokracijo bi lahko opisali kot:

Ti je šlo dobro?

Vpiši svoj e-naslov, na katerega boš prejel/-a potrdilo o opravljenem kvizu. Prejmeš ga, če si pravilno odgovoril/-a na vsaj 5 vprašanj.

Ne potrebuješ potrdila?

Preskoči vnašanje podatkov in klikni na Poglej rezultat!

Bodi na tekočem, ko izide nov kviz, lekcija ali video. Z novic se je mogoče kadar koli odjaviti.
0%

Populizem je po SSKJ-ju »politika, ki skuša ugajati čim širšim družbenim slojem, navadno z dajanjem všečnih obljub in trditev«.

Demokracija že od svojih prvih poskusov v stari Grčiji velja za zelo občutljivo politično ureditev. Že starogrški filozof Platon, ki je veliko razmišljal tudi o politiki, je v času prvih poskusov z demokracijo opažal njene pasti.

Poudarjal je, da nekaterim politikom ni nič mar za resnico, pač pa želijo zgolj zmagati v debati, četudi z zvijačnim poenostavljanjem, in tako dobiti na svojo stran množice. Takšne politike je imenoval sofisti.

Danes ni nič drugače. Demokratične družbe, kakršna je tudi naša, so vselej podvržene nevarnosti, da voditelji, ki jim je bolj kot za dobro vodenje družbe mar za pridobitev vpliva in moči, ljudi prepričajo s preveč poenostavljenimi pogledi na družbo in procese v njej; s pogledi, ki določene družbene skupine preprosto spregledajo. Zato lahko rešitve za družbene probleme ponudijo takorekoč na pladnju.

Demokratične družbe so hitro podvržene preveč poenostavljenim pogledom na družbo in posledično tudi enostavnim rešitvam.

Takšnim politikom bi lahko z besedo grškega izvora rekli demagogi (grško »demagogs« – svetovalec vladajočega ljudstva), v podobnem smislu pa se danes pogosto uporablja tudi izraz populisti. A tako kot družbenih problemov običajno ne rešimo z enim mahom roke, tudi vprašanja o populizmu ne bomo tako zlahka odpravili.

»Dobro ljudstvo« in »slabe elite«

Sodobni politologi kot populistično politiko opredeljujejo tisto, ki poudarja idejo »ljudstva« (latinsko »populus«) in ga postavlja kot nasprotni pol elitam. Lahko bi torej rekli, da je populistična politika tista, ki »ljudstvo« predstavlja kot dobro družbeno silo in kot nasprotje pokvarjenim in v odnosu do ljudstva odtujenim elitam.

Populistična politika je tista, ki »ljudstvo« predstavlja kot dobro družbeno silo in kot nasprotje pokvarjenim elitam.

Populistično besedišče pogosto govori o elitah kot o strukturah, ki jih sestavljajo vplivni in močni posamezniki in mreže iz sfere politike, gospodarstva, kulture in iz medijskega prostora. Ta establišment vidi kot razmeroma povezan sistem, ki deluje na javnosti prikrit način, s tem pa ostaja prikrit tudi njegov vpliv na politično in družbeno dogajanje.

Za populistično politiko je tudi značilno, da elito oziroma establišment obtožuje, da ne deluje v interesu ljudstva, ampak da poleg tega, da deluje v svojem lastnem interesu, deluje tudi v imenu domnevno neupravičenih deležnikov – denimo velikih gospodarskih združb, tujih držav, priseljencev in drugih.

Populizem je lahko tako »levi« kot »desni« – če s tema izrazoma poimenujemo politično delitev glede na odnos do vloge tradicije ter vloge države pri prerazporejanju dobrin. Hkrati je tudi pojav, ki pomembnem smislu briše razlike med »levimi« in »desnimi«.

Populizem je lahko tako »levi« kot »desni«, vendar pa hkrati briše razlikovanja na »levo« in desno« v pomembnem smislu.

Ker se populizem v zadnjih desetletjih v Evropi povezuje predvsem s krepitvijo skrajno desnih političnih gibanj, bo za bralca najbrž zanimivo, da je izraz populizem v sodobno politiko in politologijo vstopil kot oznaka za levo gibanje.

Pridevnik »populističen« se je namreč začel uporabljati v ZDA, in sicer v poznem 19. stoletju za opis načel in delovanja tamkajšnje Ljudske stranke, ki si je prizadevala za izboljšanje položaja kmetov in delavcev in je kritizirala sistem, ki je priviligiral mestna središča, kot sta že tedaj bila Washington in New York.

