Ko naj bi imelo odločilno besedo ljudstvo ...

Demokracija

Demokracija je družbena ureditev, v kateri naj bi imelo odločilno besedo ljudstvo. Zato so Slovenci nekoč demokracijo imenovali tudi ljudovlada.
V različnih prostorih in časovnih obdobjih pa je obstajalo precej nesoglasja o tem, kdo (naj) tvori ljudstvo, ki ima oblast, in na kak način naj ljudstvo to oblast uresničuje.
Trije temeljni elementi demokracije so zaščita ljudi pred samovoljo oblasti, možnost udeležbe pri odločanju in vključevalnost ali inkluzija.

Pri razlagi pojma demokracija si lahko pomagamo z opredelitvijo legendarnega ameriškega predsednika Abrahama Lincolna. Ta je v svojem govoru, ki ga je imel leta 1863 na prizorišču bitke pri Gettysburgu v Pensilvaniji, dejal, da je demokracija »vlada ljudstva po ljudstvu za ljudstvo« (v angleščini se ta citat glasi: »That government of the people, by the people, for the people, shall not perish from the earth.«). Oblast naj bi torej izvrševalo ljudstvo samo, nosilce le-te naj bi ljudstvo samo izbiralo, odločitve, ki jih ti nosilci oblasti sprejemajo, pa naj bi bile ljudstvu v prid.

Velikokrat opredelimo demokracijo tudi tako, da povemo, kaj le-ta ni. Pri tem nam lahko kot njene protipomenke služijo pojmi monarhija (ki pomeni vlado zgolj enega posameznika), aristokracija (ki pomeni vlado zgolj »najboljših«) ali diktatura (ki sicer izvira iz naslova v začetku čisto neškodljivega funkcionarja v starem Rimu, diktatorja, danes pa označuje samovoljno in nasilno obvladovanje družbe s strani posameznika, ki si je oblast protipravno prisvojil).

Kot pri številnih drugih pridobitvah so tudi za oblikovanje pojma demokracija zaslužni stari Grki. Drugi del besede sestavlja starogrški glagol »krátto«, ki pomeni »vladam«, prvi del pa samostalnik »dêmos« s pomenom »ljudstvo«.

Kako se je demokracija razvijala?

Na vprašanje, kdaj se je demokracija pojavila, ni lahko odgovoriti. Prav tako obstajajo različna mnenja o tem, ali je bila takšna ali drugačna vključenost ljudstva v odločanje o usodi skupnosti starejša od vlade zgolj enega posameznika ali obratno. Vendar pa sodobno demokracijo, kot jo poznamo pri nas, radi povezujemo z dogajanjem v okolju, kjer se je pojem demokracija tudi nastal.

Po tej razlagi so rojstni kraj demokracije grške Atene. Tam so enako kot v drugih grških skupnostih imeli družbeno ureditev, v kateri so imeli škarje in platno v rokah aristokrati oziroma plemiči. Ob koncu 6. stoletja pr. Kr. pa naj bi se eden od njih, Klejsten, v prerivanju med različnimi aristokratskimi skupinami naslonil na ljudstvo in mu s posegi v organizacijo mesta zagotovil precej besede pri upravljanju skupnih zadev.

V naslednjem stoletju je vloga ljudstva naraščala in tako je le-to pridobilo vpliv na skoraj vseh področjih vodenja Aten. Šlo je za obliko tako imenovane neposredne demokracije, v kateri so tisto, čemur bi danes rekli parlament, tvorili vsi polnopravni meščani Aten.

Seveda je bilo »ljudstvo« v tej atenski demokraciji zamejeno, saj vanj namreč niso sodili ženske, otroci, tujci in sužnji. Kljub temu je bilo obdobje atenske demokracije čas velikega kulturnega in gospodarskega razcveta. Izračunali so, da je Grčija primerljiv standard, kot so ga imeli Atenci v 5. stoletju pr. Kr., vnovič dosegla šele 2.400 let pozneje.

Številni sodobniki atenske demokracije pa le-te niso cenili. Ker so tisti, ki so nam zapustili največ zapisanega gradiva, v glavnem pripadali aristokratskim vrstam, je ta zanje predstavljala nevzdržno vladavino drhali. Morda najvplivnejši kritik demokracije je bil veliki filozof Platon. Na njegovo oceno ni vplivalo samo dejstvo, da je bil aristokratskega rodu, marveč tudi, da je demokratična oblast na smrt obsodila in usmrtila njegovega ljubljenega učitelja Sokrata.

