Feminizem

Cilji feminizma danes

Čeprav med različnimi smermi feminizma obstajajo pomembne razlike in tudi nasprotja, lahko v splošnem ločimo tri cilje, ki jih danes podpirajo njegove predstavnice in predstavniki:

• Enakost v družbi. Ta cilj posebej vehementno podpirajo marksistične in socialistične feministke, medtem ko liberalne feministke z njim samo simpatizirajo. Razlika do prvih dveh vej feminizma je v tem, da slednje ne zagovarjajo popolnoma egalitarne družbe, temveč družbo, kjer obstajajo enake možnosti za vse. Ker imajo moški in ženske enake sposobnosti, bi v takem okolju postopoma in po naravni poti prišlo do preseganja določenih neenakosti med spoloma.
• Brez razlik med spoloma. Nekatere feministke stremijo k družbi, kjer razlike med spoloma več ne obstajajo. Eden takšnih radikalnih predlogov je recimo, da bi morali dojenčke spočeti in razvijati zunaj maternice. S tem bi po njihovem mnenju spremenili razliko med moškimi in ženskami, ki sedaj obstaja posebej na področju načrtovanja družine. Vsekakor tako radikalnih stališč ne podpirajo vse smeri feminizma, je pa zagotovo prisoten v težnjah določenih skupin.
• Ženska odcepitev. Tudi v tem primeru gre za radikalno stališče, ki zagovarja družbo, v kateri moški in ženske ne bi delili več istega družbenega sveta. Po mnenju separatističnega feminizma osvoboditev žensk znotraj obstoječe družbe ne vodi v enakost. Supremacistke celo menijo, da so ženske večvredne bi lahko vladale v nekakšnem feminističnem raju, osvobojenem moške nadvlade. Mnoge feministke separatistične družbe ne vidijo kot nekaj praktičnega in zaželenega.

Trije glavni cilji feminizma so enakost v družbi, brisanje razlik med spoloma in odcepitev žensk.

Razvoj feminizma

Feministične ideje in cilji pa so se skozi čas razvijali. Ta razvoj bi lahko razdelili v štiri faze.

• Prvi val: Začetek 20. stoletja. Gre za obdobje klasičnega feminizma, kjer je bil v ospredju boj za volilno pravico žensk. Pri tem velja omeniti dejstvo, da so bile sufražetke (aktivistke v boju za volilno pravico žensk) večinoma kristjanke.
• Drugi val: Obdobje po drugi svetovni vojni. Prizadevanja se radikalizirajo. Feminizem se bori za pravico do ločitve in do splava, klasično družino pa že razglaša kot »ječo za ženske«. Pride tudi do dokončnega razkola feminizma s krščanstvom. Pri tem sta pomembno vlogo odigrali Simone de Beauvoir s knjigo Drugi spol in mehka kulturna revolucija leta 1968.
• Tretji val: Po padcu Berlinskega zidu leta 1989. Feminizem se poveže z aktivizmom na področju spolnih manjšin. V ospredje stopi teorija, ki naravno spolno danost označena kot nepomembno in potemtakem je sleherna spolnost razumljena kot kulturni konstrukt.
• Četrti val: Okrog leta 2010 zaradi dokončnega preboja digitalne tehnologije. Za to aktualno obdobje je poleg nadaljevanja 3. faze značilno tudi opozarjanje na spolno nasilje (npr. kampanja »Jaz tudi«) in na druge vrste seksizma, ki se pojavlja v družbi (npr. na delovnem mestu). V ospredje boja vse bolj prihaja tudi vidik izkoriščanja in nasilja na različnih spletnih družbenih omrežjih. Značilni za to fazo so tudi poskusi razumevanja ženske zapostavljenosti, npr. v partnerskih odnosih na področju zadovoljevanja ugodja, dostopa do zdravstvenih storitev in osnovnih higienskih sredstev in nasploh pri odločitvah za kariero.