Desni populizem

Na politični desnici oznako populistov danes običajno pripisujejo politikam, ki naj bi bile utemeljene na zadržanosti do vseh družbenih skupin, ki niso del »ljudstva« oziroma »naroda«. Zato ga pogosto povezujemo z nacionalizmom (vendar pa ne gre za sopomenki).

Skupine, do katerih naj bi populisti gojili in razpihovali predsodke, naj ne bi bile del ljudstva bodisi zaradi izvora, zaradi izbranega življenjskega sloga, verskega prepričanja ali česa drugega. Tako so kot populistične označene politike, ki svarijo pred prihodom tujcev (»Migranti, stop!«), pred pripadniki druge vere (»Preprečiti je potrebno širitev islama v Sloveniji!«) ali pred širjenjem prepričanj, ki tradicionalno niso sprejeta kot nekaj normalnega (»Stop LGBT+ propagandi!«).

Populisti na desnici se zato običajno sklicujejo na to, da je tudi prebivalstvo z bolj tradicionalnimi pogledi upravičeno do svojih stališč in do politične zastopanosti. Kot elite običajno izpostavljajo vplivne mnenjske voditelje ter politično, kulturno in ekonomsko vplivne posameznike iz mestnih središč in iz tujih metropol, ki naj bi imeli neupravičeno velik vpliv na oblikovanje javnega mnenja in s tem na politiko dane politične skupnosti.

Donald Trump je kot predsednik ZDA začel s projektom gradnje zidu na meji z Mehiko, saj naj bi ilegalno priseljevanje predstavljalo pomemben družbeni problem, postavitev zidu pa naj bi predstavljala njegovo najbolj učinkovito rešitev.

Poleg tega je času povečanega tveganja za terorizem prepovedal vstop v državo državljanom iz pretežno islamskih držav, niti se ni ob začetku pandemije obotavljal s poimenovanjem koronavirusa kot »kitajski virus«.

Na ta način je poudarjal pomen in vrednost ameriškega »populusa« oziroma naroda, kar je pokazal tudi s svojim sloganom »Napravimo Ameriko spet veliko!« (Make America Great Again!).

V svoji politični retoriki je poudarjal malega človeka, še posebej fizičnega delavca, s katerim se je skušal poistovetiti tudi z značilnim nošenjem kape s ščitkom. Ni se oziral na ustaljen politični bonton, ki ga je razlagal kot del načina delovanja »skorumpiranih političnih elit«. Vsi ti primeri ga opisujejo kot populističnega voditelja.

Populizem na levem polu

Na levem političnem polu se populizem običajno kaže predvsem v poenostavljenem in všečnem slikanju podjetnikov in gospodarskega sektorja kot izkoriščevalcev, ki jih je treba kolikor je mogoče obdavčiti in tako zagotoviti materialno dobrobit najširšim slojem prebivalstva. Kot elite zato običajno predstavljajo predvsem ekonomske elite, pogosto pa tudi vse nadpovprečno premožne sodržavljane, ki naj bi k skupni blaginji vseh državljanov prispevali premalo.

A tudi med populisti z gospodarsko levičarskimi politikami najdemo strašenje ne zgolj pred ekonomskimi elitami, pač pa tudi pred etničnimi, spolnimi in drugimi manjšinami.

Venezuelski politik Hugo Chavez (1954–2013) je bil v času od 1999 do 2013 predsednik države.

Poznan je bil po slikovito preprostem življenjskem slogu (vozil se je v preprostem avtomobilu) ter dostopnosti do državljanov.

Odmevni so njegovi poskusi uveljavljanja socialistične politike in podržavljanja gospodarskih družb z namenom znižati stopnjo revščine, dvigniti raven pismenosti in povečati dostopnost do zdravstvenega sistema. To mu je za krajši čas tudi uspelo.

Dvoumna narava všečnih populističnih obljub (»Če bomo ekonomijo iz rok gospodarske elite kot ljudstvo vzeli v svoje roke, bomo vsi na boljšem!«) je svojo drugo plat pokazala po njegovi smrti, ko je gospodarsko šibko Venezuelo prizadela huda revščina in ko so izbruhnili množični protesti.

Populizem onkraj delitev

Populizem se kot politični slog izmika enoznačnim opredelitvam na levega in desnega. Nenazadnje je tako tudi zato, ker se prek svojega poudarjanja vrednosti in želja najširših ljudskih množic običajno predstavlja kot politično združevalna sila, saj verjame v razmeroma enotno voljo ljudstva glede temeljnih političnih vprašanj.

