Če ni miru med religijami, ni miru med civilizacijami ...

Medreligijski dialog

Brez miru med religijami ni miru med civilizacijami. Temeljni namen medreligijskega dialoga je gradnja miru in kulture srečanja. Toda kako to izvajati? Na več ravneh! Na osebni ravni med sosedi, sodelavci ali prijatelji, na ravni skupin različnih religij, ki si prizadevajo nekaj narediti skupaj, na ravni verskih institucij, za kar so odgovorni predvsem verski voditelji, in na družbeni ravni, pri čemer pomembno vlogo nosijo mediji.

Osnova vsake družbe, kulture ali civilizacije so pogledi na svet

Kljub temu, da se pogledi vsakega posameznika med seboj nekoliko razlikujejo, lahko vendarle govorimo tudi takšnih ki so skupni za družbo. Ti se preko vzgoje, institucij in pogovorov prenašajo iz generacije v generacijo ter vplivajo na poglede vsakega posameznika. Seveda pa se vedno znova in znova tudi preoblikujejo.

Pogledi na svet so pomemben del dediščine, ki družbo, kulturo ali civilizacijo povezujejo oziroma jo držijo skupaj. Kot zelo velike enote družbe pri oblikovanju in vzdrževanju pogledov na svet igrajo izredno pomembno vlogo ravno religije.

Religije igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju družbe, kulture ali civilizacije.

Čemu medreligijski dialog?

Če ni miru med religijami, ni miru med civilizacijami. Temeljni namen medreligijskega dialoga je tako gradnja miru.

Cilj medreligijskega dialoga tako vsekakor ni, da bi vse religije poenotili, in prav tako ne, da bi katero od verstev spreobrnili.

Cilj medreligijskega dialoga je najprej razumevanje, kako so se verstva oblikovala, zakaj je med njimi prišlo do razlik, kako se različna verstva izražajo v sodobnem življenju, s kakšnimi izzivi se soočajo, kako pripadniki drugih verstev čutijo svojo vero in kako vera pripomore k polnosti vsakdanjega življenja posameznikov.

Drugi cilj pa je srečanje. Le srečanje namreč vodi v skupna prizadevanja in v skupno delovanje.

Eden največjih zgledov medreligijskega dialoga je bil pokojni papež Janez Pavel II. Leta 1986 je v Assisi povabil vse voditelje različnih verstev k skupni molitvi. Gojil je dialog z muslimani in judi. Tako je na primer muslimanom v Rimu odobril gradnjo mošeje ter na obisku v Maroku spregovoril pred 80.000 muslimani in v tem svojem govoru poudaril, da častimo istega Boga.

Eden izmed ključnih pogojev za dialog z drugimi je bilo tudi njegovo priznanje zločinov katoliške Cerkve.

V dialogu z judi je bil prvi papež, ki je vstopil v sinagogo in tam zbrane jude pozdravil z besedami: »Naši ljubljeni bratje.« V Rimu se je večkrat srečal s tudi štirinajstim dalajlamo, Tenzinom Gyatsom,  tibetanskim duhovnim in verskim vodjem budistov.

Kaj je in kaj ni medreligijski dialog?

Sinonima za medreligijski dialog sta besedni zvezi dialog med religijami in dialog med verstvi.

Medreligijskega dialoga pa ne smemo zamenjati z dialogom, ki poteka znotraj posamezne religije. V krščanstvu takšnemu dialogu pravimo ekumenizem.

Ekumenizem – dialog znotraj krščanstva

Krščanske verske skupnosti so bile vse do začetka 20. stoletja dokaj zaprte in ločene med seboj. Leta 1910 pa se je odvila prva tako imenovana misijonarska konferenca v Edinburgu. Konferenca danes velja za enega od začetkov ekumenskega gibanja, ki združuje vse kristjane – katoličane, protestante in pravoslavne. Kljub različnostim se je pričel dialog, ki temelji na skupnih osnovah, kot so Sveto pismo, Jezus Kristus in krst.

Pomemben mejnik ekumenizma v krščanstvu je tudi Drugi vatikanski koncil, ki je potekal v obdobju od 1962 do 1965. V okviru tega sta med drugim v Jeruzalemu leta 1964 tedanja papež in patriarh preklicala izobčenje, ki je do tedaj veljalo od leta 1054. Na koncilu so poleg katoličanov sodelovali tudi pravoslavni in protestantski verniki.

Dve najštevilčnejši veji islama sta sunitska in šiitska veja. Suniti predstavljajo 85 % vseh muslimanov, šiiti pa 10-15 %. Poleg teh dveh obstajajo še druge manjše skupnosti.
Judovstvo se deli na tri glavne veje: ortodoksno, konzervativno in reformirano. Ortodoksno judovstvo temelji na tradicionalnih vrednotah, moški in ženske so ločeni v shodnicah, upoštevajo talmudske tekste. Na drugi strani spektra imamo reformirano vejo judovstva, ki je najbolj liberalna in prilagojena zahodni kulturi.