V prvih fazah svojega razvoja se je feminizem boril za volilno pravico žensk.

Smeri feminizma

Danes se je feminizem razvil v več smeri.

• Liberalni feminizem sloni na predpostavki, da bodo z zakonodajnimi spremembami nastopile razmere enakih priložnosti za oba spola.
• Marksistični feminizem zatiranje žensk razume kot posledico razredne neenakosti v izkoriščevalski družbi. Ukvarja se tudi z vlogo ideologije znotraj patriarhalnih družb.
• Radikalni feminizem. Gre za najradikalnejše razumevanje, ki poudarja zatiralsko naravo patriarhata. Moška zatiralska nadvlada se kaže v različnih oblikah nasilja. Podpira separatistična gibanja, kot je recimo gibanje za pravice lezbijk. Enakost je mogoča le z ukinjanjem biološkega materinstva.

Od kod neenakost med spoloma?

Feministične smeri se ne strinjajo o izvoru neenakosti med moškimi in ženskami. V osnovi gre za razliko že med tem, ali je neenakost nekaj, kar obstaja od vedno ali pa jo je mogoče povezati z določenimi zgodovinskimi dogodki.

Izvor neenakosti je lahko posledica določenega ekonomskega reda (glej v nadaljevanju), lahko pa je preprosto biološko dejstvo. Slednje je imelo za posledico tudi razvoj klasične družine, ki temelji na bioloških predpostavkah in kar feminizem, sploh v svoji radikalni obliki, obsoja za temeljni izvor neenakosti. Zato ne čudi, če si določeni tokovi prizadevajo za izničenje teh razlik med spoloma tudi v biološkem smislu. Drugo razumevanje izvora neenakosti daje poleg biologije pomembno težo tudi vplivu kulture, namreč temu, kako vsaka posamezna kultura opredeljuje in ceni žensko biologijo.

Še ena izmed razlik, ki se pojavi med možnimi razlogi za neenakost, je delitev na javni in zasebni svet. Določeno razumevanje, ki je spet kulturno pogojeno, žensko prej kot z javnim povezuje z zasebnim življenjem. Za razliko od moških se ženske zaradi skrbi za družino težje odmaknejo od doma.

Nazadnje velja omeniti še možni izvor neenakosti med spoloma, ki ga zagovarja predvsem marksistični feminizem, in po njihovo obstaja v razliki med vlogami moških in žensk v proizvodnji dobrin in posledično pri neenakemu razdeljevanju le-teh. Ker so moški zaradi manjših ovir za delo prispevali več, so postajali tudi pomembnejši v strukturi družbe.

Za neenakost med spoloma različne veje feminizma navajajo različne razloge: biološka dejstva, zgodovinske dogodke, ekonomski red, delitev vlog med spoloma, …

Pogled feminizma na ekonomijo

Feminizem sloni na prepričanju, da obstaja velik delež opravljenega dela, ki je opravljeno znotraj družin, je izredno produktivno, a ni priznano ravno zato, ker ga po večini opravijo ženske. Zato je njihov prispevek k ekonomskemu življenju družine pogosto podcenjen. Določene institucije zato naslavljajo problematiko tega tako imenovanega neplačanega skrbstvenega dela.

Na širši družbeni ravni pa feminizem opozarja, da ženske prevladujejo v podrejenih vlogah, ki so slabo plačane ali pa celo opravljajo neplačana dela. Posledično na trgu dela obstaja spolna diskriminacija, ki temelji na vnaprejšnjih predsodkih (npr. glede nosečnic) in zato omejuje obseg sprememb, ki bi jih lahko prineslo izobraževanje.