Tako za levi kot za desni populizem je značilna tudi sumničavost do vplivov iz tujine; do vplivov, ki so izven nadzora dane politične skupnosti. Za levi populizem so ti predvsem ekonomski, za desnega pa predvsem kulturni.

Populizem verjame v razmeroma enotno voljo ljudstva glede temeljnih političnih vprašanj.

Za populizem je značilno sklicevanje na »zdravo kmečko pamet«, »malega človeka« ter na preproste rešitve, na drugi strani pa sumničavost do intelektualistične govorice, značilne za družbene elite.

Govor o populizmu kot zapostavljanje »ljudskega«

Ljudje se hitro zatečemo h karseda preprosti razlagi nekega problema. Širše množice zato nekatere preprostejše razlage razumejo lažje kot druge, bolj kompleksne. Sposobnost politika, ki jih zna na ta način nagovoriti, zato ni vedno slaba.

V zvezi z govorom o populizmu zato papež Frančišek v okrožnici Vsi smo bratje opozarja, da je lahko poenostavljeno označevanje političnih sil kot bodisi populističnih bodisi nepopulističnih, škodljivo. Pretirano izogibanje populizmu lahko namreč pripelje tudi do tega, da prezremo »ljudstvo« kot pomembno in vredno upoštevanja.

Pogosta raba besede »populizem« v slabšalnem smislu lahko tako privede do omalovaževanja »ljudstva« ter »ljudskega«. Na tak način lahko obvelja pogled, da je to, kar je ljudsko in tradicionalno nujno tudi že slabo: denimo določeni zadržki do novodobnih življenjskih slogov. Če pa smo izraze, kot so »ljudsko« in »ljudstvo«, naposled prisiljeni izpustiti iz politične razprave, smo se v naši razpravi odpovedali »temeljnemu vidiku družbene stvarnosti«, še zapiše vodja rimskokatoliške cerkve (Papež Frančišek, Vsi smo bratje, 157).

Populizem kot nevarnost ali kot upravičena drža?

Populisti pogosto trdijo, da šele s sklicevanjem na ljudstvo demokracija kot »vladavina ljudstva« dobi svoj pomen. V tem duhu je slovenski sociolog Samo Burja o strahu pred populizmi dejal, da je to v resnici »strah, da utegne priti do spontanih izbruhov demokratičnosti«.

Po drugi strani pa lahko populistični slog predstavlja resno nevarnost za demokratični proces, kadar politični predstavniki preračunljivo razpihujejo strahove ljudi (denimo: »Migrantov se je treba bati!«) ali pa zavajajoče preprosto predstavljajo kompleksnejše družbene procese in denimo spodbujajo zavist (»Obdavčimo premožnejše in vsi bomo na boljšem!«) z namenom, da bi njihova politična opcija pridobila javno podporo.

Zaradi tega se oznaka populizem mnogokrat uporablja kot politična zmerljivka (zato tudi beseda »popul-izem«, torej končnica, ki se uporablja za slabšalno označevanje političnih ideologij).

Oznaka populizem se pogosto uporablja kot politična zmerljivka.

Nekateri predstavniki slovenske politične desnice omenjeno oznako zaradi tega, ker naj bi poudarjala upravičenost ljudskih, tradicionalnih prepričanj ter izročila, uporabljajo kot vrednotno pozitivno oznako. Tako na primer slovenski politik, Franc Kangler, samega sebe opredeljuje kot populista.

Istočasno pa nekateri iz vrst politične levici populizem vidijo kot način boja proti »kapitalističnemu sistemu«, ki naj bi vedno bolj prežemal vsa družbena področja in ga dojemajo kot smiselno in plemenito politično orodje.

Zaključek

Pojem »populizem« je ravno tako razdvajajoč, kakor je razdvojena družba, ki naj bi jo populistične politike, politike »ljudstva«, želele nagovarjati.

Vsem raznolikim pogledom na pojav populizma navkljub pa ostaja ugotovitev, da je demokracija krhka ureditev, dovzetna za zlorabo s strani preračunljivih političnih voditeljev ter državljansko neozaveščenega prebivalstva.

Obenem pa ostaja tudi prepoznanje, da lahko strah pred populizmi ter s tem povezano stremljenje k upoštevanju celo najmanjšega in najbolj neznatnega dela družbe vodi do tega, da zapostavimo nekaj tako temeljnega in za vladavino ljudstva, demokracijo, ključnega, kot je – ljudstvo sámo.


Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].