Evropejci se tako v naslednjih dveh tisočletjih niso radi sklicevali na vzor atenske demokracije. Kjer so uvajali prvine sodelovanja ljudstva, so skušali le-to čim bolj zamejiti, da »do korita« ne bi prihajala preširoka množica. Ljudstvo je sorazmerno veliko besede recimo imelo v času rimske republike ali v srednjeveških italijanskih mestih (in tudi v hrvaškem Dubrovniku), vendar je razvoj potekal tako, da so na koncu resnično moč nosile maloštevilne ugledne družine (aristokrati).

V zgodnjem novem veku sta veliko demokratičnih prvin in razvit parlament v svojem sistemu poznali poljsko-litovska zveza na vzhodu Evrope in Velika Britanija na njenem zahodu. Vendar je bila tudi tam pravica do soodločanja omejena pretežno na plemstvo, višjo duhovščino in bogate meščane. V Veliki Britaniji se je to spremenilo šele v drugi polovici 19. stoletja.

Tako lahko rečemo, da se je demokracija, kot jo razumemo danes, najprej uveljavila v Združenih državah Amerike. Tudi ustanovnim očetom te države sicer ni prišlo na misel, da bi h koritu pustili kar vse ljudstvo. Vendar je v času predsednika Andrewa Jacksona (med letoma 1828 in 1836) kljub vsemu zmagalo načelo, da imajo volilno pravico vsi belopolti moški, ne glede na premoženje in izvor. S tem se je krog tistih, ki so vsaj v teoriji lahko vplivali na vodenje skupnosti, zelo povečal.

Demokracija, kot jo razumemo danes, se je najprej uveljavila v Združenih državah Amerike.

V Evropi so ameriški zgled posnemali postopoma, tako je na primer večina slovenskih moških splošno volilno pravico dobila leta 1907. Pot do tega, da so si pravico do glasu priborile tudi ženske (in v ameriškem primeru tudi temnopolti državljani), je bila daljša. Prva jim jo je dala Nova Zelandija leta 1893.

Ženske so prvič dobile volilno pravico leta 1893 na Novi Zelandiji.

Evropa po prvi in po drugi svetovni vojni

Prvi veliki val uvajanja demokracije v Evropi je nastopil po prvi svetovni vojni. Medeni tedni niso trajali dolgo, saj so že petnajst let pozneje na stari celini prevladovali avtoritarni ali diktatorski režimi. Izjema je bil večji del Zahodne Evrope (zlasti Britansko otočje in Skandinavija), kjer se je demokracija obdržala pred drugo svetovno vojno in po njej.

Po drugi svetovni vojni je za Evropejce v srednji in vzhodni Evropi namesto demokracije zavladal njen ponaredek, tako imenovana ljudska demokracija, v resnici diktatura ene stranke, ki je obvladovala vso družbo.

Na naslednji val demokratizacije, ki je ob Evropi zajel še druge celine, je bilo potrebno počakati vse do leta 1989, ko je bil porušen Berlinski zid. Preveč optimistične so bile tudi ocene, da demokracije ne morejo več zamenjati nedemokratične ureditve.

Odkar je pojem demokracija postal priljubljen, si ga mnogi prilaščajo in ga celo zlorabljajo, saj za demokracijo pogosto razglašajo nekaj, kar po nobenem merilu to ni.

Verjetno najmanj demokratična država na svetu, Severna Koreja, se uradno imenuje Demokratična ljudska republika Koreja.

Merila demokracije

Za demokratično ureditev načeloma velja tista, pri kateri oblast temelji na volji ljudstva. Vsi člani skupnosti naj bi bili v političnem procesu enaki, ne glede na spol, raso ali versko pripadnost. Vendar pa, kot smo že omenili, so skozi zgodovino na vprašanje, kdo je ljudstvo, gledali zelo različno.

V demokraciji naj bi veljale temeljne svoboščine, pri čemer naj bi te posamezniku pred samovoljo oblastnikov varovali splošno veljavni pravni predpisi. Vsi člani skupnosti naj bi imeli hkrati možnost sodelovati pri sprejemanju odločitev. Ključno orodje za to naj bi bila splošna in enaka volilna pravica. Člani skupnosti naj bi prav tako imeli možnost organiziranja v večje enote, zlasti v politične stranke. Nosilci oblasti naj bi imeli v demokraciji z volitvami omejen mandat, prav tako pa naj bi imele možnost javnega zagovarjanja tudi vladajoči skupini nasprotne usmeritve, ki jim rečemo opozicija.

Skupnosti so seveda lahko bolj ali manj demokratične, saj jih ne delimo zgolj na izključno demokratične in izključno nedemokratične.

Mednarodna organizacija Freedom House, ki po posebnih kriterijih meri stopnjo razvitosti demokracije po svetu, recimo države srednje in vzhodne Evrope in nekdanje Sovjetske zveze deli na štiri podskupine.

