V kakšnih okoliščinah je nastala OZN?
Do konca prve svetovne vojne (1914-1918) je bila skrb za mednarodno blaginjo prepuščena dobri volji držav, običajno velesil, ki so v svoji togi suverenosti stale nezaupno druga ob drugi.
Po koncu te do tedaj največje v zgodovini človeštva je bila leta 1919 ustanovljena mednarodna organizacija Društvo narodov. Ustanovitev slednje je predstavljalo napredek, vendar svojega namena, da bi ohranila mir in varnost med državami, ni uspela doseči. Izbruhnila je druga svetovna vojna, ki je bila neprimerno hujša od prve.
Po koncu prve svetovne vojne prizadevanja za mir niso obrodila veliko sadov, zato je kmalu prišlo do druge svetovne vojne.
Do tesnejšega sodelovanja med narodi ni prišlo, saj je do tedaj vsaka država ljubosumno varovala svojo absolutno suverenost. Izkazalo se je, da je vendarle potrebna naddržavna institucija, pri čemer ne gre za naddržavno oblast, še manj za svetovno državo ali kaj podobnega, ampak za prostovoljno povezovanje držav v mednarodno pravno skupnost.
Ob neuspehu Društva narodov so že v času divjanja druge svetovne vojne začela teči pogajanja za ustanovitev nove mednarodne institucije – Organizacije združenih narodov.
Idealno bi bilo, da bi ta skupnost imela vse tri veje oblasti, kot jih imajo države (izvršilno, zakonodajno in sodno). Ker pa je to v teh okoliščinah (še) nemogoče, gre zgolj za prostovoljno podrejenost držav višjemu redu, katerega namen je zagotavljanje mednarodnega miru. OZN ima danes le toliko oblasti in moči, kolikor ji jo priznavajo države, predvsem večje in močnejše, sledeč medsebojnim sporazumom in na njih temelječim sklepom.
Dve listini
Delovanje OZN naj bi temeljilo na dveh dokumentih ter na pravicah in svoboščinah, ki jih ta dokumenta opredeljujeta.
V spomenici (memorandumu), ki jo je takratni predsednik ZDA, Franklin D. Roosevelt, 6. januarja 1941 poslal kongresu v Washingtonu, so opredeljene štiri svoboščine:
- svoboda govora,
- svoboda vere,
- zadostna oskrba s potrebnimi materialnimi dobrinami in
- svoboda pred kakršnim koli političnim ustrahovanjem.
Atlantska listina, ki sta jo 14. avgusta 1941 sredi Atlantika podpisala predsednik ZDA Franklin D. Roosevelt in britanski premier Winston Churchill, pa določa:
- odpoved ozemeljskemu povečanju po vojni,
- nespreminjanje meja, razen s svobodno izraženim pristankom prizadetih narodov,
- priznanje pravice do samoodločbe,
- omogočen dostop do surovin in svobodne trgovine na suhem in na morju – tako za velike kot tudi za majhne narode,
- gospodarska pomoč narodom, ki živijo v stiski,
- omejitev oboroževanja in zavarovanje miru z moralnimi in mednarodnimi pravnimi sredstvi.
Junij 1945: nastanek OZN
Ne glede na vse zgoraj omenjene dogodke je bil 26. junija 1945 na konferenci v San Franciscu dne s strani predstavnikov petdesetih držav soglasno sprejet Statut Združenih narodov. Ta je osnovna listina oziroma »zakon« današnje OZN s sedežem v New Yorku.
Glavni namen OZN je zagotovitev mednarodnega miru in varnosti.
Glavni in prevladujoči namen OZN je čim boljša zagotovitev mednarodnega miru in varnosti, kar med drugim vključuje oboroževanje in razorožitev, trgovino in urejene finance, dostojno življenjsko raven in človekove pravice.
Zato statut določa, da dejavnosti OZN vključujejo tudi področja, kot so gospodarstvo, sociala, kultura, vzgoja, zdravstvo in drugo. Na tak način želi OZN pospeševati prijateljske odnose, ki bi temeljili na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju.
Seveda je to ideal, za katerega je treba trdo in vztrajno delati. V realnem svetu, ki je pogosto daleč od idealov, je »delati za mir« namreč neznansko težka naloga, ki mnogokrat izgleda brezupna, a si je treba za le-to kljub vsemu prizadevati z vsemi močmi.
Načela OZN
OZN je zgrajena na načelu enakopravnosti in suverenosti vseh držav.
Vse članice so dolžne izpolnjevati obveze, ki jih prevzamejo s pristopom. Dolžne so na miren način poravnati spore, tako da mir ne bo (več) ogrožen.
Obvežejo se tudi, da bodo spoštovale neodvisnost drugih držav in nedotakljivost njihovih ozemelj, da bodo nudile vso možno pomoč OZN, ko gre za ohranitev miru in odklanjale vsako pomoč državi, ki bi se postavila proti OZN.
Vse si bodo tudi prizadevale, da na prijateljski način pritegnejo v organizacijo tudi tiste države, ki še niso njene članice.
Obvežejo se tudi, da se bodo za poravnavo medsebojnih sporov posluževale organov OZN.
Organi OZN
Ključna organa OZN sta Generalna skupščina ZN in Varnostni svet ZN.
OZN ima naslednje organe:
Generalna skupščina ZN. Zbere se redno enkrat letno, v septembru. Zasedanja trajajo več tednov, običajno pa se končajo v novembru. Lahko se sestane tudi na izredni seji; slednjo lahko skliče Varnostni svet ZN ali pa večina članic.