Eden od razlogov za tako stanje, zagotovo pa ne edini, je ekonomski, po mnenju nekaterih smeri feminizma pa gre za posledico izkoriščevalskega kapitalizma. Z uvedbo tovarniškega dela po prvi industrijski revoluciji je plačano delo za ženske postalo praktično nemogoče. Vse spremembe na trgu dela, ki so matere najprej prisilile v neplačano delo doma, so v nadaljnjem razvoju vodile do tega, da bi se zopet vzpostavilo stanje iz predkapitalističnih časov. Takrat so ženske namreč lahko kombinirale zahteve po rojevanju otrok in njihovi negi z delom, ki je bilo prilagojeno le-temu in večinoma v bližini doma.

Danes pa se zdi, čeprav to kot omenjeno ne velja za vse smeri feminizma, da spremembe temeljijo predvsem na ideji popolne enakosti. Cilj ni neko zdravo ravnovesje, temveč popolna enakost z moškimi, kar ima posledice predvsem na področju družinskega življenja. Ekonomski vidik je torej močno povezan s področjem družine.

Pogled feminizma na družino

Enega izmed najbolj aktualnih področij, kjer feminizem gradi svojo identiteto, predstavljajo vprašanja družine. Za feminizem je družina predvsem institucija, ki ponazarja razmerja moči v družbi. Predstavniki feminizma trdijo, da tradicionalni model družine ustvarja videz popolnosti v obliki sodelovanja, skupnih interesov in medsebojne naklonjenosti, zamegljuje pa resnico o nasilju, zatiranju in izkoriščanju v takih družinah.

Kritični so tudi do klasične vloge moškega in ženske v tradicionalni družini, ki po njihovem mnenju predstavlja mehanizem za prenašanje vzorca neenakosti na nove generacije. Svoja stališča feminizem vedno znova utemeljuje na prepričanju, da so v tradicionalni družini ženske zapostavljene, ker so njihove potrebe podrejene družinskim dolžnostim. Feminizem poudarja tudi ekonomski prispevek hišnega dela za družbo, ki ga opravljajo ženske.

Svoja stališča feminizem vedno znova utemeljuje na prepričanju, da so v tradicionalni družini ženske zapostavljene, ker so njihove potrebe podrejene družinskim dolžnostim.

Pogled feminizma na spolno identiteto

Še eno pomembno področje, s katerim se feminizem v zadnjem obdobju veliko ukvarja, je vprašanje spolne identitete. V izvoru zanimanja je razlikovanje med biološkim (ang. »sex«) in družbenim (ang. »gender«) spolom, ki ga je leta 1968 prvi uporabil ameriški psihoanalitik dr. Robert Stoller. Če je prvi povezan predvsem s fizičnimi lastnostmi moških in žensk, je drugi še z nekaterimi drugimi.

Biološke razlike ne morejo biti odgovorne za vse razlike med spoloma. Stollerjeva formulacija je bila sledeča: »Družbeni spol (»gender«) je termin, ki ima psihološke in kulturne konotacije, če sta prava izraza za biološki spol (»sex«) »moški« in »ženska«, sta ustrezna termina za družbeni spol »moškost« in »ženskost«; zadnja dva sta lahko precej neodvisna od (biološkega) spola.« To pomeni, da ni nujne zveze med tem ali si moški ali ženska in tem, da se obnašaš moško ali žensko.

Določene smeri feminizma so na tej osnovi sklepale, da ženske družbene vloge (npr. biti gospodinja) niso nujno posledica ženske biologije. Družbene vloge so torej biološko in kulturno določene. Feminizem je zato kritičen do komercializacije otroštva, saj naj bi po njihovem mnenju igrače krepile biološko vlogo spolov. V podporo takemu dojemanju spolne identitete so bile opravljene tudi določene raziskave in analize, ki prikažejo, kako so poleg bioloških danosti tudi vplivi okolja pomembni pri določanju spolne identitete.

Zadnjih 20 let, vsekakor pa znotraj aktualnega razvoja feminizma, se feminizem intenzivno posveča tudi zagovoru svobodne odločitve glede izbire spola ter posledično tudi spolne usmerjenosti posameznika. Gre za precej velikopotezno zastavljeni aktivizem, ki je tudi finančno precej dobro podprt in premišljen.