  • Tako rekoč nič demokracije ni v državah, ki so označene kot utrjeni avtoritarni režimi. Sem sodijo same nekdanje sovjetske republike, recimo Turkmenistan, Belorusija in Rusija.
  • Precej bolj demokratične so tiste države, ki so označene kot prehodni in hibridni režimi (napol demokratične, napol nedemokratične). To so recimo Armenija, Bosna in Hercegovina in Albanija.
  • Skoraj že na demokratičnem cilju so države, opredeljene kot napol utrjene demokracije. Med njimi srečamo Hrvaško, Romunijo ali Bolgarijo.
  • Najrazvitejše so utrjene demokracije. V ta krog razen Slovenije sodita tudi Litva in Češka.

Glede na doslej povedano demokracijo tvorijo trije temeljni elementi, ki so se razvijali postopoma. To so:

  • zaščita posameznika pred samovoljo oblasti,
  • možnost udeležbe pri odločanju in
  • vključevalnost oz. inkluzija.

Zaščito posameznikovih pravic pred samovoljo oblasti omogočata pravna država in zapisana ustava.

ZDA so danes veljavno ustavo dobile leta 1787, Poljska pa kmalu za tem, leta 1791.

Drugi element je možnost udeležbe pri odločanju, ki se je večala od druge polovice 19. stoletja s postopno širitvijo volilne pravice. Če so jo prej imeli zgolj najpremožnejši ali tisti s pravim poreklom, so omejitve sčasoma odpadale in so volilno pravico dobili vsi dovolj stari moški, a še vedno zgolj ti.

Tretji element demokracije pa je vključevalnost oz. inkluzija, ki je volilno in druge politične pravice razširila še na prej izključene skupine prebivalstva, v Evropi predvsem na ženske, pa tudi na mlajše volivce (starost, potrebna za pridobitev volilne pravice, se je sčasoma nižala). V ZDA ali evropskih kolonijah v Afriki, se je ta razširila tudi na temnopolto prebivalstvo ter na druge etnične skupnosti.

Danes ponekod, vsaj na lokalni ravni, volilno pravico dobivajo tudi tujci oziroma nedržavljani.

Tipi demokracije

Demokratične ureditve lahko razdelimo po več kriterijih. Oglejmo si štiri.

Deliberativna in liberalna demokracija

Zagovorniki deliberativne demokracije (v slovenščini bi ji lahko rekli tudi premišljevalna ali presojevalna) menijo, da lahko ljudstvo s skupnim posvetovanjem ob upoštevanju zdravega razuma izlušči skupno dobro, za katero si potem prizadeva skupnost kot celota. Takšnega načina ureditve, ki bi bila podobna atenski demokraciji, v čisti obliki ni uspelo preliti v prakso.

Liberalna demokracija, ki je danes prevladujoč tip demokracije, priznava in upošteva, da si bodo posamezniki vedno v prvi vrsti prizadevali za lastne koristi, ne za abstraktno skupno dobro. Zato njihovo sodelovanje pri procesu odločanja v glavnem uresničuje na politični ravni z različnimi oblikami volitev.

Svojo pravico do upravljanja skupnosti posamezniki na volitvah prenesejo na izbrane predstavnike ali organe. Podaljšana roka ljudstva so v modelu liberalne demokracije politične stranke.

Z navedenima tipoma demokracije sta povezani njeni poglavitni obliki, neposredna in predstavniška demokracija, o katerih lahko preberete v posebnem poglavju.

Deliberativna demokracija se v čisti obliki ni še nikdar prelila v prakso.

Šibka in močna demokracija

O šibki in močni demokraciji lahko govorimo glede na stopnjo vključenosti prebivalstva v odločanje. V šibki demokraciji je odločanje bolj oddaljeno od državljanov, v močni pa jim je bliže.

Večinska in konsenzualna demokracija

Glede na način sprejemanja odločitev pa lahko govorimo o večinski (kjer se odločitve sprejemajo s preglasovanjem) ali o konsenzualni (soglasni) demokraciji (kjer je za sprejetje odločitve potrebno soglasje vseh odločilnih deležnikov). To pride v poštev zlasti v okoljih, kjer na istem prostoru sobivajo različne skupine prebivalstva.

Konsenzualna demokracija je na primer bolj razvita v Švici, kjer skupaj živijo govorci nemščine, francoščine, italijanščine in retoromanščine, obenem pa tudi katoličani in protestanti.