Kako izvajati medreligijski dialog?

Pri razumevanju tega, kako izvajati medreligijski dialog, nam morda lahko pomaga razmislek o tem, kaj dialog ni. Kaj torej ni dialog?

  • Dialog ni monolog ali dvojni monolog. Obe obliki monologa običajno vodita v izolacijo in osamljenost. Če posameznik ali skupina, ki je z drugimi v odnosu, le-teh ne posluša in ne razume, bo slej ko prej ostal sam oziroma sama.
  • Dialog ni konflikt. Pri konfliktu ne gre za skupno iskanje poti dveh subjektov ampak za boj oziroma spopad, v katerem iščemo zmagovalce in poražence.
  • Dialog ni asimilacija. Ta vodi v izgubo lastne identitete in posledično v sprejetje druge. Asimilacija se zgodi, ko eden od subjektov svoje mnenje oziroma pogled na svet tako prilagodi drugemu subjektu, da svojega zanika. Primer lahko predstavljata mož in žena, med katerima se vsak pogovor konča tako, da eden svoje mnenje podredi drugemu.

Za dialog ne zadošča zgolj drža strpnosti, torej dopuščanja drugega. Predpogoj je, da pride do srečanja. Za srečanje pa je potrebno dvoje: drža odprtosti ob hkratnem zavedanju lastne identitete. Več o tem v poglavju o medkulturnem dialogu.

V pristnem srečanju slej ko prej odkrijemo, da so mnogi pogledi, ki jih sicer vsaka religija ubesedi z drugačnimi besedami, skupni in dopolnjujoči.

Ameriško-brazilski znanstvenik David Bohm razume dialog kor širjenje obzorij, razumevanje drugega in ne kot iskanje rešitev. Podobno razume dialog tudi muslimanski mislec Fethullah Gülen, ki trdi, da z dialogom človek preseže predsodke o drugih, kar omogoča kakovostno sobivanje. Pravi tudi, da je dialog v samem bistvu človeka in njegove vere.

Ravni medreligijskega dialoga

Medreligijski dialog lahko poteka na več ravneh:

  1. na osebni ravni,
  2. na ravni skupin,
  3. na ravni institucij in
  4. na družbeni ravni.

Poglejmo si vsako od ravni malce bolj podrobno.

1.      Medreligijski dialog na osebni ravni

Do dialoga na osebni ravni pride, ko se posameznik sredi vsakdanjega življenja vključi v dialog z drugače verujočo osebo. Na tak način se začnejo razbijati miti in stereotipi. Pri medosebnem verskem dialogu je pomembno, da ima oseba, ki vstopi v dialog, izdelano lastno identiteto. Na primer: če sam razumem, kaj moja vera uči o ljubezni, bom lažje razumel in sprejemal tudi pogled druge vere na to temo.

2.      Medreligijski dialog na ravni skupin

Na ravni skupin medreligijski dialog lahko pomembno dopolnjuje tistega na osebni ravni. Versko življenje posameznika praviloma poteka v skupinah in neformalni stiki skupine pripadnikov ene religije s pripadniki druge je lahko bolj organiziran, bolj ciljno usmerjen in varnejši kot pa zgolj stiki med posamezniki.

To besedilo je nastalo v okviru projekta Počimo mehurčke, ki ima med drugim tudi namen okrepiti medreligijski dialog med muslimani in kristjani (katoličani). V okviru projekta smo priredili dva tabora družin, na katerih so muslimanske in krščanske družine sobivale, prepoznavale pomembne skupne tematike, o njih razpravljale in jih tudi udejanjale v praksi, si delile obroke in prosti čas ter tudi prisostvovale na verskih obredih.

3.      Medreligijski dialog na institucionalni ravni

O medverskem dialogu na institucionalni ravni govorimo, ko se v dialog vključujejo in ga oblikujejo verske institucije. Takšen dialog lahko sestavljajo dogodki kot so:

  • mednarodne konference,
  • slovesnosti, na katere so vabljeni predstavniki različnih verstev, ali
  • sodelovanja med izobraževalnimi institucijami različnih verstev (izmenjava študentov, dijakov, gostujoči profesorji, …).

Skupni dogodki pripomorejo h gradnji institucionalnih povezav, zaradi katerih se nadalje oblikuje dialog na nižjih ravneh.

Obenem skupni dogodki pokažejo pripadnikom posameznih verstev, da je dialog pomemben tudi na institucionalni ravni in da je ta lahko opora in zgled prizadevanjem na osebni ravni.

4.      Medreligijski dialog na družbeni ravni

Že samo poimenovanje pove, da gre za dialog, ki zadeva družbo kot celoto oziroma njene različne ravni, bodisi preko medijev, javnega mnenja, družbenih omrežij, umetnosti, kulture, pa tudi turizma.