Vsaka članica ima v generalni skupščini en glas. S tem je zastopano demokratično načelo enakosti vseh, ne glede na njihovo ozemeljsko in številčno velikost, vojaško ali gospodarsko moč ali druge dejavnike. Pomembni sklepi morajo biti sprejeti z dvema tretjinama oddanih glasov, pri manj pomembnih vprašanjih pa zadostuje že večina navzočih in oddanih glasov.
Varnostni svet je najpomembnejši organ OZN. Njegova naloga je, da nepristransko preišče vsako sporno mednarodno zadevo in jo predloži glavni skupščini. Države članice, ki bi prišle v spor, morajo ta spor vedno predložiti Varnostnemu svetu, da o njem odloča. Izjema je, če so le-tega razrešile že same, in sicer na miren način.
Stalno članstvo v varnostnem svetu ima pet velikih držav: Kitajska, Francija, Rusija, Velika Britanija in ZDA. Poleg teh imenuje Generalna skupščina še deset nestalnih članic, vsako za dobo dveh let. Vsaka članica varnostnega sveta ima po en glas.
Sklepi o vprašanjih postopkovnih zadev se štejejo za sprejete, kadar zanje glasuje devet od petnajstih članic. Vse druge zadeve se štejejo za sprejete, kadar zanje glasuje devet članic, med katerimi pa morajo biti glasovi stalnih članic. To dejstvo pomeni, da, če samo ena od petih stalnih članic glasuje proti, sklep ne more biti sprejet. To pravico petih stalnih članic imenujemo veto in daje stalnim članicam zelo veliko moč.
Pomen velikih sil pri političnem vodstvu sveta je z možnostjo veta zelo močen, saj je brez glasu ene same izmed njih nemogoče izglasovati nek sklep, pa četudi bi bil ta še tako potreben za pravično rešitev določenega mednarodnega spora. Zgodovina v času hladne vojne je pokazala, da je bila zaradi pravice veta OZN dolga desetletja hroma in onesposobljena za ukrepanje v mnogih ključnih primerih, s čimer je bila njena učinkovitost močno prizadeta.
Če pri Generalni skupščini torej velja demokratično načelo enakosti vseh, je pri Varnostnem svetu navzoča neenakost (aristokratični oz. oligarhični princip). Petero stalnih članic ima vso moč, druge komaj kaj.
Varnostni svet predlaga tudi kazni proti državam, ki s svojim ravnanjem kalijo mednarodni mir. Gre za vojaški nastop (neke vrste »policijske« akcije), za katerega so vse države dolžne prispevati vojaške sile.
Za svetovanje in pomoč Varnostnemu svetu pri vprašanjih in potrebah, ki se nanašajo na vojaške posege za ohranitev mednarodnega miru, je bila v 47. členu Listine ZN predvidena ustanovitev Odbora vojaškega štaba, sestavljenega z najvišjimi častniki vseh stalnih članic, vendar le-ta zaradi napetosti hladne vojne med vzhodnim in zahodnim blokom (s kasneje ustanovljenima zavezništvoma NATO in Varšavski pakt), ki je nastopila že kmalu leta 1947, nikoli ni bil sestavljen. To je povzročalo težave pri delovanju OZN in zato skoraj nikoli ni bilo vojaških sil OZN v striktnem pomenu besede – izjema pri tem je Korejska vojna.
Še danes so t. i. modre čelade le sile, ki jih nekatere države dajo na razpolago OZN za mirovne namene, vendar pri term ne gre za sile OZN v ožjem pomenu besede.
Ekonomski in socialni svet ZN. Sestavljen je iz štiriinpetdesetih, ki so izvoljeni za dobo treh let. Naloge in pravice tega sveta so najširše, saj ima lahko pobudo v najrazličnejših zadevah mednarodnega življenja, vendar pa je pri svojem delovanju podrejen odločitvam in sklepom Varnostnega sveta.
Skrbniški svet. Danes ni več aktualen, nadzoroval je upravo nad kolonijami in mandatnimi narodi, teh pa v takšni obliki že davno ni več.
Mednarodno sodišče OZN ima sedež v Haagu. Sestavlja ga petnajst sodnikov, ki jih izvolita Generalna skupščina in Varnostni svet. Namen sodišča je reševati pravne spore med državami in Generalni skupščini, Varnostnemu svetu in vsem članicam OZN nuditi strokovno-pravna mnenja. Omenjeno reševanje pravnih sporov pa je mogoče samo, če obe strani v sporu sprejmeta njegovo pristojnost. Zato se narava tega sodišča ne sme enačiti z državnimi sodišči in z njihovimi pristojnostmi znotraj posameznih držav.
Sekretariat OZN deluje v poslopju sedeža organizacije v New Yorku. Generalnemu sekretarju in tisočem uradnikov je zaupano upravljanje mnogih delov organizacije. Sekretariat je neke vrste pisarna organizacije. Na predlog Varnostnega sveta ga izvoli Generalna skupščina.
Pod okriljem OZN deluje še mnogo pomožnih organov, za katere se je izkazalo, da so potrebni in so bili ustanovljeni naknadno. To so na primer Organizacija ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO), Sklad ZN za otroke (UNICEF), Mednarodna organizacija dela (ILO), Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in druge.
OZN: da ali ne?
Kritiki OZN trdijo, da je to neoperativna organizacija, saj pri reševanju resnih sporov in problemov nima prave moči.
V času svojega obstoja je v nekaterih primerih res reagirala bolje in v drugih slabše, vendar pa lahko kljub vsem njenim pomanjkljivostim trdimo: če je ne bi bilo, bi jo morali takoj jutri ustanoviti.
Ste opazili kakšno napako ali nedoslednost? Pišite na [email protected].