Tekmovalna in proporcionalna demokracija

Glede na to, kako so po volitvah sestavljeni organi odločanja, razlikujemo med tekmovalno in proporcionalno demokracijo. Pri prvi so v organih odločanja (recimo v vladi) zastopane le skupine, ki imajo večino, opozicija pa vanje ni vključena, pri drugi pa zasede vsaka skupina toliko mest, kot ji pripada glede na volilni izid.

Demokracija na Slovenskem

Kot je težko reči, kdaj se je demokracija izvalila v svetovnem merilu, so možni različni odgovori tudi na vprašanje, kdaj so z njo prvič prišli v stik prebivalci današnjega slovenskega ozemlja.

Znano je, da so si na naših tleh že meščani rimskih mest volili lokalne funkcionarje . Veliko črnila je bilo prelitega tudi o družbeni ureditvi Karantanije, v kateri naj bi imeli precej besede široke plasti ljudstva ali pa vsaj njihovi odlični predstavniki. V srednjeveških mestih so podobno kot drugod po Evropi vsaj na papirju soodločali vsi polnopravni meščani, vendar se je sčasoma tudi na Slovenskem v njih izoblikovala prevladujoča aristokracija. Deželni zbori slovenskih zgodovinskih dežel, recimo Kranjske, so bili oblikovani po podobnih zakonitostih kot njihovi kolegi v drugih okoljih. Za »deželane« so v njihovem okviru veljali le predstavniki plemstva, višje duhovščine in bogatega meščanstva.

Posamezni elementi demokracije so bili na naših tleh prisotni v zelo različnih zgodovinskih obdobjih.

Prvi resnejši stik z demokracijo v ožjem pomenu besede je bilo za Slovence dogajanje v revolucionarnem letu 1848, ko so širše plasti ljudstva prvič izbirale svoje predstavnike v parlamentarne organe.

V času tako imenovane avstrijske ustavne dobe od leta 1860 se je število tistih, ki so lahko oddajali glasove za svoje predstavnike, postopoma širilo. Premoženjske omejitve so se nižale.

Od leta 1897 dalje so lahko majhen del ljudskih predstavnikov (nekako šestino vseh) volili vsi polnoletni moški, ki jim je nato od leta 1907 dalje v avstrijskem delu Habsburške monarhije pripadala pravica, da izberejo vse člane dunajskega državnega zbora.

Ponekod na lokalni ravni in pri koroškem plebiscitu leta 1920 pa so volilno pravico imele tudi že ženske, vendar so jo obdržale samo Slovenke v Avstriji, v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji pa je nato niso imele.

S strankarsko demokracijo so se Slovenci pobliže seznanjali v šestdesetih letih 19. stoletja, ko so bile stranke v glavnem še razdeljene po narodnem ključu (slovenska in nemška, slovenska in italijanska).

Od devetdesetih let 19. stoletja dalje so se po strankarski pripadnosti začeli deliti tudi že Slovenci. Nastali so trije glavni politični »bloki«, in sicer katoliški, liberalni in socialdemokratski. Ti so nato skupaj s komunisti, ki so na sceno stopili po prvi svetovni vojni, obvladovali politični prostor vse do konca druge svetovne vojne.

Vmes je demokratični razvoj leta 1929 presekala kraljeva diktatura, zaradi česar so tudi Slovenci do leta 1935 prvič po dolgem času doživljali enostrankarski sistem (Slovenci v Italiji so se z njim srečali že leta 1926).

Hud udarec za demokratično izkušnjo Slovencev pa je pomenil epilog druge svetovne vojne, ko so komunisti vzpostavili petinštirideset let trajajočo enostrankarsko vladavino. Ženske so sicer dobile volilno pravico po drugi svetovni vojni, vendar pa zaradi enostrankarskega sistema dolga desetletja na volitvah še vedno niso imele prave izbire.

Sodobna demokratična ureditev se je k nam vrnila leta 1990 z demokratičnimi volitvami.

Zaključek

Začetke demokracije povezujemo z razvojem v antičnih Atenah v Grčiji v 6. in 5. stoletju pr. Kr. Tamkajšnja ureditev, ki je do besede puščala vse polnoletne moške meščane, dolgo časa ni doživela posnemanja, saj je v poznejših stoletjih veljala za (pre)vlado nižjih slojev oziroma že kar drhali.

Šele postopoma, od novega veka naprej, so se v Evropi uveljavljale tri temeljne prvine sodobne demokracije. Prva je bila varstvo pred oblastno samovoljo, druga možnost udeležbe pri političnem odločanju in tretja vključevalnost (inkluzivnost), ki je omogočila vključitev vseh družbenih skupin v upravljanje skupnosti.

Danes prevladujoči model demokracije imenujemo liberalna demokracija.


Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].