Prav družbena raven je lahko tista, ki sploh oblikuje mnenje, da je medreligijski dialog potreben, da je nekaj dobrega, nekaj, za kar si velja prizadevati.

Dialog na družbeni ravni se gradi s pozitivno predstavo drugih verstev v medijih. Tako je primerno, da ob praznikih posameznih verstva – najsi gre za veliko noč, bajram, pásho – mediji vsaj z omembo predstavijo praznik in povabijo predstavnike verstva, da predstavijo svoj pogled nanj.

Medverski dialog zavira vsakršne poskuse očrnitve nekega verstva, javne razžalitve in sovražni govor, kot smo na primer v preteklosti že videli zažig križa, svinjske glave na gradbišču džamije, grafite na cerkvah ali pa enačenje dejanj ekstremistov z vero. Takšna dejanja bi morala biti označena kot neprimerna s strani vseh verskih voditeljev, posameznikov in družbe, ne glede na to, katera vera je bila žrtev napada.

Tematike medreligijskega dialoga

Medreligijski dialog lahko poteka o zelo raznolikih tematikah.

Prva in osnovna skupina tematik je gotovo prostor vsakdanjega življenja. V vsakdanjem življenju ima vsak posameznik največ priložnosti za medreligijski dialog, obenem pa so vsakodnevne življenjske tematike tudi njegova prva vsebina.

Ljudje različnih religij, ki živijo v isti soseski, imajo otroke v isti šoli, imajo iste hobije ali delajo na sosednjih delovnih mestih, lahko redno delijo svoje poglede.

EDUC8 je interdisciplinarni projekt, zasnovan z namenom krepitve odpornosti otrok in mladih v povezavi z radikalizacijo in polarizacijo. V projektu želijo versko vzgojo v srednjih šolah in v neformalnem učenju uporabiti za seznanjanje mladih z drugimi verstvi, postavitev trdnih temeljev njihovim lastnim verovanjem, krepitvijo dialoga znotraj vrstniških skupin in gradnjo prijateljstva med mladimi pripadniki različnih religij.

Eden od rezultatov projekta je nabor video posnetkov o različnih življenjsko pomembnih tematikah, ki prikazujejo pogled na njih z vidika različnih verstev.

Druga tematika je povezana z medreligijskim delovanjem. Pri tem lahko pomislimo na dialog o tem, kako posamezna religija živi ter kako se lahko na primer dve religiji povežeta ter kaj naredita skupaj.

Od leta 2011 v Berlinu judje, kristjani in muslimani skupaj želijo zgraditi hišo s sinagogo, cerkvijo in mošejo pod isto streho. Ustvariti želijo prostor, kjer bi se lahko ljudje različnih veroizpovedi spoznavali, skupaj molili in izmenjevali ideje. Hiša naj bi bila namenjena tudi tistim, ki so daleč od vere. Imenujejo jo Hiša enega (House of one).

»Naš svet bolj kot kdaj koli kadar koli prej nujno potrebuje kraje miru. Mesta, kjer se bomo naučili živeti skupaj,« je nekoč v Berlinu dejal Martin Luther King.

Skupna pot se je začela z oblikovanjem struktur za uresničevanje ideje v smislu enakopravnega sodelovanja pobudnikov. Leta 2012 so tako pripravili svetovni arhitekturni natečaj in začeli s svetovno kampanjo zbiranja sredstev. Od leta 2018 je postavljen začasni paviljon za dogodke.

Pomembna je tudi tematika teološke izmenjave. Pri tem gre predvsem za strokovna vprašanja teologov in voditeljev različnih verskih skupnosti.

Dragocen pa je tudi dialog v religiozni izkušnji, ko ljudje različnih tradicij delijo duhovno bogastvo in drug drugemu omogočajo rast na področju osebnega verovanja.

V širšem smislu bi lahko v medreligijski dialog uvrščali tudi kulturne in športne dogodke, katerih namen je pospeševanje druženja pripadnikov različnih verstev, vendar bi opredelitev pojma medreligijskega dialoga s tem preveč razširili.

Za konec: zakaj je medreligijski dialog tako težko vzpostaviti?

Medkulturni in medreligijski stiki so prisotni že od nekdaj, vendar pa so bili do nedavnega omejeni na zelo ozek krog prebivalstva. S tem, ko je stikov med prebivalci različnih religij vse več, je vedno bolj prisotna tudi zavest, kako malo tovrstnega dialoga smo bili deležni v preteklosti.

V nekaterih državah prisotnost medreligijskega dialoga še dodatno omejuje dejstvo, da nekaj desetletij na družbeni ravni ta sploh ni bil zaželen ali dovoljen. V nekaterih še vedno ni niti danes.

Dokler posameznik ali skupnost nimata trdne verske identitete, nista prepričana vase in jima primanjkuje samozavesti, bosta težko vstopila v dialog z drugimi.

Pogosto je prisoten strah pred drugačnostjo. Pogosto smo zaprti v svojih mehurčkih.


Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].